Turk, France (1885–1926)

Turk France, igralec, r. 3. apr. 1885 v Gabrjah pri Ajdovščini kmetu Ivanu in Mariji r. Nusdorfer, u. 15. nov. 1926 v Sarajevu. Osn. šolo je obiskoval doma, niž. gimn. 1896–900 v Gor., učiteljišče 1901–5 v Kopru (z mat.). Učiteljeval je na osn. šoli v Ajdovščini (tu odkril slikar. talent V. Pilona, SBL II, 339, in starše pregovoril, da so ga dali v šole), Podgori pri Gor., Plavah in Višnjeviku. Povsod je z odraslejšo mladino prir. dram. predstave, 1910 sam nastopil v Gor. na odru Dramat. društva, 1910–2 večkrat gostoval v lj. dežel. gledal. Po nasvetu A. Cerarja–Danila (SBL I, 75) je 1912 odšel ileg. v Srbijo, se vključil v neko potujočo igral. skupino in s ps. Rade Romanović odslej nastopal; 1913–4 bil član mest. gledal. v Bitoli, tu ustanovil lastno igralsko skupino, a se ob izbruhu 1. svet. vojne kot prostovoljec priključil srbski vojski. Med 1914–8 je šel skozi vsa srbska bojišča, se umikal čez Albanijo, pristal na otoku Krfu, v Bizerti (Tunis) – bazi za srbske ranjence – in bil član vojnega gledališča; na solunski fronti soustanavljal in bil član frontn. gledal. ter dosegel čin rezervn. narednika. L. 1919 je služboval v Hercegnovem pri upravi vojnega plena, se tu oženil (Črnogorka Anda Burić), ustanovil spet gledal. skupino, 1920 pa nastopil v SNG v Lj. – L. 1922 je postal tehn. vodja in režiser Nar. gledal. v Sarajevu (pod upravništvom B. Nušića), se razvil v odličnega režiserja, izrednega inscenatorja in dekoraterja. Režiral vrsto dram in komedij, mdr. J. Kosor, Požar strasti; J. Verne, Bezobraznik; Iv. Cankar, Pohujšanje v dolini šentfl., 1922. Najbolj je T-u ležala režija salonske, pos. franc. komedije, tu in tam je tudi sam igral manjše vloge. Bil je zelo popularen in priljubljen. T. je sodeloval pri adaptaciji stavbe Nar. gledal. v Sarajevu, 1926 izdajal gledal. list Pozornica (gl. SN 1926, št. 265). – Prim.: r. matice ž. urada Šmarje (p. Branik); Hinko Klavora, F. T.–Romanović (Slov. gledal. muzej, Lj.); Muzej književnosti BiH, odd. za gledališče (Sarajevo); Ročni zapisniki (imeniki) ljud. šol in učiteljev na Kranjskem … Lj. 1905/6 - 1911/2; J 1926, št. 265; Sloboda (Sarajevo) 1926, št. 242–3; Narodno pozorište Sarajevo 1921–1971. Sarajevo 1971, 478–9 (s sliko); S. Janić, Teatron (Bgd) 1974, št. 1, 50; S. Softić, Odjek 1976, št. 12; Slov. učiteljišče v Kopru 1875-1909. Koper 1976, 71; A. Šavli, PDk 1977, št. 291. Šavli

