Uhliř, Hugo (1881–1965)

Uhliř Hugo, gradbenik–projektant, gospodarstvenik in kulturni delavec, r. 8. jul. 1881 v kraju Golčův Jeníkov (Češka) veletrgovcu Čenĕku in Karolini r. Schiffer, u. 18. febr. 1965 v Lj. Osn. šolo je obiskoval 1887–93 v r. kraju, višjo real. gimn. (z mat. 1900) pa v Písku (Češka); štud. je na gradb. fak. TVŠ v Pragi, 1906 dipl. Zaposlen je bil od 1906–10 v Pragi pri gradb. podjetju Ing. Herzen & Uhliř, ki je delno gradilo tudi na Slov. L. 1910 se je preselil v Lj. in tu i. l. ustanovil in do 1932 tudi vodil tehn. biro in gradb. podjetje, bil hkrati 1920–31 zaposlen še pri Glavni direkciji voda v Lj. V l. 1932–41 je vodil Gostilničarsko pivovarno v Laškem, za katere ustanovitev je dal tudi pobudo, izdelal načrte in sodeloval s kapitalom. L. 1941 so ga Nemci zaprli kot talca in ga nato izgnali na Hrv., od koder je 1942 prišel v Lj. in tu sodeloval z OF. Po vojni je 1945–9 projektiral več objektov, od 1949–54 bil zaposlen v Zavodu za melioracije v Lj., kasneje tu pri Glavni upravi za vodno gospodarstvo Sje. L. 1955 se je vpisal v register pooblaščenih inženirjev–projektantov ter se do smrti ukvarjal s projektiranjem. Od l. 1955 dalje je bil tudi sodelavec mrb založbe Obzorja. – V času, ko je vodil gradb. biro, je projektiral in gradil mdr.: železobetonske mostove v več krajih, npr.: Přerov, Písek (ČSR), Podbrezje; elektrarne: Travnik, Banja Luka, Tacen, Kobarid (lastna), Plužna (1928, pri Tolminu); pivovarne: Habří (ČSR, lastna), Laško, Daruvar (rekonstrukcija); sladkorne tovarne: Kutná Hora (ČSR), Usora (BiH) ter projekta Preserje in Mursko polje v Sji; vodne pregrade: Konopiště (ČSR), sodeloval pri projektu Barage du Nil v Egiptu; v l. 1945 do 1949 projektiral mdr.: sladkorno tovarno na Lj. barju in v Prekmurju, krematorij za Lj., rekonstrukcije toplic in zdravilišč (niso bile izvedene); od 1949–54 sodeloval pri projektih za osuševanje Lj. barja, melioracije in energetike v porečju Save, Ljubljanice in Krke ter se ukvarjal s kalcifikacijo kislih in z izboljšanjem zamočvirjenih zemljišč.

Na realki je bil dijak češ. pesnika A. Heyduka, kot visokošolec obj. lir. pesnitve v češ. mladin. listih, bil prijatelj pesnikov V. Dyka in J. Kvapila ter sodil v ožji krog Masarykovih študentov in častilcev; po naselitvi v Lj. priložnostno dopisoval v Masarykov Čas (Praga) in češ. list Videňský denník na Dunaju. L. 1915 je v Lj. ustanovil založbo Umetniška propaganda (sedež večinoma v Loki pri Zidanem mostu) in jo vodil do 1946. Izdal je ok. 100 knjig, npr.: izvirno leposlovje: H. Smrekar, Črnovojnik, 1919; M. Pugelj, Črni panter, 1920; Sto let slov. lirike, 1920 (ur. C. Golar); F. Albreht, Pesmi življenja, 1920; O. Župančič, Ciciban, 1932 (ilustr. N. Pirnat); prevedeno leposlovje (prev. mdr. J. Glonar, F. Bradač, F. Albreht, F. Kozak, J. Orožen) mdr.: M. Valois, Heptameron, 1920; A. Jirasek, Filozofska zgodba, 1920; J. S. Baar, Farovška kuharica, 1921; A. Strindberg, Bedakova izpoved, 1921; J. S. Machar, Konfesije literata, 1921; isti, Strup iz Judeje, 1921; K. M. Čapek–Chod, Turbina, 1929; K. Čapek, Krakatit, 1929; E. Tréval, Močnejši od ljubezni, 1930; D. S. Merežkovski, Leonardo da Vinci, 1933; H. de Balzac, Evgenija Grandetova, 1935; Ch. Dickens, Pickwickovci, 1936; M. Baškirčeva, Dnevnik, 1938; izvirne in prev. strokovne knjige, npr.: I. Robida, Psihične motnje, 1920; J. Glonar, Žepni slovarček tujk, 1927 (1934² razšir.); isti, Poučni slovar I-II, 1931–3; isti, Nemško–slovenski in slovensko–nemški slovar, 1934; isti, Taschenwörterbuch d. deutschen u. slowenischen Sprache – Slovarček nem. in slov. jezika, 1934/5; isti, Slovar slovenskega jezika, 1936; Masarykova čitanka, 1930; J. Šimák in J. Pešek, Zgodovina češkoslovaškega naroda, 1931; R. Baden–Powell, Skavt, 1932; G. Kušej, Pravni svetovalec, I, 1934; M. Kojc, Učbenik življenja, 1935; A. Forel, Spolno vprašanje, 1937; H. N. Casson, Umetnost govora, 1937; S. Goljar, Pravni svetovalec, II, 1938; E. Lennhoff, Prostozidarstvo, 1938; D. Simonović, Prirodopisni atlas ptičev, 1939 (prev. R. Bačar); J. Springer, Žena – domača zdravnica, 1940; A. Brehm, Življenje živali, I-IV, 1938–40 (priredila A. Hayne in R. Bačar); umetniške reprodukcije, npr.: F. Tratnik, Begunci, 1917; isti, Ljubljana, 1925. Za leposlovje je izd. knjižno zbirko Dobra knjiga (1929–31).

