Urban, Cecilij (1888–1958)

Urban Cecilij (prvotno Ludvik Oblak), prevajalec, bibliograf in pisatelj, r. 17. dec. 1888 v Trstu sobarici Terezi Oblak (oče Jože, priimek neznan), u. 6. jul. 1958 v Moskvi. Osn. šolo je obiskoval v Srpenici, gimn. 1900–1 v Gor., do 1908 (6 razr.) pa v Trstu, kjer se je tudi zaposlil kot črkostavec in nato korektor. L. 1908 je iz polit. razlogov emigriral v It., prevzel ime Cecilij Urban ter v Florenci štud. primerjalno filologijo (roman. in slovan. jezike); dec. 1916 je stopil v srb. vojsko, bil ranjen, se zdravil na otoku Krfu (Grčija) in nato v It.; po ozdravitvi je postal prevajalec v tiskovnem uradu srb. veleposlaništva v Rimu; jeseni l. 1922 je (skupaj z ženo Anno Nikolajevno Kolpinsko, prof. za jezike, socialdemokratko) odšel v Moskvo in tu 1925 postal sovjet. državljan. V Sovjetski zvezi je bil 1922–32 urednik, referent in bibliograf v moskov. Drž. knjižni založbi, proučeval bibliotečne fonde in se specializiral za zahod. lit.; 1933–4 vodil znanstveno biblioteko Nikitskega botaničnega vrta na Krimu, od nov. 1935–8 je bil znanstveni delavec v Inšt. svetovne lit. Maksim Gorki v Moskvi, od 1938 pa tu glavni bibliotekar in bibliograf, skrbel za slovan., nem., italij. in špan. knjižne zbirke; 1953 upok.

U. se je že od mladih let udejstvoval v javnem življenju, bil član dijaškega krožka (ust. 1905) v Trstu, pisal v slov. soc.–dem. (Delavski list, Trst 1908) ter italij. liste (Germinal, Trst) strok. študije in protiavstrij. polit. članke, sodeloval pri soc. dem. Ljudskem odru; nagibal je k idejam nove socialist. Rusije; 1941 se je bojeval v bližini Moskve (po lastni izjavi »za Moskvo in Trst«); 1943 sodeloval pri Vseslovanskem komiteju. V Moskvi je vzdrževal stike tudi z I. Regentom (SBL III, 68–70), D. Gustinčičem (ib. I, 277–8), inž. Ferjančičem in večkrat predaval o slov. gledališču. U. je obvladal veliko jezikov (shrv., ruski, češki, bolg., italij., franc., špan., lat., starogrški, nem., angl.). Prevajal je v ruščino iz ital. in slov., zlasti štev. dela I. Cankarja: Povest' o Simone Sirotnike (Internac. literatura 1941, št. 1); Povesti i rasskazy. Moskva 1945, 192. str.; Izbrannoe. ib. 1958, 552 str. (z A. Romanenkom); Batrak Ernej i ego pravo. ib. 1958, 63 str. (nat. v 150.000 izv.); črtice O čebelnjaku, Šivilja, Jakobovo hudodelstvo, v knjigi Povesti i rasskazy jsl pisatelej. ib. 1959; F. Prešerna v prozo, na podlagi teh prevodov na novo prepesnjen v zbirki Izbrannoe. Moskva 1948, 1955² (z U-ovim uvodom; prevajalci: V. Lugovski, N. Tihonov, M. Zenkovič idr.); h kitajski izd. Prešern. pesmi. Peking 1956 je napisal uvod; Prežihovega Voranca–Lovra Kuharja novele: Kanjuh iz Zagate, Stari grad, Vice, Pred obličjem zmage, v knjigi: Landyši. Moskva 1959 (ostale prev. D. Mansfeld in M. Ryžova). Iz shrv. P. P. Njegoša Gorski venec in o njem pisal (Literaturnaja gazeta 1947).

