Ukmar, Vilko (1905–1991)

Ukmar Vilko, skladatelj in muzikolog, r. 10. febr. 1905 v Postojni občin. tajniku Francu in Dragotini r. Juvanec, živi v Lj. Osn. šolo je obiskoval 1911–5 v r. kraju, gimn. 1915–23 (z mat.) v Šentvidu nad Lj. Štud. je 1924–8 na pravni fak. v Lj. (dipl. 1931), hkrati 1924–30 še na konservatoriju; v l. 1931–2 se je izpopolnjeval na dunaj. konservatoriju (3 sem.), 1932–4 pa na GA v Zgbu. Zaposlitve v Ljubljani: 1932–9 glasbeni referent časnika S, 1934–43 prof. za glasb. zgodovino na konservatoriju, 1939–45 direktor Opere, od 1946 dalje pa bil na AG najprej vodja knjižnice, 1947–8 predavatelj, 1948–51 docent, 1951–61 izred., 1961–75 pa red. prof. za glasb. zgod. in kompozicijo; 1975 upok. Od 1962 dalje hon. predava isti predmet na fil. fak. v Lj. – L. 1967 je prejel Prešernovo nagrado (za balet Godec).

U. je zložil skladbe: orkestralne, mdr.: Slovenska uvertura, 1932; Prebujenje, za godalni orkester, 1934; Concertino za violino in godalni orkester, 1962; Epitaf za godalni orkester, 1963; Simfonija I. (poem), 1957 (zal. Društvo slov. skladateljev, 1958); II. (poem), 1964 (zal. ib. 1964); III., 1969; komorne, npr.: Godalni kvartet I., 1933; II., 1954; III., 1959 (zal. ib., 1960); Sonatina za violino in violoncello, 1958; Sonatina za klavirski trio, 1966; Impromptu za 2 violini in klavir, 1971; solistično–instrumentalne, npr.: Fantazija za violino in orgle, 1931; Sonata I. za klavir, 1933; II. za klavir, 1957; Ekspresije, 13 skladb za klavir (zal. ib., 1955); Sonata (Imaginacija) za violino in klavir, 1957 (zal. ib., 1957); Novele, 7 skladb za violončelo in klavir, 1960 (zal. ib., 1960); Bagatele, 4 skladbe za klavir, 1964; Memoari 7 skladb za harfo, 1964 (zal. ib., 1964); Parteniji, 7 skladb za klavir, 1965 (zal. ib. 1965); Sentence, 7 skladb za klavir, 1968 (zal. ib., 1968); Štirje verzi za flavto in klavir, 1972; Praeambulum za orgle, 1972 (zal. ib., 1973); Tri intonacije za orgle, 1972 (zal. ib., 1973); vokalno instrumentalne, mdr. na besedila S. Kosovela: Balada, kantata za zbor in orkester, 1927; Integrali, kantata za tenor–solo, zbor in orkester, 1972; samospeve, npr. na besedilo istega avtorja, Starka za vasjo, bariton in klavir, 1927; Melanholija, 1928 (zal. Glasbena matica 1929); Astralna erotika, ciklus 13 samospevov, 1968 (zal. Društvo slov. sklad. 1968, I. in II. – prevod v nem. S. Vinšek–V. Rudolf); D. Kette, Zimska idila, sopran in klavir (Jsl solo pesma Bgd I. 1953, 68–76); vokalne npr. na besedila S. Kosovela: Ta strašni čas, 1933 (Krog 1933, I-VIII); več pesmi za mešani zbor (npr.: Skica na koncertu, Pravim ti, brat, Pot skozi gozd …, NZb 1954, 49–70); Otona Župančiča, Motto (Zbori 1927); isti, Melanholija (NZb, 1952, 51–3); J. W. Goetheja, Kjer tih je dol (ib., 1956, 15–6); isti, Po vseh višavah je mir (ib., 1956, 15); D. Ketteja, Jurček (ib., 1956, 9); J. Murna, Pesem (ib., 1958, 85); A. Gradnika, Bojazljivec (ib., 1958, 56); V. Tauferja, Žene (ib., 1959, 3); M. Bora — V. Pavšiča, Bili so trije (ib., 1960, 12); M. Klopčiča, Mati Marija (Učitelj. pevski zbor, 1939); E. Kocbeka, Kantata iz vojnih dni, ciklus 4 zborov (Savez udruženja boraca NOB, 1963); ter na več ljudskih, npr.: Čukova ženitev, 1930 (Maroltov akadem. pev. zbor); Potrkan ples 1930 (isti); Vandrovček 1954 (isti); za mladinske zbore, npr. na besedila L. Krakarja, Siničke pozimi (Grlica 1958, 52); F. Bevka, Brbr–cvik (ib., 1959, 62); isti, Prošnji ples (ib., 1960, 43); isti, Mrak (ib., 1960, 76–7); isti, Ples (ib., 1963, 46); J. Mauserja, Moja mamica (ib., 1960, 23); M. Golarja, Pust v Prlekiji (ib., 1960, 12); A. Černej, Bele snežinke (ib., 1960, 58–60); iste, Jutro (ib., 1963, 3); C. Golarja, Pesem o čmrlju (ib., 1964/5, št. 1, 2–4); A. Čebularja, Čriček ob trgatvi (ib., 1968/70); M. Čudaka, Uspavanka (Mladinski zbori Celje, 1962); L. Prunk, Pomladni ples (ib., 1971); A. Gradnika, Narobe svet (ib., 1976, 16); J. Murna, V daljavi motni (ib., 1976, 14); ljudske: Drežniška, Na planincah, Jaz pa pojdem, Oj lepo je res (Grlica 1962, 49–54); kor. narodna Prišla je ta ljuba vigred (ib. 1972/3, št. 3/4, 15–7); enodejanska baleta: Lepa Vida, izv. 1956; Godec, izv. 1966; scenska glasba, mdr.: S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, izv. 1931; P. Calderon, Dama–škrat, 1949; B. Kreft, Celjski grofje, 1950; Molière, Ljudomrznik, 1950; S. I. Hsiung, Gospa Biserna reka, 1952; W. Shakespeare, Rihard III., 1952; R. Tagore, Chitra, 1953; F. Bruckner, Elizabeta Angleška, 1955; J. W. Goethe, Faust, 1959; J. Vrhunc, Prodajalec sanj, 1961; V. Zupan, Barbara Nives, 1962; J. Javoršek, Kriminalna zgodba, 1963; Klabund, Krog s kredo, 1963; H. Hofmannsthal, Elektra, 1955 (radij. izvedba); Goethe, Ifigenija na Tavridi, 1963 (ib., po odlomkih).

