Trubar, Felicijan (med 1555 in 1556–po 1600)

Trubar (Truber) Felicijan, peti in zadnji superintendent slov. protest. cerkve, r. 1555 ali 1556 v Kemptenu kot 4. otrok Primoža (gl. čl.) in Barbare r. Sitar, u. neznano kdaj (vsekakor po 1600) verj. v Grüntalu na Württemberškem. Kot 7-leten deček je prišel 1562 z očetom v Lj., po njeg. izgonu 1565 pa živel v krajih T-jevega pregnanstva (Tübingen, Lauffen nad Neckarjem, Derendingen). O Felicijanovem nižjem šolanju ni znanega ničesar, 10. maja 1568 pa je med imatrikulanti univ. v Tübingenu; bil je štipendist tamkajšnjega knežjega zavoda, 1578 opravil magisterij. Sept. 1580 ga je oče poslal z nem. Formulo concordiae na Kor., Štaj. in Kranjsko, da bi jo protest. teologi in učitelji pregledali in podpisali. Ob tem se je potegoval za službo pridigarja v Lj. ter 13. in 16. okt. 1580 v špital. cerkvi poskusno nem. pridigal. Konec 1580 se je vrnil v Tübingen, 28. nov. dobil privolitev vojv. Ludvika (kot njegov alumnus) za nastavitev na Kranjskem in bil 21. dec. v tübinški ž. c. ordiniran. Konec jan. ali v zač. febr. 1581 je prišel v Lj. Oče mu je dal za stanove pismo (datum 3. jan. 1581), v katerem izjavlja, da je srečen, ker bo sin v »njegovi ljubi domovini čisto pridigal Kristusov evangelij«. 3. marca 1581 je imel Felicijan že nagrobni govor umrli hčerki K. Spindlerja. Poslej je opravljal službo nem. in slov. pridigarja v Lj. skoraj 20 let, za Jernejem Simpliciusom od 1592 kot superintendent slov., od 1594 pa tudi nem. cerkve.

Med 24. avg. in 25. okt. 1581 je bil član revizijske komisije za Dalmatinovo biblijo, kar dokazuje, da je imel posluh za materni jezik, dasi se je sloven. dodobra naučil šele pozneje. Avg. 1585 je dobil 3-mesečni dopust, da je obiskal očeta v Derendingenu, 1587 je znova potoval na Württemberško (družinske zadeve, a tudi ureditev štipendiatov za Kranjsko) in ob vrnitvi pripeljal v Lj. mladega Dan. Xylanderja. Kot prizadevnemu predikantu in po starosti Spindlerju najbližjemu je T-ju po Dalmatinovi smrti pripadla od 22. jan. 1590 najvišja letna plača 300 fl. Zaradi naporne službe je maja 1590 resno zbolel, nov. in dec. znova, tako da je moral spričo Spindlerjeve starosti priskočiti na pomoč predikant Jernej Knafel z Brda pri Kranju. Ob smrti brata Primoža (1591) je s priporočilnim pismom kranj. dež. odbornikov (dat. 20. avg.) ponovno potoval na Nemško, prav tako 1595. – Ko se je avg. 1596 drugič por. z Elizabeto Glimmer (1. žena Ana Seyerl se omenja 1583; kaže, da je 1587 še živela), so T-jeve poročne godce ovadili nadvojv. Ferdinandu, ker se niso držali pravkar izdane prepovedi o javnih prireditvah (čeprav tudi drugi tega niso upoštevali); da bi T-ju oprostili visoko denarno kazen, so se zanj zelo zavzeli stanovi, posebno Ahac Thurn s Križa na Vipavskem. Vendar so morale biti razmere za protest. cerkev še ugodne, ker je Felicijan 13. febr. 1598 kupil od Gregorja Wieganda v Lj. hišo.