TURK France (po odhodu v Srbijo ROMANOVIĆ Rade), učitelj, srbski prostovoljec, igralec, režiser in gledal. organizator, r. 3. apr. 1885 v Gabrjah blizu Štanjela, u. 15. nov. 1926 v Sarajevu. Oče Ivan, kmet, mati Marija Nusdorfer. Obiskoval je domačo osn. š., niž. gimn. v Gor., učiteljišče v Kopru, mat. 1905. Najprej je bil učitelj v Ajdovščini; slikar Veno Pilon je bil njegov učenec, prav T. je pregovoril starše, da so dali fanta v šole. Nato je poučeval v Podgori pri Gor., Plavah in Višnjeviku, kjer se je med š. letom 1912/13 za vselej končalo njegovo učiteljevanje. Bil je svobodoljuben človek, zaveden Slov., velik Slovan in povrhu še rojen za gledališče. Povsod je z mladino prirejal gledal. predstave, 1910 je sam igral v gor. Dramatskem društvu, 1910 in 1912 gostoval nekajkrat tudi v lj. Drami. Bili so časi 1. balkan. vojne. A. Cerar - Danilo, lj. igralec, ki je že od 1905 naprej spremljal srbske kult. razmere, je T. verjetno navdušil za gledal. kariero v Srbiji. UT je 9. maja 1913 med Goriškimi vestmi poročal o »bivšem, učitelju Turku, ki je služboval v Brdih in pobegnil na Balkan, da je pod obtožbo veleizdaje in ga išče krminska sodnija«. Ta je namreč prek It. pobegnil v Srbijo, spremenil ime in priimek ter postal in ostal le še Rade Romanović, pač zaradi tiste veleizdaje. Postal je član mest. gledal. v Bitoli, ustanovil še lastno potujočo gledal. skupino, bi je nastopala v bližnjih in oddaljenih krajih. Tisti, ki so med obema vojnama obiskovali osn. š. v Jsli, se gotovo spominjajo povsod znanega Čika Savo, ki je gostoval po šolah tudi v Sji in učencem razkazoval z raznimi vragolijami svojo orjaško moč. Čika Sava je bil menda nekdanji član Romanovićeve skupine. - Ob izbruhu 1. svet. vojne je T. vstopil kot prostovoljec v srbsko vojsko, šel z njo v letih 1914/18 skozi vsa bojišča, preko Albanije na otok Krf, bil v Bizerti (Tunisu) v bazi za srbske ranjence član vojn. gledal., bil na solunski fronti soustanovitelj in član frontnega gledališča. Igral je vsemogoče vloge, moške in ženske. 1919 se je znašel kot narednik v upravi vojnega plena v Hercegnovem, bil demobiliziran, se oženil s Črnogorko Ando Burić in spet ustanovil svojo gledal. skupino. 1920 je nastopil kot gost tudi v lj. Drami, 1922 postal član, igralec, režiser in tehnični vodja Narodnega gledal. v Sarajevu, katerega umetniški vodja je bil znameniti srbski dramatik Branislav Nušić. T. je bil Nušičeva desna roka. Sodeloval je pri adaptaciji gledal. stavbe, režiral vrsto dram., komedij, operet, po njegovi zaslugi so prišla na repertoar tudi slov. dela (npr. Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski). Bil je čudovit inscenator, začel je tudi izdajati prvi srbski gledal. list Pozornica. Popularen je bil prav tako kot Sarajevčan, saj je bil povsod navzoč, ko je šlo za kako kulturno-umetniško manifestacijo. Umrl je mlad, nenadoma. Nušićeva beseda ga je spremila ob slovesu, srbsko gledališče je za njim začutilo praznino.

Prim.: R. matice ž. urada Šmarje na Vipavskem; S. Vilhar, Slovensko učiteljišče v Kopru, Koper 1976, 71; Hinko Klavora, F. Turk - R. Romanović, Slov. gledal. muzej v Lj.; Ročni zapisniki ljud. šol na Kranjskem... Lj. 1905/06–1911/12; SN 21. nov. 1926; Sloboda (Sarajevo) 1926, št. 242–43; Muzej književnosti BiH, odd. za gledališče v Sarajevu; Narodno pozorište Sarajevo 1921–1971, Sarajevo 1971, 478–79; S. Janić, Teatron (Bgd) 1974, št. 1, 50; H. Klavora, tipkopis spominov (hrani Danica Matanović-Rohrman); A. Šavli, PDk 15. dec. 1977; Isti, SBL IV, 242–43.

A. Šavli