Skladatelj U. izhaja iz pozne romantike, a se že kmalu (1930) v njegovih delih pokaže vpliv impresionizma, ki se v zadnjih dveh desetletjih preusmeri v ekspresionizem, ki najbolj ustreza njegovemu bistvu. Zadnji čas uporablja v nekaterih skladbah tudi dodekafonsko tehniko, kar pa skladateljeve stilne podobe bistveno ne spremeni. Je izrazit lirik, prizadeva si za iskreno izpoved duševnih doživetij in izkazuje največjo pozornost vsebinskemu momentu. Odpoveduje se originalnosti za vsako ceno in hoče biti razumljiv čim več ljudem.

Muzikološka dela: knjige: Pogled na zgodovinski razvoj glasbene umetnosti. 1937; Zgodovina glasbe. 1948 (soavtorja D. Cvetko in R. Hrovatin); Glasba v preteklih dobah. 1955, 1972² (izpopolnjena, z nasl. Glasba v preteklosti; ocene NRazgl 1972, 671; VMrb 1972, št. 268; Delo 1973, št. 25); Razvoj glasbe. 1961; Srečanje z Julijem Betettom. 1961; Po lepoti k resnici. 1972. Izr. mnogo je člankov in poročil v revialnem in dnevnem tisku, do 1945, mdr.: CG (1937, 65–8); GLLjO (1940/1, 55–7, 121–4; 1943/4, 121–4); Krog (1933, 109–16); Kron (1934, 121–4, 211–6, 317–21); Prijatelj (1940, št. 2, 80–1); S (redni kritik 1932–9); Spominski zbornik Sje (1939, 290–302); Zbori (1926, 34–6; 1929, 15–6); po l. 1945 pa npr.: Delo, GL AG, GLLjO, NRazgl, NZb (glasb.–knjižna priloga), Obala, SPor, Tov (gl. SBibl 1945– ). – V muzikol. delih posveča posebno pozornost stilno estetskim vprašanjem. Kot avtor prve svetovne glasbene zgod. v sloven. izhaja iz stilne periodizacije G. Adlerja, ki pa jo prilagaja lastnim pogledom in načelom Dvořákove in Cankarjeve umetnostnozgod. šole. – Šifre: –o –r; V. U.

Prim.: osebni podatki; EJ VIII, 416; SGL III, 746; NZb (glasb.–knjiž. pril.) 1954, 17–8 (s sliko); LDk 1955, št. 34 (s sliko); 1974, št. 149 (s sliko); 1976, št. 340 (s sliko); Larousse de la Musique II., Paris 1957; D. Cvetko, Zgod. glasb. umetnosti na Slov. III. 1960, 414, 478; isti, Stoletja slov. glasbe. 1964, 284, 290; Encyklopédie de la Musique III. Fasquelle, Paris 1961, 831; Muzička enc. II, 741; Delo 1964, št. 335; 1965, št. 327 (pril. RTV, s sliko); 1972, št. 287 (s sliko); 1975, št. 31 (s sliko); 1976, št. 275; Enciclopedia della musica. Milano 1964, vol. 4, 445; PDk 1965, št. 277; 1975, št. 38 (s sliko); Enciklopedičeskij muzykalnyj slovar. Moskva 1966; Kompozitori i muzički pisci Jsle. Bgd 1968, 605–6 (s sliko); Koncertni list, Lj. 1968/9, št. 7, 4–5 (s sliko); Srečanja 1969, št. 19, 68, 70; Ko je ko u Jsli. 1970, 1104; La musica II. Dizionario, Torino 1971; Glasbena mladina 1974/5, št. 4, 10–1 (s sliko); Riemann, Musiklexikon. Ergänzungsband. Mainz 1975, 814. Svc.