Tembolj nepričakovano je prišlo 8. avg. i. l. zaporno povelje zanj in za predikantska tovariša Jurija Klemena in Marka Kumprehta, posledica naraščajočega protireformac. boja. T. se je pravočasno izmaknil, živel 1599 pri Herbartu Lambergu na Brdu pri Kranju (gl. Elze, Die Superint. 56) in čakal, da se preganjanje poleže, saj so stanovi jan. 1600 v Lj. naprosili nadvojvodo, naj predikantom dovoli vrnitev v deželo, če pa že ne, naj jim vsaj podaljša rok za izselitev. Medtem sta se T. in Janž Znojilšek premaknila na Reutenberg (Čretež pri Mokronogu), od koder se je T. oglašal dež. odbornikom, npr. 14. febr. 1600: ker je malo upanja, da bi mogel ostati v deželi, se je odločil oditi v Tübingen, »od koder je bil 1580 povabljen«, kar je spričo njeg. majhnih otrok, njeg. bolehnosti in hude zime težko in bridko; zapušča jim svoje knjige, zabite v 4 sode in spravljene v dež. dvorcu, ker bodo »v teh žalosti polnih, nevarnih časih marsikat. ubogemu preganjanemu in v stiski živečemu srcu v tolažbo in pomoč …« Ponovno se je oglasil z Reutenberga 9. mar., 30. marca prejel od stanov priporočilo za vojvodo Württemberškega in apr. 1600 zapustil Kranjsko. Dobil je mesto župnika v Grüntalu na Württemberškem; poslej izgine za njim vsaka sled.

Ko je 1591 u. brat Primož, je verj. Felicijan postal lastnik očetovega slov. prevoda Lutrove Hišne postile in ga 1595 izdal v razmeroma razkošni opremi. Rkp je pregledal in pripravil za tisk ter napisal slov. predgovor A. Savinec. V nem. posvetilu kranj. plemstvu in mestom je Felicijan poudaril očetove zasluge in ljubezen do domovine. Ker so knjigo tiskali v Tübingenu, je dobil T. marca 1595 dopust in bil na Württemberškem. Tam je 1595 oskrbel še ponatis 2 slov. knjig: molitvenika Lepe karsčanske molitve … in pesmarice Ta celi catehismus …, ki jo je pomnožil za 23 novih pesmi (7 Kumprehtovih, 2 Znojilškovi, 14 anon.); tema knjigama je napisal nem. posvetili. S pomočjo prijatelja H. Megiserja, tačas rektorja stanov. gimn. v Clcu, so knjige v 21 sodih poslali v slov. dežele (700 izv. postile in po 300 izv. drugih 2 knjig). – Da bi pisal slovensko, ni izpričano. Posvetilo v Abecedariumu … 1566 je sicer podpisano »Tui Brat Vcriſtuſu, Felician Truber«, vendar je delo očeta Primoža, saj je bil Felicijan takrat star komaj 10 let.

Prim.: Dimitz III, 148, 149; T. Elze, Die Superintendenten d. evang. Kirche in Krain … Wien 1863, 52–60; MHK 1864, 7; MMK 1904, 91, 113, 114; F. Kidrič, ZUZ 1922, 1–8; isti, Ogrodje za biogr. P. Trubarja, RDHV 1923, 253; M. Rupel, Slov. protest. pisci, 1966², 43, 387–93; isti, P. Trubar in Formula concordiae, II. T-jev zbornik 1952, 70, 90; isti, Namestitev Felicijana T-ja v Lj., ZČ 1952/3, 588–95; isti, Primož Trubar, Lj. 1962, München 1965; B. Berčič, Das slow. Wort in d. Drucken des 16. Jh., Abh. über d. slow. Reformation, München 1968, 158; J. Rigler, Začetki slov. knjiž. jezika, SAZU 1968, 15, 159, 204. – Slika: J. Zuberlein, olje 1587: skupinska slika Primoževe družine na nagrobni plošči v ž. c. v Derendingenu, Felicijan je drugi z leve (gl. II. T-jev zbornik 1952, 157 in pril.). Rajhman