Tršar, Dušan (1937–)

Tršar Dušan, kipar, r. 18. jan. 1937 v Planini pri Rakeku (brat Draga, gl. čl.), živi v Lj. Osn. šolo je obiskoval 1944–9 v r. kraju, 3 razr. niž. gimn. 1949–52 v Postojni, umetno-kovaško šolo 1952–5 v Kropi; 1956 se je preselil v Lj., delal kot umetni kovač in hkrati 1956–8 obiskoval večerno gimn., nato štud. 1959–64 na AUU (prof. Z. Kalin, F. Smerdu, SBL III, 381–2), 1964–6 pa na specialki pri prof. B. Kalinu. Od l. 1968 dalje je zaposlen kot lik. pedagog v Pionirskem domu v Lj. – T. se je udeležil kipar. simpozijev, mdr. v krajih: Ostrožac (1969), Kostanjevica na Krki (1972), Zreče (1975). – Prejel je nagrade: 1970 Zlata ptica 70 (revije Mladina) Lj.; 1971 INTART IV (za kiparstvo) Clc; 1973 8. nagr. na I. jsl. bienalu male plastike v Mur. Soboti; 1974 Župančičevo.

Dela, mdr.: Žena v viharju, Kopalki (oboje 1967, varjeno železo); Svetlobni objekt IX, X, XI (1971, fluorescenčno pleksi steklo); SO Val (1975, pleksi steklo in neon); SO 4/75 (1975, pleksi steklo); svetlobni objekt (1974, okras fasade tovarne Gorenj. oblačila, Kranj). T. je razstavil samostojno: 1967, 1975 Celje; 1967 Kranj; 1971 Novi Sad (Lik. salon Tribina mladih); 1972 Kočevje; 1973 Kostanjevica na Krki, Lj. (MaG), Zgb (Studentski centar); 1976 Ajdovščina (Pilonova gal.), Nova Gor. (Salon Meblo), Piran (MestG), Koper (Loža), Lj. (Koncertni atelje DSS); l. 1978 Lj. (MaG), Koper (Meduza), Krško (Galerija Krško); skupin. mdr. doma: 1967 Lj. (D. Čadež, Dž. Hozo, D. Hrvacki, T.); 1970 Bgd, Lj. (neokonstruktivisti); 1972 Lj, Mrb, Zgb (neokonstruktivisti); 1973 Mur. Sobota (Prvi jsl bienale male plastike); 1974, 1976, 1978 Reka (4., 5., 6. međunarodna izložba originalnog crteža); 1975 Zgb (Plastex-art); 1976 Lj. (s skupino 69); 1979 Lj. (Slov. lik. umetnost 1945–78); v tujini: 1973 Coventry (sodobna jsl umetnost); 1974 Aleksandrija (Mediteranski bienale); 1975 Dunaj (Mladi slovenski umetniki po l. 1970); 1977–1978 Budimpešta in Bukarešta (Sodobno jugoslovansko kiparstvo). – T. je izhajal od varjene plastike človeške figure z izrazitimi poudarki na njeni konstruktivnosti in deloval sprva v skupini (D. Čadež, Dž. Hozo, D. Hrvacki, po odstopu Hoza pa T. Lapajne), ki je l. 1969 umetniško dozorela, dobila izrazito novokonstruktivistično programsko osnovo in se 1970 tudi formalno ustanovila kot Neokonstruktivisti (k njej pristopilo še 5 umetnikov), a je po l. 1972 razpadla; tedaj se je T., po dokaj čisti novokonstruktivistični epizodi, usmeril na področje raziskovanja v okviru lumino objektov (skulpture iz prosojnih plastičnih snovi, največkrat osvetljene od znotraj z neonskimi cevmi razl. barv), ki ohranjajo iluzijo figure ali krajine; ukvarja se tudi z risbo. – Prim.: A. Medved, Problemi 1969, št. 78/9, 477–97, 511; 1970, št. 89/90, 18–9; Ko je ko u Jsli. 1970, 1097; L. Menaše, Evropski umetnostnozgod. leksikon. 1971, 2179; Dialogi 1972, 24–7; M. Tršar, Sinteza 1973, št. 24/5, 16–20; razst. katalogi: Lj. 1967 (Čadež, Hozo, Hrvacki, T.); Kočevje 1972; Kostanjevica na Krki 1973; Lj. 1973; Celje 1975; Ajdovščina, Nova Gor., Piran, Koper 1976; Koper, Krško 1978 (povsod uvodne študije); Slov. lik. umetnost 1945–78. I. 1979, 181. Kčč.