Turnher, Edo (1896–1969)

Turnher Edo (Edmund)–Primož, kulturni delavec in šahist, r. 13. nov. 1896 v Loškem Potoku strojniku Ferdinandu in Tereziji r. Požar, u. 3. apr. 1969 v Lj. Osn. šolo je obiskoval v Ribnici 1903–8, meščan. v Postojni 1908–12, v Lj. pa učiteljišče 1912–9 (vmes na tirol. fronti 1914–8), potem učiteljeval v Mokronogu 1919–20 ter v Višnji Gori (tu se po njem imenuje osn. šola) 1921–42; v tem času je s Ferdom Veselom na gradu Grumlof pri Radohovi vasi slikal, šahiral in se zanimal za starine. Po okupaciji 1941 se je jun. kot član Sokola udeležil sestanka OF na Polževem (vodji: J. Rus, SBL III, 170–2; B. Ziherl), od jul. bil aktivist pri Okrožnem odboru OF Stična, maja 1942 odšel v partizane (delegat na pokrajinski konferenci ZKS na Cinku v Rogu jul. 1942); tu bil od jan. 1943 do pomladi i. l. pri PNOO OF za Dol., nato do avg. 1944 v propagandni komisiji IOOF, poslej do nov. i. l. načelnik Odseka za prosveto pri predsedstvu SNOS ter do avg. 1947 sekretar nadzorne komisije IOOF; v l. 1947–8 je vodil sekcijo za zbiranje gradiva iz NOB pri GO ZB NOV Sje v Lj., nazadnje pa bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo SRS (Lj.) od 1. jan. 1949 do 31. okt. 1963, ko je odšel v pokoj. – T. je bil član: ZKS od avg. 1942; SNOS od 1943 (izvoljen na kočev. zboru, kjer je bil poslanec); IOOF od nov. 1944; GO SZDL Sje od 1953. – Znan ljubitelj šaha (gl. uvodnik v Šahu 1949, 1–3), je 1946–8 predsedoval šahovskemu odboru Sje in 1948 do 1963 Šahovski zvezi Sje, nato bil častni preds. – Nosilec spomenice 1941, prejel več odlikovanj, mdr.: red bratstva in enotnosti I, 1945; zaslug za narod II, 1951; dela z rdečo zastavo, 1961; za hrabrost, 1963; zaslug za narod z zlato zvezdo, 1963.

Kot ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo je T. postavil temelje organizaciji spomen. službe v Sji (SPor 1949, št. 99; Varstvo spomenikov 1950, 71–6; 172–5; 1951/2, 89–109; revijo tudi urejal 1949–61), 1950 je pri Zavodu ustan. restavrator. delavnico, kjer so bile restavrirane štev. plastike (mdr. gotska Madona z Muljave, 1953) in slike, mdr. 1956 vsa dela J. M. Kremser-Schmidta (SBL I, 569 do 570); začel z organizacijo sistematičnega odkrivanja fresk (Zanigrad, 1949 in Hrastovlje, 1950; slov. Istra) ter se s sodelavci zavzemal za zaščito, ohranitev, obnovo in vzdrževanje spomenikov, mdr.: r. hiš pomembnih Slov. (I. Groharja v Sorici 1949 in S. Kosovela v Sežani 1949, s spomin. ploščama), gradov (Otočec, zavarovalna dela po 1950), cerkva (Ptujska Gora, obnovljena 1961), samostanov (Kostanjevica, zavarovalna dela 1949), arhitekturnih in urbanističnih znamenitosti (Polhov Gradec, zaščiten 1960), arhivov (Zbornica za trg. in industrijo v Lj., prenos v DAS 1949), knjižnic (zasebna knjižnica O. Župančiča, zaščitena 1951), naravnih spomenikov (Rakov Škocjan pri Rakeku, zaščiten 1949), predvsem pa spomenikov NOB; uspel, da so bili že 1950 obnovljeni: Baza 20 (Rog), bolnica Franja (Cerkno) in tiskarna T. Tomšič (Lj.). O tem je napisal članke: Obnova spomenikov NOB v l. 1949 (Varstvo spomenikov 1949, 75–9), Problematika spomenikov NOB in ljudske revolucije (ib. 1950, 3–10), Referat za spomenike NOB (ib. 1951–2, 89 do 95); Iz preteklosti za sedanjost in prihodnost (Borec 1956, 361–2). – Svoje izkušnje je posredoval udeležencem posvet. konservatorjev, mdr. tudi v tujini (Linz, 1956; Gradec, 1958; Dunaj, 1960). – Prim.: r. matice (ž. urad Loški Potok); družin. arhiv (hrani žena Fedja v Lj.); Borec 1956, 438; NRazgl 1956, 98, 359; DL 1966, št. 44; 1969, št. 16 (s sliko); Varstvo spomenikov 1967, 5–7; Delo 1969, št. 92, 93 (s sliko); TV-15 1969, št. 14; Zbornik občine Grosuplje 1970, 19–20; Slovenski šah. 1972, 8, 159–60; Sto let ljubljanskega učiteljišča. 1973, 142. *