Trošt, Ivo (1865–1937)

Trošt Ivo, pisatelj, r. 6. dec. 1865 v Orešju blizu Cola na Vipavskem malemu posestniku Dominiku in Mariji r. Bajc, u. 3. okt. 1937 v Lj. Oče, ki je imel trg. zveze s Trstom, ga je bil namenil za trgovca. Ker je kazal veselje do učitelj. poklica, je 1880 šel v enoletni pripravljalni tečaj v Kobarid; učiteljišče je 1881–5 z odl. uspehom končal v Kopru, tu se je naučil tudi italijanščine; kot samouk si pozneje osvojil še znanje češč. Ravnatelj učiteljišča je skušal pridobiti T-a za službovanje na Primor., a njega je vleklo predvsem v ožje dom. kraje. Služboval je 1885–6 na Ustjah pri Ajdovščini, nato bil 1886–901 premeščen na Razdrto, kjer je bil tudi dom. učitelj in družabnik v graščini V. Garzarolija, 1901–25 nadučitelj v Tomišlju pri Igu. L. 1925 upok., od 1926 živel v Stožicah pri Lj., malo pred smrtjo se je preselil v Lj. – Na svojih službah je povsod gojil sadjarstvo in vrtnarstvo, se posvečal glasbi, vodil cerkv. in posvetne pev. zbore, humanitarna in nar. društva; v UT je 1886–927 pisal članke o stanov. vprašanjih in o vzg. metodi; njeg. pripovedni sestavki so bili uvrščeni v šol. čitanke.

T. je pripovednik poznega realizma. Prvi leposl. spis je že v 3. letniku učitelj. poslal v E (tu bil dolgo let stalen podlistkar); razen črtic in povesti je priobčeval tudi ljudsko blago iz Brkinov (1897–8). Sodeloval je pri DS (1890–901), kjer je njegov razvoj podpiral urednik Fr. Lampe (SBL I, 610–4), pri Slovan. knjižn. (1894, št. 42–3), MS (Zabavna knjižn. 1895, 1904), Ska (1902) in DP (1904). V začetku se je podpisoval z imenom Slavoljub Dobravec. Po preselitvi v Tomišelj je bil pogosten podlistkar SN.

T. je živahen pripovednik dogodb. Snov zajema najrajši iz svojih notranjskih krajev v prostoru med Trstom, Koprom in Nanosom ter prikazuje vaško, trško in mestno življenje. Zato čutimo bližino tujstva, morja, nekatere zgodbe sežejo tudi v daljne kraje, celo v Ameriko. Kot povestničar uporablja še romantično učinkovitost, naključja in presenečenja, konec pa je vzgojno poučen. Ob nastopajočem realizmu se je skušal bolj približati realističnemu oblikovanju (Vodiški samotar, LZ 1895; Družina socialistova (ps. Mirovič), Z doma, DS 1898; Kam sedaj?, Za narod, ib. 1900), toda za to ni imel daru, zlasti pogrešamo dušeslovne poglobitve. Izraziti ljudski značaj imajo povesti za KMD in SV v l. 1891–1915. Njegovemu delu se pozna velika prizadevnost, naglica in prešibka umetniška zmogljivost; to je ugotovila že sodobna kritika (F. Lampe, DS 1896, 26, 255; 1898, 320; Fr. Govekar, LZ 1895, 776; J. J., ib. 1896, 250; J. Tominšek, ib. 1905, 439). – Posebno plodovit je bil T. kot mladin. pisatelj. Sprva je sodeloval v V (1895–7), veliko pa v Zk. L. 1906 sta začela z E. Ganglom (SBL I, 204) izdajati Knjižnico za mladino, kjer je tudi izšla Kitica pripov. spisov (LZ 1907, 187) in dve knjižici njegovih zbranih mladin. spisov pod nasl. Moja setev (Lj. 1914, 1920). – Prim.: osebni podatki; ASK 67; MohBibl 303; Šlebinger 127–8; Fr. Lampe, DS 1898, 320; UT 1898, 113–4; N. Velikonja, DS 1914, 338; J. Wester, LZ 1914, 337; Zk 1915, 266 (s sliko); J 1935, št. 283 (s sliko); J. Debevec, DS 1937/8, 129–38; J 1937, št. 232 (s sliko), 233; SN 1937, št. 226 (s sliko); S 1937, št. 228; M. Brecelj, Ajdovski tekstilec 1973, št. 1, 12, (s sliko). Kr.

