Tršar, Drago (1927–2023)

Tršar Drago, kipar, r. 27. apr. 1927 v Planini pri Rakeku ključavničarju Karlu in Pavli r. Kotar, živi v Lj. Osn. in meščan. šolo je 1934–43 obiskoval na Rakeku, 1943 priv. risarsko šolo Fr. Goršeta v Lj., 1944 delal v ateljeju kiparja B. Kalina. V prvih dneh 1945 je bil mobiliziran v Gubčevo brigado, tu delal kot umetnik, 1947 pa se vpisal na AUU v Lj. (prof. B. Kalin, P. Loboda), 1951 dipl.; 1951–3 opravil specialko pri kiparju F. Smerduju (SBL III, 381–2). Sprva je delal kot svoboden umetnik, 1960 postal asistent, 1967 docent, 1974 izr. prof. AUU v Lj. – Študijsko se je izpopolnjeval 1956 v Italiji (štipendist Prešernovega sklada), sicer v te namene še potoval 1970 po Rusiji, 1971 Nemčiji, 1973 Italiji; kipar. simpozijev se udeležil v krajih: Seča pri Portorožu (1963), Arandjelovac (1967), Danilovgrad (1973). Je član umetniških skupin 53 in 69 (od njene ustan. 1969). – Prejel je nagrade: I. na bienalu v Aleksandriji, 1955; mesta Reke, 1959; I. na Sterijinem pozorju v Nov. Sadu, 1961 (za scenografijo); zlato medaljo v Riminiju, 1961 (Morgan's Paint); I. v Lj. 1962 (tema NOB); I. na razst. Mir, humanost … v Slov. Gradcu, 1966; Prešernovega sklada 1968; Jakopičevo 1972; 4. julij, Bgd 1976.

T. kipari v bronu, mdr.: Janica 1953; Bik 1954; Ekvilibristi 1957; Štiri skupine 1960; Človeška reka 1960; Ljudje na horizontu 1961; Triptih 1963; Človek v času in prostoru. I. (Jo-jo) 1964; Med ljudmi in bogovi I., II. 1965, 1967; Kanal, Ključavnica (oboje) 1966; Skulptura in matrica 1972; Prihajajoči 1974; Jekleni možje 1974; Ljudski monolit 1975; portrete: slov. oktet, 1964; posameznike: Boris Fakin, Samo Hubad, Božidar Jakac, Edv. Kocbek, Bratko Kreft, Zoran Kržišnik, Janez Milčinski, Bogdan Pogačnik, M. Pogačnik, Stane Sever, France Stelè, Lucijan M. Škerjanc, Marjan Vodopivec (vse 1964); v mavcu portreta T. Martelanca 1969 in T. Kermaunerja 1971; kipe: Borilca 1956; Plasti časa 1967; patiniran mavec: Ekvilibrist 1956; bron in patiniran mavec je ciklus plastik Rast 1970–1; v prejšnjem materialu in vosku je ciklus Staro mesto 1973–5; v glini: Katedrala družine 1966; v kamnu: Ljudje kamnitega mesta 1973, idr. Ustvaril je več javnih obeležij, tako: reliefa na pročelju fil. fak. v Lj. (beton); spomenik revolucije v Kamniku, 1962 (bron); spomenik revolucije v Lj. (Trg revolucije), natečajni osnutek 1962/3, izvedba 1975 (bron); Prežihovemu Vorancu na Ravnah, 1966; Gubčevi brigadi na Trebelnem, 1972 (bron), idr. Ukvarja se tudi z risbo, grafiko in scenografijo. – Razstavil je prvič skupaj z borci II. divizije KNOJ 1946 v galeriji Obersnel v Lj., nato samostojno v mestih: Kranj 1956; Mrb 1958; Lj. 1960, 1964, 1967 (vse Mala galerija), 1978 (poslovni center Iskra); Wiesbaden 1960 (z Edom Murtićem, gal. Renate Boukes); Bgd 1962 (Mod. gal.); Trst 1962 (La Cavana); Reka 1963 (Mod. gal.); Bled, Ravne na Kor. 1966; Celje 1967; Krško 1969; Zabreznica 1970; Jesenice 1971; Cetinje-Kočevje-Titograd 1972; Koper-Ravne-Trst 1974; Logatec 1977; skupinsko na domala vseh vidnejših manifestacijah slov. in jsl umetnosti doma in na tujem (gl. monografijo D. T. Lj. 1975, z bibliogr.), 1978 v Madridu.

Pomembnejše prelomnice v T-jevem življenju so bile razst. s Skupino 53 v Lj. (M. Berbuč, Mire Cetin, F. Peršin, Marko Šuštaršič, Melita Vovk), ki pomeni prvo povojno »avantgardno« umetnostno skupino; dalje udeležba in I. nagrada za plastiko Bik na bienalu v Aleksandriji 1955; 1956 povabilo na svet. razst. v Pariz; 1957 se je s ciklom Manifestanti lotil masovne figuralike, vzbudil pozornost v evropskem prostoru; 1967 je bil povabljen na reprezent. razst. v New York (Guggenheimov muzej) in 1970 na razst. male plastike v Madrid. T. je najpomembnejši predstavnik svoje generacije, ki je izšla od polnoplastičn. kiparjenja človeške figure svojih učiteljev (nekd. pripadniki skupine Neodvisnih: Boris in Zdenko Kalin, Karel Putrih, F. Smerdu), se zavestno odvrnil od njih ter iskal nove možnosti v stilizirani figuraliki; prek poskusa obravnavanja mnogo figuralnih kompozicij in upodabljanja množic je prispel do roba abstrakcije, kar je kiparski pendant k informelu v slov. slikarstvu ok. 1960. Sprva prevladuje pri T-ju figuralika (kljub kompozicijam množic še logično biva v prostoru), potem podreja figure razumskim oblikam, ki jih uokvirjajo in s tem bistveno spreminjajo ter na novo odkrivajo prostorske vrednosti kiparske oblike. Tudi čisto arhitektonsko kiparske zasnove mu niso tuje, v novejšem času pa se spet bliža izhodiščem iz konca 50-ih let. – Prim.: ELU IV, 458; L. Menaše, LdP-Borba 1953, št. 266; Ko je ko u Jsli. Bgd 1957, 738; 1970, 1097; F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetnost. Mrb 1961, 368; J. Mesesnel, Delo 1964, št. 125; D. Tršar, ib. št. 312 (Deset žebljic); C. Velepič, Kiparstvo, v: Moderna galerija. 1964 (Vodnik po stalni zbirki); Š. Čopič, Sinteza 1967, 26–8; S. Bernik, ib. 38, 43; M. Tršar, ib. 1969, 87–94; A. Bassin, Sd 1967, 774–7; Spomeniki revoluciji. Bgd 1968, XIII; L. Menaše, Evropski umetnostnozgod. leksikon. 1971, 2178–9; A. Bassin, Revolucija in umetnost. 1974, pass.; Ljudje in kraji ob Pivki. 1975, 176; razst. katalogi: D. T. Portorož 1956; A. Čelebonović, XXIX. beneški bienale. 1958 (jsl izdaja); D. T. 1960; D. T. 1964; D. T. 1967; D. T. Skulpture. Krško 1969; D. T. Koper 1974 (povsod uvodne študije); Slov. lik. umetnost 1945–78. I. 1979, 179–80. Kčč.