Trstenjak, Janez (1823–1856)

Trstenjak Janez, rodoljub, r. 30. maja 1823 v Cogetincih pri Cerkvenjaku (Slov. gorice) kmetu Blažu in Mariji r. Rotar (bratranec Davorina T-a, gl. čl.), u. 16. jun. 1856 na Grabonoškem Vrhu pri Cerkvenjaku. Po osn. šoli v Cerkvenjaku je 1836–42 obiskoval gimn. v Mrbu (z mat.), 1842–4 štud. filoz. in 1844–8 teologijo v Gradcu, 1848 bil ord. Avg. i. l. je postal supernumerarij v Cirkulanah (Haloze), 1849–51 kaplan v Vitomarcih (Slov. gorice), zaradi bolezni (jetika) moral sredi leta v začasni pokoj, živel nekaj mesecev na Bišu in se nov. 1851 vrnil kot misar oz. grajski beneficiat v Podčetrtek do 1853, ko je šel za kaplana na Muto, 1854 pa v Ernovž (Ehrenhausen), kjer ga je napredujoča bolezen prisilila v upokojitev. Nato je živel kot deficient v r. kraju, deloma v dom. župnišču, dokler ga ni pri obisku matere doletela smrt.

Na T-a je nar. prebudno vplivala že r. hiša (iz katere izvira Davorinov rod), predvsem pa mrb gimn. po R. G. Puffu (SBL II, 593–5) in slov. dij. družba v Gradcu. Na služb. postajah se je srečal z rodoljubnim A. Selinškom in J. Divjakom (Cirkulane), se sprijateljil z dajnkovcem M. Černivcem in ilircem J. Kajnihom (ZMS 1905, 192). Tako osveščen se je »pogajal za pravice slov. narodnosti«, bil »ljubezniv učenik šolske mladeži« ter zapisovalec ljud. običajev (N 1856, 201). Ko sta u. T-ova mladostna prijatelja F. Habjanič in Fr. Čeh, je začutil, da visi nad grobom (N 1852, 175), postajal je razdražljiv, prihajal v spore tudi s cerkv. oblastjo; kritično je ocenjeval sodobna vprašanja (mdr. raba sloven. v šoli), se zavzel za podporo MD (SPj 1854, 30); bil je proti vsiljevanju nem. jezika v osn. šole tako po Slov. goricah kakor ob hrv. meji, poudarjal pomen materinščine ter novega in enotnega pravopisa (ib., 309–12); v dopisu Od slov.-nem. meje na Štaj. (ib. 1855, 71–4), ki so ga pomotoma pripisovali (npr. A. Beg, Slov. nem. meja na Štaj. 1905, 18) M. Muršcu, župniku v Gomilici (Gamlitz), je ugotavljal kritično stanje naše narodnosti in jezika od Radgone do Sobote na obmejnem Kozjaku. Ker je videl v učiteljih predvsem ponemčevalce, je klical slov. duhovnike, da opravijo narod. dolžnost (utrjevati sloven.; cerkveno-upravno združiti štaj. Slov.). Narodnostno izpostavljeni Ernovž ga je spodbudil, da je razširjal slov. knjige in poučeval slov. otroke v dom. jeziku, pri slovenizaciji si pomagal s slov. ljud. pesmijo. Zbiranja ljud. blaga se je lotil na pobude v tisku (SB 1850, 28–30), po lastnem nagibu in pod vplivom Davorina T-a. Glasb. nadarjen je zapisal svečniško kolednico (»svečensko«), ker ga je pritegnilo svojevrstno petje (»eden stavek prva dva, drugi stavek druga dva«) in zato, ker neki gospodje … hočejo to »navado Slovencev na vso moč zatreti« (SPj 1852, 54); K. Štrekelj (SBL III, 693–6) pa te pesmi ni uvrstil med svečniške kolednice, ker je sodil, da gre med »novejše« (N. Kuret, Praznično leto Slov. IV, 1970, 348–9), kar je res. Spesnil jo je J. Majcen, učitelj v Bišu. in T. jo je slišal 1852, kmalu po nastanku (SPj 1854, 71). Zapisal je tudi domačo (cogetinsko) inačico pripovedke o Torklji (Torki, N 1854. 315), kar so sodobniki (J. Bilc, ib. 1857, 67; K. Mulec, ib., 107) spregledali, šele J. Pajek (SBL II, 250–1) jo je »odkril«; od njega je prešla k J. Kelemini (ib. I., 442) ter v sodobno etnol. slovstvo. Podobnega gradiva je bilo v T-ovi zapuščini več; deloma ga je odnesel Davorin T., deloma se je razgubilo. – Psevd.: J. T.; Janez T. – Prim.: služb. list (ŠkA Gradec); katalog mrb gimn. 1836–42 (Pokrajin. arhiv Mrb); Slekovčeva kartoteka duhovnikov (ib.); J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štaj. Slov. 1884, 239; J. Kelemina, Bajke in pripovedke slov. ljudstva. 1930, 269. Vrk.