TROŠT Ivo, pisatelj, r. 6. dec. 1865 v Orešju pri Colu na Vipavskem, u. 3. okt. 1937 v Lj. Oče Dominik, mali kmet, mati Marija Bajc. Ker je želel postati učitelj, je odšel po domači osn. š. v enoletni pripravljalni tečaj v Kobaridu, nato na učiteljišče v Kopru in ga dovršil z odliko (1881–85); tu se je naučil tudi it., sam pozneje še češč. Službe: Ustje pri Ajdovščini (1885–86); Razdrto (1886–1901); tu je bil tudi domači učitelj in družabnik v graščini V. Garzarolija; nadučitelj v Tomišlju pri Igu (1901–25). 1925 je bil upokojen, od 1926 je živel v Stožicah pri Lj., malo pred smrtjo se je preselil v Lj. - Na službenih mestih je gojil sadjarstvo in vrtnarstvo in uvajal učence in odrasle v umno kmetijstvo. Povsod je vodil cerkv. in prosv. pev. zbore, narodna in človekoljubna društva. V UT je 40 let (1886–1927) objavljal sestavke o učiteljskih vprašanjih in vzgojni metodi. – Prvo črtico je priobčil v 3. letniku učit. v trž. E, kjer se je nato več let oglašal s podlistki, črticami in povestmi; tu je objavljal tudi ljudsko blago iz Brkinov (1897–98). Sodeloval je v DS, LZ, Slovan. knjižnici, v SV in KMD, pri SM (Zabavna knjižnica), Ski, DP, SN (podlistki), izdal je tudi več samostojnih knjig. - Snov je zajemal iz vsakdanjega življenja Notranjcev in Kraševcev ter prikazoval vaško, trško in mestno življenje, v katerem je iskal predvsem posebneže in zanimive ljudi, družinske konflikte, izseljevanje v Brazilijo, odhajanje dekel in dojilj v Egipt. Po J. Debevcu je bil »rapsod svojih Notranjcev, ki pa o njih napakah ne molči: govori nam o očetih, ki so trdi ko kraške skale, o notranjskih magnatih, ki so vsi med seboj v sorodu... Vsi Italijani so nelepega značaja. Rad vpleta razmišljanje: o umetnosti, delu, bogastvu, o človeškem srcu« (DS 1937/38). Sprva ima še veliko romantičnih primesi: učinkoviti dogodki, naključja in presenečenja, vzgojni zaključki. Zelo ljudski značaj imajo povestice, ki jih je 11 napisal med 1891–1915 za KMD in SV v Clcu. Ob nastopu naturalizma se je poskušal približati večjemu realističnemu oblikovanju razmer in ljudi, vendar pa se je premalo poglabljal v notranji svet svojih junakov in junakinj. Pisal je prizadeto, naglo in s premajhno umetniško nadarjenostjo. Lepi pa so njegovi opisi narave, kraške burje, vode ponornic. - Važnejše povesti in novele v revijah: Na valovih življenja (1893); Selanov zet (1894); Materina obljuba (1896); Stari dolg (1897); Najstarejša (1899). Risal pa je tudi učiteljsko in delavsko življenje: Vodiški samotar in Učitelj Gregor (1895), Družina socialistova (DS 1898, psevd. Mirovič) idr. Napisal je tudi vrsto samostojnih ljudskih povesti: Smodin (Gor. 1895); Pri stricu (Gor. 1898); Na rakovo nogo (Lj. 1900); Dobrota in hvaležnost, I, II (Gor. 1902); V srca globini (Gor. 1905). - Posebno plodovit je bil kot mladinski pisatelj. Veliko je sodeloval v Vrtcu (do 1897), potem v Zvončku. 1906 sta začela z E. Ganglom izdajati v Lj. Knjižnico za mladino. Tu je izšla najprej njegova Kitica pripovednih spisov (1907), nato dve knjižici njegovih Zbranih mladinskih spisov pod naslovom Moja setev: 1. zv. Oživela resnica, 1914, 2. zv. Petranova Ljudmila, 1920. - Nekaj T-ovih povesti so ponatisnili v ZDA v Glasu naroda in Amerikancu. - Psevd. Slavoljub Dobravec.

Prim.: Fr. Koblar, SBL IV, 189 in tam navedena liter.; ZSS IV, pass., 140 sl.; Slov. knjiž., CZ 1982, 366–67.

Jem.