Trstenjak, Ante (1894–1970)

Trstenjak Ante, slikar in grafik, r. 29. dec. 1894 v Slamnjaku pri Ljutomeru kmetu Alojzu in Jožefi r. Kosi kot četrti od petero otrok, u. 4. dec. 1970 v Mrbu. Osn. šolo je 1901–9 obiskoval v Ljutomeru, nato se učil pleskarstva; s posredov. K. Verstovška je dobil 1912 štipendijo štaj. dež. odbora in obiskoval odd. za umetno obrt na TSŠ v Gradcu (prof. L. Hubeny), 1914 bil vpoklican k vojakom, 1915 na fronti v Galiciji ranjen, 1916 iz vojske odpuščen se vrnil domov; 1917 je nadaljeval študij na šoli za umetno obrt na Dunaju (risar. slikar. odd., prof. Ad. Böhm, A. Könner), ob koncu vojne se priključil Maistrovim borcem (bil ponovno ranjen). Jeseni 1919 se je vpisal v 3. letnik višje šole za umetnost v Zgbu (prof. B. Csikoš, M. Crnčić, Lj. Babić, I. Kerdić), 1920 jo končal in se i. l. vpisal na AUU v Pragi (prof. V. Hynais, Fr. Thiele), 1923 študij zaključil; 1924 bil na lik. akad. v Parizu, 1925 v zasebni šoli A. Lhote in na Sorbonni. L. 1925–7 je bil član skupine Salon d'automne v Parizu; 1928 prvič obiskal Lužico, obisk v nasl. letih ponovil; 1933 se je v Pragi poročil in tam ustalil. V dobi protektorata bil 1940–3 vključen v ileg. delo proti okupatorju, 1944 interniran v taborišču Klettendorf pri Wrocławu, žena (Židinja) pa v taborišču Terezín; po osvoboditvi se je iz Prage 1950 vrnil v Mrb.

T. je imel razgibano, gmotno neurejeno študentsko življenje, le trdna volja ga je – poleg talenta – privedla do umetn. poklica. Za slikarstvo se je navdušil v rani mladosti, odločilno je bilo njeg. srečanje 1906 s slikarjem A. Čehom; med ukom v Ljutomeru je slikal podobe na pročeljih kmečkih hiš (sv. Urban, sv. Florijan), 1913 pomagal pleskarju Štefferlu pri dekorativni poslikavi stropa v Keszhelyju ob Blatnem jezeru, kmalu nato tudi na njeg. domu v Slov. Konjicah. – T-ovo delo je obsežno in raznovrstno: olja, akvareli, gvaši (od 1934), pasteli, monotipije, jedkanice, akvatinte, vernis-mou, lesorezi. Njeg. umetnost se razvija od prvih dvodimenzionalnih rešitev l. 1914 do plastičnosti in reševanja problemov svetloba-senca (1921), kar je izviralo iz njeg. zanimanja za Rembrandta (Mati pri krpanju, risba). Sproščenost in poskusi psihol. podajanja se pojavijo 1922 (Avtoportret, olje), med barvami prevladujejo zeleni, modri in srebrno sivi odtenki (vpliv Lj. Babića); 1923 opazimo vijoličaste in modro vijoličaste odtenke (Praga v maju, akvarel; vpliv slov. impresionistov), ti postanejo vodilni 30 let pozneje, zlasti v olju; i. l. se najavi še rjavi ton (Praga, Sarajevo, Mostar – akvareli), ki nato prevlada v bretonskih akvarelih. V l. 1925 so očitne pariške pridobitve: izoblikovanje okusa, kultivirana paleta, bolj dognana tehnika; v tem času se v akvarelih uveljavijo vedre, svetle barve kot odmev na potovanje po Italiji. Ponovno bivanje v Parizu 1927 vzbudi v T-u zanimanje za Vlamincka (gl. akvarele), v tem času že mojstrsko obvlada razpoloženjske skrivnosti vedut in pokrajin; 1928 ga zamika folklora Lužiških Srbov in njihova pokrajina (Most čez Sprevo), z rahlim prelivanjem srebrno zelenih tonov krošenj in vode je blizu zgodnjim delom C. Corota, W. Nowaka. Ok. 1929 se v barvi spet približa Vlamincku, v načinu oblikovanja pa je čutiti bližino Nove stvarnosti; 1931 je prebrodil impres. in ekspres. tokove, segel po novih oblikah in prečistil lastno slikar. vizijo. Vrh v izrazitosti barv lahko prisodimo akvarelu Mont Martre, vrh barvitosti in arabesknost pa Notre Dame (akvar.). V l. 1936–7 se približa impresionist. načinu, nato sledi barvni divizionizem, ki se zlasti uveljavlja po 1950 in je značilen za T-a vse do konca ustvarjanja. – Od čeških umetnikov so mu bili blizu R. Kremlička, W. Nowak in M. Švabinský.

Razstave: prvič s klubom jsl študentov lik. umetnosti 1921 v Pragi, nato samostojno v: Mrbu (1923, 1926, 1928, 1931, 1934,1961, 1966, 1974), Lj. (1926, 1951, 1953, 1966, 1967), Osijeku (1932), Šoštanju (1967), Ljutomeru (1968); v tujini: Parizu (1925, 1927 z J. Stovičkom – Gal. Bernheim Jeune; z N. Pirnatom – Gal. Carmine), Pragi (1926, 1928 do 1933 vsako leto, 1937, 1938, 1940), Budyšinu (1928), Hradcu Královem (1930); skupinsko pa mdr. v Mrbu (1922, 1931, 1935, 1951–66 vsako leto z DSLU), Zgbu (1931), Lj., (1934, 1935, 1951–66 z DSLU, 1958), Pragi (1940–2 redno z društvom Marold), Bruslju in Varšavi (1935) itd.

T. je bil v bistvu realist, zlasti v oljih in grafikah, v akvarelu pa poet v barvi in motivu. Osrednja tema njeg. dela so vedute, pokrajina in figuralika. Razen nekaj ekspresionist. motivov ni upodabljal globokih življenj. pretresov. Zanimala ga je barva, njene neštete izrazne možnosti, še posebej razpoloženje pokrajine. Vrh njeg. ustvarjanja traja nekako od 1924 do zač. 2. svet. vojne; predvsem v akvarelu je dosegel visoko kakovost, tako da sodi med velike mojstre te zvrsti ter med vodilne slov. slikarje v času med obema vojnama; spočetka priznan v Pragi in Parizu, šele nato doma. – Prim.: MV 1931, št. 51, 95; B. Kranjc, NOja 1951, 267–8; A. Ujčič, Svet ob Muri 1958, 34–6; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost. Mrb 1961; A. T. Mrb 1966 (razst. katalog z bibliografijo); Panonski zbornik 1966, 14, 250–5 (s slikami); NRazgl 1967, 17; 1970, 737; NSd 1967, 218–20; M. Vetrih, Novejša umetnost v severovzh. Sji. Umetnostna galerija Maribor. 1970, 23 sl.; Borec 1971, 166–8 (s sliko); Nova mladika 1971, 54–6; Akademski slikar A. T., Stopinje 1977, 125–6. Vetrih