Ukmar, Anton (1900–1978)

Ukmar Anton, polit. delavec, r. 6. dec. 1900 na Proseku pri Trstu kmetu Francu in Ani r. Ukmar, u. 21. dec. 1978 v Kopru. Osn. šolo je obiskoval 1907–12 v r. kraju, 2 razr. meščan. šole 1912–4 v Trstu, do 1917 priložnostno delal mdr. na domačem posestvu in graščini Miramar (Trst), 1917–26 služboval pri železnici na Tržaškem, tu 1917 začel sodelovati v delav. gibanju, postal 1921 član ital. mladin. komunist. organizacije, 1926 pa KPI, potem bil i. l. (kot mnogi Slov.) službeno premeščen v notranjost države, Genovo; nasl. leto (1927) prijet in odpuščen iz službe. Po navodilu CK KPI je sodeloval v akcijah narodnih revolucionarjev na Tržaškem in jih pridobival za enotno protifašistično fronto. Avg. 1929 se pred aretacijo umaknil v Lj., odšel i. l. v Pariz, kjer je pri CK KPI sodeloval v nacionalni komisiji ter pri glasilu KPI in KPJ Delo (1931 delegat na 4. kongresu KPI v Kölnu). 1931–2 pomagal obnavljati partij. organizac. v It., 1932–4 je obiskoval 1-letni tečaj leninske šole (s polit. prakso v tovarni Egorovo, Leningrad), 1934–6 komunist. univ. za ekonom.–polit. vede (KUNMZ) v Moskvi.

L. 1936 ga je KPI poslala v Španijo: tu je bil sodelavec pri organizaciji obveščevalne ter komisar odd. protiobveščevalne službe republikan. armade; 1938–9 šef personalne službe 12. intern. brigade in komisar čete mitraljezcev v bojih na Ebru; delal v odd. za kadre pri KP Španije. Po umiku republikan. vojske 1939 je bil U. feb. i. l. interniran v taborišču Argelés (Fr.), od marca i. l. do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti ital. okupatorju v Etiopiji, 1941 se je vrnil v Pariz, bil prijet, interniran (Verenet d'Ariège) in zaprt (Castres) do pobega 1942, ko se je posvetil organizaciji partiz. odredov v južnih franc. provincah. – Po kapitulaciji Italije sept. 1943 je bil poslan v Ligurio, tu bil član odbora za nar. osvoboditev (CLN), organizator partiz. čet, 1944 komandant 6. operativne cone v sev. Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo apr. i. l. osvobodil z enotami odporn. gibanja, je postal njen častni meščan.

Jun. 1945 se je U. vrnil v Jslo in delal kot član, mdr.: izvrš. komiteja KP in odb. slov. ital. antifašist. unije (SIAU) za Julij. krajino; 1947 izvršnega komiteja KP STO ter preds. odb. OF za STO in Zveze partizanov. Od 1954 za stalno naseljen v Kopru, je bil član OLO, OK ZKS, OO SZDL, preds. Zveze borcev Koper, poslanec v Ljudski skupščini Sje 1955–9. – Prejel je spomenico 1941 ter več odlikovanj, mdr.: red bratstva in enotnosti s srebrnim (1949) in z zlatim (1968) vencem; zaslug za narod s srebrnimi žarki (1949); za hrabrost (1951); republike s srebrnim (1961) in zlatim (1970) vencem ter nekatera tuja (amer., franc. in špan.). – Prim.: osebni podatki; arhiv CK ZKS (Lj.); arhiv IZDG; Kol OF slov. naroda za tržaško ozemlje 1950 (Trst), 91–7; V. Španger, Bazoviški spomenik. Trst 1965, 49, 55, 74; Fotografski dokumenti o boju KPS. Lj. 1965, I/1, 439 (s sliko); Rinascita 1966, št. 19; Delo 1970, št. 329; 1975, št. 284; PDk 1970, št. 277; 1975, št. 130 (s sliko), št. 286, št. 287; VMrb 1967, št. 176 (s sliko); Primor. novice 1978, št. 51 (s sliko); 1979, št. 1 (s sliko); PDk 1978, št. 301 (s sliko), 303, 307; Delo 1978, št. 295–7 (s sliko); R. Bradaškja, Revolucionar Miro. Trst 1981 (s slikami, tudi v ital.: Anton Ukmar–Miro). – 1981 so mu v Kopru odkrili doprsni kip (prim. PDk 1981, št. 115). Kn.-W.

