Turk, Josip ml. (1895–1951)

Turk Josip, ml., zgodovinar, r. 12. sept. 1895 v Verdunu pri Stopičah na Dol. (ml. brat Alojza, gl. čl.), u. 3. maja 1951 v San Franciscu (Calif. ZDA). Gimn. je 1908–16 končal z vojno mat. v Nov. mestu, bil 1915 v Galiciji ranjen, 1916/7 štud. na Dunaju čisto filoz. in klas. filol., na Gregor. univ. (zaradi vojske v Innsbrucku) 1917–9 filoz. in bil 1919 prom. za doktorja sholastične filoz. Od 1919–23 je štud. teolog. v Rimu in dosegel doktorat iz teol. Ordiniran je bil 3. sept. 1922 v Lj. Nato 1923–4 kaplan pri sv. Jakobu v Lj., vmes 4 mesece supliral verouk na drž. realki. V l. 1924–5 štud. v Münchnu pomožne zgod. vede (prof. R. v. Heckel, M. Buchner). Od 1925–31 je bil štud. prefekt v semenišču v Lj., 1926–45 predavatelj in docent za cerkv. zgod. na teol. fak., 1932–40 tu predaval zgod. filozofije, 1933 izred. prof., od 1938 redni prof., 1940/1 dekan in 1941/2 prodekan. Bil je tudi upravnik fak. knjižnice, sodnik cerkv. sodišča (1932) in škof. cenzor; od 1943 prelat. V maju 1945 je odšel v emigracijo in se v cisterc. opatiji Mehrerau (Vorarlberg) popolnoma posvetil razisk. delu. L. 1948 odšel v ZDA.

V dijaških letih se je T. pod psevd. Jan Reginov med 1913–7 s pesmimi oglašal v A, Dom. prijatelju in Zk, kot študent informativno in polemično pisal v DN (1916), Zoro–Luč (1920/1), Č (1922) in Vzajemnost (1923–4). Na področju cerkv. zgod. je v svoji prvi, kot rkp izdani knjigi Cerkvena zgodovina. Groblje 1930, sistem. prikazal zgod. dogajanje, za podlago si vzel nem. učbenika V. Lukscheja in A. Erharda (pozneje nekat. poglavja posebej obdelal in razmnožil kot skripta: Uvod v cerkv. zgod.; Zgod. Cerkve v antičn. kulturn. svetu; Zgod. Cerkve v katol. Evropi, slednje dopolnil s poglavji o: pokristj. Slov., Hrv., Srbov in Bolgarov; o visokem sred. veku in o dobi sv. Bernarda); izdal v knjigi Breve Pavla V. T. Hrenu z dne 27. nov. 1609. Lj. 1931 (BV 1930, 1931); z vnemo raziskoval zgod. lj. škofije, posebno njeno ustanovitev in prvo dobo (ČZN 1937, 75–111), dobo škofa Hrena (SBL I, 344–51; BV 1928, 1–30), o njej v jeseni 1928 in 1929 nabiral gradivo v vatik. arhivu (ČZN 1927, 88–9; BV 1934, 28–34, 97–106; 1938, 40–73; 1943, 101-25; 1944, 307–10; GMDS 1934, 103–6; 1943, 95–102), pozneje raziskoval 1. pol. 19. stol. in škofovanje A. A. Wolfa (pomembne vizitacije: Zbornik Zim. pomoči, 1944, 453–63; BV 1944, 140–5), za vsa 3 razdobja izčrpno obdelal vprašanje teritorija lj. škofije. Najv. uspeh je dosegel z odkritjem in analizo prvotnega zakonika cistercij. reda o priliki 800-letnice ustanovitve stiškega samostana 1936. V nekdan. kostanjeviškem rkp (Ms 31, NUK) je ugotovil najstar. in doslej neznano besedilo prvotne Chartae caritatis (GMDS 1939, 244–67, nem. prevod izšel v Cistercienser Chronik 1940, 101 sl.; tudi 1947, 2–12), o najdbi poročal na zborovanju slov. zgodovinarjev dec. 1939 v Lj., tekst in študijo pa izdal pri AZU: Prvotna Charta caritatis. 1942 (lat. prevod gl. v Analecta s. ord. Cisterciensis 1945, 11–61, Rim). Pozimi 1944/5 je končal študijo o vseh cistercij. zakonodajnih tekstih Cistercii statuta Antiquissima (gl. Analecta 1948, tudi p. o. 1949, celotno besedilo Ms 31 pa je izdal Canis. Noschitzka v Analecta s. ord. Cisterc. 1950). – T. je redno z ocenami spremljal zgod. literaturo v BV in GMDS, poročal o slov. zgodovinopisju v Jsl istor. časopisu (1935, 1937), pisal biogr. in zgod. članke za: SBL (I, 608; II, 161–2), Hrv. enciklop. 2. zv. (Zgb 1941), Religion in d. Gesch. u. Gegenwart (1930: Serbien–Kirchengesch.); Lexikon f. Theologie u. Kirche 5. zv. (1933–). Delo o lj. škofiji in posebej o Hrenu je pretrgala vojna, zato T. ni mogel podati zaokrožene slike splošne in slov. cerkv. zgod.; posamezne ugotovitve pa so dragocene in priznane. Ohranjeno rkp gradivo (prepisi iz arhivov v Vatikanu in ŠkALj) o začetku kršč. med Slov., popis slov. duhovnij 13. in 14. stol. v papeških desetinskih seznamih ter vizitacij. poročila o stanju lj. škofije v 17. in 19. stol. (vse ŠkALj) čakajo obdelave. – Na področju zgod. filozofije je rad posegal zlasti v tista filoz. vprašanja, ki so v zvezi z razvojem zgod. Posebej so mu bila pri srcu sholastična (že od specializacije v Münchnu), bolj poljudno jih razložil v knjigi Pota in cilji sholastike. 1939 (ocene: Č 1939/40, 88–9; BV 1940, 256–67); sholastično (= šoli primerno) metodo rabil tudi v razpravah, še v zadnji lat. pisani Theses ,Humani generis' (Vrednote, Buenos Aires 1951, 103–25) je pregledno prikazal vsebino okrožnice Pija XII. o filoz. in teol. študiju. O zgod.–filoz. delih je poročal v BV (1933, 89, 205, 282; 1937, 290 sl.; 1944, 302–4).

T. je pogosto nastopal kot teol. predavatelj in pisec priložnostnih ter versko informativnih člankov. Polemični način iz mladih let je rad uporabljal tudi pozneje (BV 1933; Č 1934/5), v vojnih letih pa večkrat pisal ostro (Revija katol. akcije 1943, 1944, psevd.), zlasti njeg. skrajno katol.–nacionalist. ocena slov. protestantov (ib. 1942) ni mogla prepričati. – Psevd.: Jan Reginov, Pictorius Sallustianus. – Prim.: osebni dokumenti, rkp in bibliografija (ŠkALj in Univ. Lj.); Zgod. slov. univ. v Lj. do l. 1929. 1929, 529–30; Vrednote (Buenos Aires) 1951, 125–7 (avtobiogr.); Korrespondenzblatt f. d. Alumnen d. Collegium Germanicum et Hungaricum (Rim) 1953, 61 do 62; F. Verbinc, Filozofski tokovi na Slov. 1970; 225 let novomeške gimn. Novo mesto 1971, 391 (z nekaj napakami). – Slika: Zbornik Zim. pomoči. 1944, 453. Slk.