Ulaga, Jožef st. (1815–1892)

Ulaga Jožef, st., zbiralec narodopisnega gradiva in nabožni pisec, r. 30. dec. 1815 v Podsredi barvarju sukna (še zdaj hišni vzdevek »pri farbarju«) Jakobu in Mariji r. Preskar, u. 26. marca 1892 v Šentvidu pri Grobelnem. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, nato 1831–7 gimn. v Celju, 1837–9 filoz. v Gradcu in 1839–43 bogoslovje v Clcu, 1842 bil ord. V l. 1843–4 je bil kaplan na Sp. Polskavi, 1844–61 v Žalcu (tudi deficient in provizor), od 15. maja 1861 do smrti pa župnik v Šentvidu pri Grobelnem, kjer je kot član občin. odbora posebno pospeševal šolstvo.

Med študijem v Gradcu se je U. seznanil s S. Vrazom, se pod njegovim vplivom začel zanimati za nar. vprašanja, vseslovan. in ilir. gibanje ter bil 1838–9 (po Vrazovem odhodu iz Gradca) tajnik Slovanske čitalnice (ustan. Dav. Trstenjak). L. 1841 ga je Vraz obiskal v Clcu ter ga pridobil za zbiranje ljud. blaga; po tem obisku je policija preiskala U-ovo stanovanje, mu zaplenila 6 izv. Djulabij ter Vrazovo pismo (gl. I. Prijatelj, ČZN 1910, 145, 179, 188 sl.). Nar. zavest in slovan. rodoljubje si je utrjeval tudi v svoji počitn. dij. družbi (J. Drobnič, SBL I, 145–6; J. Sorčič, ni identičen s F. Sorčičem, ib. III, 409), ki je bila povezana s Št. Kočevarjem (ib. I, 486–7) v Podčetrtku. Zato je U. v Žalcu 1844 sprejel Kočevarjevo vabilo, naj sodeluje pri sestavljanju slov.–ilir. slovarja, ki so ga na ustan. sestanku v Celju sklenili izdati Kočevar (organizator), J. Muršec (ib. II, 182–4) in S. Vraz. Del gradiva je Kočevar prihranil zase, ostalo razdelil pa abecedi med sodelavce (J. Drobnič, J. Muršec, V. Orožen, župnik Anton Wolf idr.), vendar ni znano, katere črke je obdeloval ter koliko gradiva je zbral U. Ker je delo le počasi napredovalo, je še nedokončani slovar Kočevar 1849 poslal Slov. društvu v Lj. in Fr. Levstik ga je vključil v slov.–nem. slovar (gl. Fr. Ilešič, ZMS 1905, 133–41; M. Pleteršnik, Slov.–nem. slovar. Lj. 1894, 1. del, III). O tedanjem U-ovem navdušenju za skupni jsl jezik priča tudi pismo A. M. Slomška (SBL III, 367–9) z dne 22. jan. 1845, v katerem je sporočil M. Piklu (ib. II, 338), da je U. poiliril celo M. Stojana (ib. III, 491; gl. AZN 1934, I/1, 5), vendar je bila ilir. usmerjenost (kljub prijateljstvu z Vrazom, ki ga je obiskoval v Zgbu) bolj izraz nar. navdušenja kakor načelne jasnosti, zato se je kmalu, ko so mu to dopuščale okoliščine, vključil v slov. kulturno ozračje, se 1845 naročil na N, 1850 pomagal J. Drobniču pri prvem slov. leposlovnem listu SB (tu 1850, 155 obj. zapis legende Rajska ptičica, ponat. Drobt. 1856, 213 s pripombo M. Majerja, da avtor ni Jos. Ulaga ml., gl. čl.) in začel sodelovati z A. M. Slomškom: obdelal svetn. godove v mesecu januarju za knjigo Djanja svetnikov božjih. Gradec 1853 (gl. Slomškov dopis M. Vodušku v Celje z dne 17. maja 1851); napisal Zgodovino sv. vere v podobah novega zakona. Clc 1855 (gl. Slomškovo korespondenco; Glaser III, 135 in Marn XXV, 71, zmotno pripisujeta knjigo U-i ml.). – Prim.: osebna mapa D 6, fl 1861 (ŠkAMrb); Glaser III, 137, 142, 232; MohBibl 36, 98, 273; šematizmi lavant. škofije 1841–96; SGp 1867, št. 31–2, 35–6; 1868, št. 21; Kres 1881, 681; LZ 1881, 709; AZN 1930/2, 59–60, 67, 150, 175; 1934, I/1, 38, 43–4; F. Petrè, Poizkus ilirizma pri Slov. 1939, 165, 206, 212, 277, 296, 359. Rhr.