UKMAR Anton, protifašistični borec, polit. delavec, r. 6. dec. 1900 na Proseku pri Trstu, u. 21. dec. 1978 v Kopru, tam tudi pokopan. Oče Franc, kmet, mati Ana Ukmar, gospodinja. Bilo je 10 otrok. Osn. š. na Proseku (1907–12), 2 razr. mešč. š. v Trstu (1912–14). Delal je na domačem posestvu, nato kot pomožni vrtnar v Miramarskem parku (1916) in od 1917 pri Juž. železnici v Nabrežini, Trstu, Grljanu, Tržiču (Monfalcone), na Opčinah in 1926 premeščen v Genovo. 1917 je začel sodelovati v delavskem gibanju, 1921 je postal član it. mladin. komun. organizacije in obenem delal v domačem slov. prosv. in mladin. društvu, sodeloval pri organiziranju prvomajskih proslav na Tržaškem, na Krasu in v Istri. 1926 je postal član KPI in delal tudi v Slovenski Istri. V Genovi se je povezal v železničarsko sekcijo KPI, bil 1928 aretiran, odpuščen iz službe zaradi protifašistične dejavnosti in poslan v domači kraj pod polic. nadzorstvo. Po navodilu KPI je delal v raznih akcijah narodnih revolucionarjev na Tržaškem (TOB, Borba, TIGR). Pred ponovno aretacijo se je avg. 1929 umaknil v Jslo in po nalogu Iv. Regenta preko Dunaja, Češkoslovaške, Nemčije in Luksemburga prišel v Pariz in pri CK KPI sodeloval v nacionalni komisiji oz. njeni delovni skupini za Jul. kr. in pri glasilih KPI in KPS Delo. Postal je član KP Francije in 1931 sodeloval kot delegat KPI na 4. kongresu KPI v Kölnu s poročilom o težkem položaju Slov. in Hrv. pod faš. v It. V tistih letih se je nekajkrat ilegalno vrnil v It. in na Primor. z org. nalogami. 1932 je odšel na lastno prošnjo na tečaj leninske šole s polit. prakso v tovarni Egorovo v Leningrad in po 6 mes. v tovarno Glovligt v Moskvo, se 1933 vpisal v jsl. sektor komunistične U narodnostnih manjšin zahoda (KUNMZ) za partijske voditelje in na njej 1934 diplomiral. V času bivanja v SZ je uporabljal ilegalno ime Ogenj. 1936 se je na poziv CK KPI vrnil v Pariz in delal nekaj časa pri organiziranju odpošiljanja prostovoljcev, zlasti it., v Španijo, kamor je sept. istega leta odšel tudi sam, najprej v Barcelono, nato v Madrid. Tu je bil vključen v organizacijo protiobveščevalne službe (Servizio especial) republ. armade in postal njen komisar v Madridu in Valenciji. Spomladi 1938 je bil imenovan za komisarja kadrovske službe v 12. mednar. brigadi in sodeloval v bojih na Ebru. Nato je bil poslan v Barcelono, kjer je delal v kadrovskem odseku CK KP Španije. Po padcu Barcelone jan. 1939 se je umaknil z republ. vojsko v Francijo in bil interniran v taborišču Angelés sur Meer; iz taborišča je po zvezah KPF in KPI odšel v Pariz in od tam je bil poslan mar. 1939 preko Marseillesa, Aleksandrije, Asuana in Kartuma v Etiopijo za inštruktorja pri etiopskem odporniškem gibanju proti it. okupatorju. Iz Etiopije se je jun. 1940 vrnil v Pariz, bil takoj aretiran in interniran v kraju Vernet d'Ariège, nato v zaporu v Castresu do organiziranega pobega spomladi 1943, ko se je pridružil franc. part. v juž. Franciji v zaledju Marseillesa in Toulona. Postal je komandir oddelka in nato širšega vojaškega poveljstva. Po