UKMAR Vilko, skladatelj, muzikolog in pravnik, r. 10. febr. 1905 v Postojni, živi v Lj. Oče Franc, obč. tajnik, mati Dragotina Juvanec. Osn. š. je 1911–15 obiskoval v r. kraju, nato gimn. v škofovih zavodih v Šentvidu nad Lj. (1915–23), kjer je tudi maturiral. 1924–28 je študiral na Pravni fak. v Lj. (dipl. 1931), hkrati pa še na konservatoriju (1924–30, L. M. škerjanc). Sledilo je izpopolnjevanje na Novem dunajskem konservatoriju in tamkajšnji Akad. za glasbo in gled. umetnost (1931–32, I. Langstroth in F. Schmidt), zatem na GA v Zgbu (1932–34, I. Lhotka in S. Stražnicki). 1932–39 je delal kot glasb. kritik dnevnika S v Lj., 1934–43 je bil prof. glasb. zgod. na lj. Glasb. konservatoriju, 1939–45 direktor Opere. 1946 se je zaposlil na AG v Lj. kot vodja knjižnice, 1947–48 je bil na isti š. predavatelj, 1948–51 docent, 1951–61 izredni, 1971–75 redni prof. glasb. zgod. in kompozicije. Od 1962 je ta predmet predaval honorarno na lj. Filoz. fak. Od 1975 dalje je v pokoju. - Njegov obširni glasb. opus obsega orkestralne, komorne, solistično-instrumentalne in vokalno-instrumentalne skladbe, prav tako samospeve in vokalne skladbe, slednje za mešane, moške in mladinske zbore. Od orkestralnih del je treba omeniti vsaj tri simfonije, Prvo (1957), Drugo (1964) in Tretjo simfonijo (1969). 1972 je nastala kantata Integrali na osnovi pesmi S. Kosovela. 1984 je U. doživel krstno izvedbo Koncerta za violončelo in orkester, ki pomeni enega od viškov njegovega dela. Ustvaril je tudi dva baleta, Lepa Vida, ki je bil izveden 1956, in Godec, izveden 1966. Nadalje se je ukvarjal s scensko glasbo, s katero je opremljal dramske uprizoritve domačih in tujih avtorjev. Pri tej zvrsti »se je s posnemanjem historičnih slogov želel prilagoditi zgodovinskim obdobjem dramskih besedil«. Sad U-evih glasbenozgod. in muzikoloških raziskav so tudi knjige, tako 1937 Pogled na zgodovinski razvoj glasbene umetnosti1948, Zgodovina glasbe (z D. Cvetkom in R. Hrovatinom), 1955 Glasba v preteklih dobah (1972 II., izpopolnjena izdaja z naslovom Glasba v preteklosti), 1961 Razvoj glasbe in Srečanje z Julijem Betettom, 1972 Po lepoti k resnici. 1944 in 1945 se je ukvarjal tudi s prevajanjem opernih libretov. Več desetletij se je oglašal v časnikih in revijah, zlasti v naslednjih: CG, Delo, GL AG, GLLjO, Krog, Kron, NRazgl, NZb, Obala, Prijatelj, S, SPor, Tov, Zbori idr. - Izhodišče U-eve kompozicijske ustvarjalnosti je pozna romantika, a je že kmalu vplival nanj tudi impresionizem, kasneje pa se je usmeril v ekspresionizem. Prav tako se včasih poslužuje dodekafonije in atonalnosti. Po načinu ustvarjalnega mišljenja je poudarjen lirik, v izrazu upošteva duševna razpoloženja, pomembna mu je tudi izpovedna vsebina. V muzikoloških delih se ukvarja predvsem s stilnimi in estetskimi vprašanji, zanima ga glasb. zgod. kot celota, saj je avtor njenega prvega tiskanega pregleda v slov. jeziku. Pri njem izhaja iz slogovne periodizacije G. Adlerja, ki pa jo je prilagodil lastnim nazorom in načelom Dvořakove in Cankarjeve umetnostnozgod. šole. 1967 je za balet Godec prejel nagrado Prešernovega sklada, 1985 pa veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Prim.: Trobina, 206–07; SGL III, 748-49; Muzička enciklopedija, 3. zv., Zgb 1977, 621 s sl.; Delo 20. febr. 1981; Večer 25. febr. 1981; SBL IV, 276–77 (z natančnim seznanom U-jevih skladb in navedbo važnejše liter. o njem); Delo 8.febr. 1985; Dnevnik 8. febr. 1985; NRazgl 8. febr. 1985; Delo 9. febr. 1985 s sl.

M. V.