Kot bibliograf je sestavil dve temeljni deli (v času službovanja v Inšt. M. Gorki v Moskvi): Bibliografija prevodov italij. in špan. leposlovja v rušč. in Bibl. prevodov rus. leposlovja v italij. in špan. jezik. Pisal sestavke v bibliograf. priročnike in obzornike, bil soavtor bio–bibliograf. priročnika Savremennyje inostrannyje pisatelji. Moskva 1930. Napisal je knjige: Sloveni ed il movimento jugoslavo. Rim 1919; Il libro russo (bibliografija). Florenca 1922; Povest' o Vike. Moskva 1961 (PDk 1962, št. 60), slov. prevod D. Željeznov, Zgodba o Viku. Koper 1967 (avtobiografska povest, Viko = Ludvik, s posvetilom Trstu). Razprave in članke je objavljal mdr. v listih: Il secolo XX (1911 do 1913), Le Giovane Europa (1915), L'Europa orientale (1921), Lit. gazeta (1947), za Bol'šaja sovjet. enciklop. je (1946) napisal članka o S. Gregorčiču in češ. pisatelju Vl. Vančuri; za Literarno enciklop. (zv. 1–7) krajše sestavke (npr. o Campanelli). Posebej pomemb. je razprava Ideja boja za zedinjenje in osvoboditev v slov. literaturi (1944, tipkopis pri Akad. znanosti ZSSR, Moskva – Slovanska komisija). U. je bil pomemben zlasti kot neuraden, vendar učinkovit poslanik slov. kulture v Rusiji; po njegovi zaslugi so predvsem I. Cankar, Fr. Prešeren, Prežihov Voranc–Lovro Kuhar idr. dostojno predstavljeni v ruščini. Psevd.: L. A. Šeremet'ev. – Prim.: r. matice Trst (Novi sv. Anton, podatek dr. L. Škerl z dne 29. nov. 1976); izv. gimn. v Gor. 1901; izv. gimn. v Trstu 1902–9; SPor 1948, št. 57; Delo (Trst) 1959, št. 2; Il lavoratore (Trst), 6. febr. 1959; R. Golouh, Pol stol. spominov. 1966, 13, 14, 19; Fr. Klopčič, biogr. in bibliogr. v knjigi Zgodba o Viku. 1967, 223–44; PDk 1967, št. 292; L. Čermelj, Spomini na moja tržaška leta. 1969, 44–5; EJ VIII, 1971, 434; Š. Bulovec, Prešernova bibliogr. 1975, 129, 130; Ivan Cankar v prevodih. 1976, 138–140. Kpč.

