Trojanšek, Franja (1867–1935)

Trojanšek Franja, pesnica, v Mengšu r. 30. jan. 1867 gostilničarju Francu in Mariji r. Prešeren (daljna sorodnica pesnika Fr. Prešerna) ter u. 13. febr. 1935. Osn. šolo je obiskovala v r. kraju in Šmihelu pri Nov. mestu, po bolezni v svojem 10. letu je oglušela; izpopolnjevala je izobrazbo z branjem in v pogovorih z izobraženci (študenti), ki so obiskovali očetovo gostilno, med njimi tudi pesniki A. Medved (SBL II, 79–84; iz njeg. življenja je nekaj podatkov neprevidno zaupala Jos. Premku, ib. 489, ki jih je vpletel v novelo Sorodni duši, LZ 1910, 336 sl.), J. Murn (SBL II, 175–7) ter njena sestrična Vida Jeraj (ib. I, 404). Sporazumevala se je z listki, na katere je sobesednikom ustno odgovarjala (ni bila nema). L. 1914 se je omožila z davkarjem in trgovcem Jož. Deklevo iz Vrem na Notranj.

Prvo pesem je T-ova objavila v V (1890, 73), nasl. tri v DS (1891, 534; 1892, 78, 163, ps. Gorislava), največ pa v Ska (1898–901, ps. Zorana); med 1902–29 ni pesnila, šele 1930–3 je spet izšlo v ŽS nekaj pesmi; večina (ok. 300) je ostala v rkp. Pisala je tudi prozo: Pavlinka (Slov. gospodinja 1911, 9–11), Na maškeradi (D 1923, št. 12–3), Zaklenjen spomin (ib. št. 27, 29–32), Žaloigra prevaranih (ib. 1924, št. 1–8). – T-ova je svojevrsten primer gluhe, prostorsko utesnjene pesnice (obzorje: dom, vrt s štev. cipresami, cvetjem, ožja in širša podežel. okolica), ki opisno lirično izpoveduje svoje vtise o svetu (nezvesto ljubezen, socialna trenja svoje dobe), nima pa drugih motivov (1. svet. vojna, vsakd. kmečka opravila ip.); nekaj pesmi je rodoljubnih in nekaj priložnostnih v zvezi s slov. lit. zgod. V verzih, ki niso bili namenjeni javnosti, je bolj osebna, sproščena in doživeta ter izraža v glavnem globoko žalost in razočaranje nad življenjem, ki jo je tako prikrajšalo. T-ova je dojemala samo z očmi, značilno je nagnjenje do živobarvnih cvetic (skoraj je ni pesmi, ki ne bi omenjala tega ali onega cveta), njena poezija je brez glasov (nikjer nič ne šumi, cvrči, žubori ali poje), zato pogrešajo verzi melodiko jezika in je besedišče skromno, enolično; narava ji služi le kot izraz za čustva in razpoloženje. Hodila je po stopinjah Medvedove lirike, ki je nanjo tako vplivala, da je ni mogel preusmeriti niti Murn, ki je T-ovo liter. vzgajal. Kljub temu da je živela v času moderne, sodijo njene pesmi v dobo slov. realizma. Osebna tragika T-ove je hkrati tragika njene poezije: čeprav talent, je ostala na pol poti. – Psevd.: Gorislava, Zorana. – Prim.: gradivo C. Petrovca (arhiv SBL); SŽ 94; SN 1899, št. 60; J 1935, št. 8; V. Smolej, Mengeški zbornik I. 1954, 130–2; I. Vidali, ib. II. 1969, 63–96 (s sliko); I. Zika, ib. 97–9; Bibl JLZ; Č. Zorec, Glas 1972, št. 19. Blc.