Napisal je knjige (do 1940 vse izdal v svoji založbi): Kaj je radiotelefonija, 1926; Davčno–sodni trgovsko–pisarniški praktični priročnik za vsakogar, 1935; Trgovsko–gospodarski leksikon, I, 1935, II, 1938; O nerodovitnih dneh žene in Smuldersovi metodi, 1940; Idejni načrt dokončne osušitve in gospodarske izrabe Lj. barja, 1959 (cikl.); Historiat osuševalnih del na Lj. barju, I, 1956; II, 1957 (cikl.); uredil: Veseli anekdotar, 1930; Domači vedež, 1932; prevedel: V. L. Burcev, Gorje vam, boljševiki! 1919; A. Lorand, Staranje, 1930; H. C. Montfleury, Moderna kozmetika, 1931; T. H. Van de Velde, Popolni zakon, 1936; P. A. Dinand, Naše zdravilne rastline, 1937. Pisal je tudi študije npr: o problemih kalcifikacije Sje, o možni povezavi srednjeevrop. kanalske mreže z Jadranom prek Krasa (večina rkp. ali cikl.); njegovi spomini so ostali v rkp. Objavil je več člankov v časopisju, npr.: Ekonomska revija (1953), GradbV (1953–4), LDk (1952), PV (1952), Proteus (1954), SPor (1952), Življenje in tehnika (1954).

U. je bil med 1. svet. vojno tolmač rušč. in češč. pri armadnem sodišču v Lj., kasneje komandant gradb. skupine na Piavi. Ob prevratu okt. 1918 je iz češ. frontnih povratnikov organiziral in vodil oboroženo formacijo za pomoč 1. narodni vladi za Sjo, nato bil še sodni izvedenec za vojno škodo na Primorskem. Gojil je stike s češ. prijatelji Slov., jih vabil v naše kraje in seznanjal z našimi problemi; sodeloval s slov. moderno in njenimi nosilci. Prek svoje založbe je širil slov. umetnost tudi na Češko (z izdajanjem del v češč., npr.: Slovenské umění Album. 1925). Kot založnik se je med vojno podredil strogemu kult. molku. Na svojem gradu Ruda (Loka pri Zidanem Mostu) je zbral nad 1000 slik in plastik v glavnem domačih umetnikov (npr. dela Frana Tratnika, Begunci, Ljubljana), nudil streho kult. delavcem, mdr.: J. Glonarju (SBL I, 222), H. Smrekarju (ib. III, 397–9), Iv. Vavpotiču. Obenem je na svojem posestvu tudi raziskoval postopke za pridelovanje zdravilnih zelišč ter delal poskuse s cepljenjem žita zaradi pridelave rženih rožičkov za industrijo. – Psevd.: Dr. Halfar, Kolja, Dr. Nemo, Ing. Nemo, Ing. Oglar. – Prim.: osebni podatki; družin. arhiv hčerke Vande Kušej (Lj.); J 1933, št. 105 (s karikaturo); prospekti zal. Um. propaganda; SBibl; Delo 1965, št. 49; LDk 1965, št. 48 (osmrtnici). Adč.