URBAN Cecilij (pravo ime OBLAK Ludvik), prevajalec, bibliograf, bibliotekar, r. 17. dec. 1888 v Trstu, kjer je bila njegova mati Terezija Oblak sobarica, u. 6. jul. 1958 v Moskvi. Osn. š. v Srpenici, prvi razr. gimn. v Gor., nadaljnjih pet v Trstu (do 1908), potem je bil kratek čas stavec in korektor. Že 1908 je iz polit. razlogov odšel v Firence, spremenil ime v Cecilij Urban in študiral na Filoz. fak. primerjalno jezikoslovje (roman. in slovan. jezike). Dec. 1916 je stopil v srbsko vojsko, bil ranjen in se zdravil na otoku Krfu in v It. Po ozdravitvi je postal prevajalec v srb. veleposlaništvu v Rimu. V jeseni 1922 je odšel z ženo Anno Nikolajevno Kolpinsko, prof. za jezike, v Moskvo in dobil 1925 sovjetsko državljanstvo. - V SZ je bil med 1922–32 ured., referent in bibliograf v Drž. knjiž. založbi v Moskvi, študiral in se usposobil za zahod. liter. Med 1933–34 je vodil znanstv. knjižnico Nikitskega botaničnega vrta na Krimu, od nov. 1935–38 je bil znanstv. delavec v Inštitutu svetovne liter. Maksim Gorki v Moskvi, od 1938 pa tu glavni bibliotekar in bibliograf ter je skrbel za slovan., nem., it. in špan. knjižne zbirke; 1953 so ga upokojili. - Že v dij. letih je javno deloval, pisal v Delavski list in it. Germinal, sodeloval pri Ljudskem odru. Med zadnjo vojno se je 1941 bojeval v bližini Moskve, po lastni izjavi »za Moskvo in Trst«; 1943 je sodeloval pri Vseslovan. komiteju. V Moskvi je vzdrževal stike z I. Regentom, D. Gustinčičem, inž. Ferjančičem idr. in večkrat predaval o slov. gledališču. Obvladal je veliko jezikov: shr., rus., češ., bolg., it., franc., špan., lat., starogrš., nem. in angl. Prevajal je v rus. iz slov. in it., zlasti I. Cankarja: Bartolo i ego pravo (Hlapec Jernej...), Moskva 1927; Povest o Simone Sirotnike (Zgodba o Šimnu Sirotniku), Internac. liter. 1941, št. 1; Povesti i rasskazy, Moskva 1945; Batrak Ernej i ego pravo, Moskva 1958; Izbranoe (z Aleks. Romanenkom), Moskva 1958; črtice O čebelnjaku, Šivilja, Jakobovo hudodelstvo v knjigi Povesti i rasskazy jsl. pisatelej, Moskva 1959; Martin Kačur, Batrak Emej i ego pravo, Povest o Simone Sirotnike, Moskva, Hudožestvennaja liter. 1973; (z drugimi) I. Cankar, Izbrannoe, I-II, Moskva, Hudož. liter. 1981; Prežihov Voranc: Kanjuh iz zagate, Stari grad, Vice, Pred obličjem zmage v knjigi Landyši, Moskva 1959; Prešerna je prevedel v prozo in po njej so ga na novo prepesnili v Izbrannoe, Moskva 1948, 1955, U. je napisal uvod. Uvod je napisal tudi v kitajsko izdajo Prešernovih pesmi, Peking 1956. Iz srb. je prevedel P. P. Njegoša Gorski venec in o njem pisal v Literaturnaji gazeti 1947. - Kot bibliograf je sestavil dve temeljni deli: Bibliografija prevodov it. in špan. leposlovja v rušč. in Bibliografija prevodov rus. leposlovja v it. in špan. jezik. Pisal je sestavke v bibliograf. priročnike in obzornike in bil soavtor bio-bibliograf. priročnika Savremennyje inostrannyje pisatelji, Moskva 1930. - Napisal je knjige: Sloveni ed il movimento jugoslavo, Rim 1919; Il libro russo (bibliografija), Florenca 1922; Povest' o Vike, Moskva 1961; to je avtobiografska povest, posvečena Trstu, v slov. jo je prevedel D. Željeznov in je izšla v Kopru 1967 kot Zgodba o Viku. Razprave in članke je objavljal v listih: Il secolo XX (1911–13), La Giovane Europa (1915), L'Europa orientale (1921), Liter. gazeta (1947) idr. Za Bol'šaja sovjet. enciklop. je 1946 napisal članka o S. Gregorčiču in češ. pisat. Vl. Vančuri; za liter. enciklop. (zv. 1–7) krajše sestavke. V rkp. je ostala razprava Ideja boja za zedinjenje in osvoboditev v slov. liter. (1944, na Akad. znan. SZ v Moskvi). - U. je bil pomemben kot učinkovit posrednik slov. kult. v SZ.

Prim.: Fr. Klopčič, U. C., SBL IV, 296 z liter. (sestavek se nanaša tudi na ta članek); Moder, SLNP, 220) (seznam prevodov); Knjiga '67, 336 (o knjigi Zgodba o Viku).

Ured.