kap. It. sept. 1943 je bil poslan v Ligurijo z ilegalnim imenom Miro, bil imenovan za polkovnika garibaldinske vojske in kooptiran v dežel. odb. CLN, organizator garibald. part. enot, v začetku 1944 član poveljstva Ligurije in komandant vseh garibaldinskih brigad na tistem področju. Avg. 1944 je bil imenovan za komandanta VI. operativne cone garibaldinske vojske za sev. It. in 24. apr. 1945 v Pertusu pri Genovi sprejel iz rok nem. generala Guntherja Mainholda brezpogojno predajo, istega dne osvobodil Genovo, imenovan za njenega komandanta in 16. maja na županstvu imenovan za častnega meščana Genove, prejel pismeno zahvalo poveljnika zavezniške vojske maršala Alexandra »v imenu vlad in ljudstva združenih narodov«. Konec maja se je na vabilo jsl. odposlancev Rudija Janhube in dr. Slavena Smotlake vrnil preko Rima, Bgda in Lj. na polit. delo v Trst v času prizadevanj Jsl. za priključitev Primor. in Trsta k Jsl. V Trstu je bil jul. 1945 izvoljen v izvrš. komite CK KP JK, v izvrš. odb. PNOO, v izvrš. odb. pokraj. odb. OF za SlovPrim in Trst, nato v izvrš. komite CK KP STO, za prvega preds. Združenja partizanov JK. Bil je med vodilnimi organizatorji 12-dnevne splošne stavke v Trstu 1946, se pred aretacijo za nekaj časa umaknil v cono B STO (Koper) in v odsotnosti v Trstu obsojen na 4 mes. zapora. Po povratku v Trst je bil aretiran za prestajanje kazni in zaprt od nov. 1948 do mar. 1949. Ob resoluciji Informbiroja se je opredelil za jsl. partijsko in drž. vodstvo. Po podpisu Londonskega sporazuma 1954 se je dokončno preselil v Koper. Tam je bil preds. okr. odb. ZZB NOV Koper, član republ. odb. ZZB NOV Sje, član Sveta republ. Sje, častni preds. ZZB NOV občine Koper, član vodstva Združenja španskih borcev, poslanec v ljudski skupščini Sje (1955–59) in častni član občine Koper. 1981 so mu v Kopru odkrili doprsni kip. Med dolgoletnim ileg. delovanjem je uporabljal več ileg. imen: Miro, Ogenj, Jože Ogenj, Miro Ogenj, komisar Jože, tudi Hose in Johannes (v Španiji), Pavel Johan; Makomer (v Etiopiji), Uljanov (v SZ). Odlikovanja: Part. spomenica 1941, Bronasta kolajna in diploma zavezniškega vojaškega poveljstva za Sredozemlje (1945), Zlata medalja it. odpor. gibanja, Red bratstva in enotnosti s srebrnim (1949) in zlatim (1968) vencem, Red za hrabrost (1951), Red republ. s srebrnim (1961) in zlatim (1970) vencem in še nekaj franc. in španskih odlikovanj.

Prim.: Osebni podatki v arh. CK ZKS (Lj.), IZDG (Lj.), OZE-NŠK (Trst); SBL IV, 273–74; Rastko Bradaškja, Revolucionar Miro, Trst, ZTT 1981 z več sl.; V. Španger, Bazoviški spomenik. Trst 1965; Koledar OF za trž. ozemlje 1950; Prispevki za zgod. del. gibanja, Lj. 1965, 1972; Naši Španci, Lj. 1962; številna pričevanja v slov., it. in angl. dnevnem in periodičnem tisku; PDk 1975, 78, 79, 81; Delo (Lj.) 1970, 1978; Rinascita 1966; Manchester Guardian in The British Digest 1958. Izjave in zapiski U. samega in drugih o njem v zasebnem arhivu Nele Ukmar v Kopru in v Pokraj. arh. v Kopru; B. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 240-42 s sl.

Koren