TRINKO Ivan - Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik,
pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, slikar, skladatelj, prof. filozofije, »oče
beneških Slovencev«, r. 25. jan. 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) »pri
Pjernovih«, u. 26. jun. 1954 prav tam. Bil je četrti izmed dveh sinov in treh
hčerá (Terezija je bila redovnica v Brescii in je tam umrla). Oče Anton
(1826-1905), mali posestnik, mati Marija Golob (1828–1904), gospodinja (rodovnik v
TKol 1973). Hodil je v it. osn. š. v Jelini pod Trčmunom, kjer ga je učila beneška
učit. Roža Koren (1870–73), na prigovarjanje kpl. Val. Dominisa ga je dal oče v
čedajsko osn. š. (1873–75); na koncu prvega leta se je tako izkazal, da je bil
odlikovan z zlato svetinjo. Po osn. š. je odšel v videmsko nadšk. semenišče
(1875), kjer sta bili klas. gimn. z licejem in bogoslovje. Kot izreden učenec je
prvi licej preskočil in maturiral 1882. Bogosl. je opravil v štirih letih in pel
novo mašo 21. jun. 1886 v Trčmunu. Za novo mašo so mu zložili in natisnili tri
priložnostne pesmi. Že pred posvetitvijo je odslužil krajši voj. rok v Padovi,
potem je ostal v semenišču do upokojitve 1942. Predstojniki so ga namreč prosili,
naj študira dalje in postane prof. na nadšk. gimn. Tako je T. 1886 postal prefekt
v semenišču in se tri leta posvečal študiju filoz., rušč., poljšč. in češč. O
njegovi filoz. izobrazbi je vladala nejasnost, na kateri U je študiral. Ob njegovi
prvi izvolitvi v vid. pokraj. svet je La Patria del Friuli pisala, da je študiral
»na Dunaju in drugod«. Tudi Pasquale Gujon govori o »univ. diplomi iz filoz.«.
Prof. Aldo Moretti iz vid. semenišča, prof. Marino Qualizza in žpk Božo Zuanella
pa trdijo, da se T. ni učil filoz. na U, ker vid. semenišče, ki je bilo privatna
ustanova, ni zahtevalo od vseh prof. univ. diplome, ampak je bilo edino merilo
strok. sposobnost in pravovernost (Zuanellovo pismo 24. jan. 1989). Tudi je bil v
tem času prefekt, zato je sam študiral. Na njegovo filoz. je najbolj vplival furl.
filoz. Giovanni Battista De Giorgio, ki je izdal 1861–62 filoz. delo Institutiones
philosophicae ad mentem divi Thomae tironum usui... O njem je T. govoril in pisal.
- 1889 je postal T. prof. lat. in it. na niž. gimn., po prof. izpitu še matem. in
prir. 1894 je prevzel stolico filoz. na liceju in jo obdržal do 1942; ob prostem
času je učil beneške dijake knjiž. slov. Pred avst.-nem. prebojem bojišča pri
Kobaridu in zavzetjem Furlanije okt. 1917 je T. preselil Collegio Nobili Dimesse,
katerega ravn. je bil, iz Vidma v Padovo in potem v Firence in ostal do konca
vojne z njim, vojaki pa so mu doma uničili veliko knjig in rkp. 1942 ga je v Vidmu
podrl vojak s kolesom, po odpustitvi iz bolnišnice se je odpovedal službi in se
vrnil v Trčmun v hišo nečakov, ki jo je pomagal zgraditi 1930 malo pod vasjo. Imel
je sobo in kapelo, hodil s palico, posedal pred hišo, bral in študiral, sprejemal
prijatelje in ostal tu do smrti. - T. je študiral samo v it. šolah in v niž. gimn.
je s sošolci tekmoval v zlaganju it. pesmi; pozneje je dokazal, da so mu it. verzi
elegantno tekli. Narečja in narodne zavesti se je navzel doma: »Doma smo vedno
govorili slovensko. Moji starši so bili naročeni na knjige sv. Mohorja in so
čitali vedno, pa jaz nisem maral, ker nisem razumel slovenščine, književne
slovenščine, pa sem vedno bral italijansko« (intervju s prof. J. Peterlinom
januarja 1953 ob 90-letnici rojstva za RAITrstA, gl. TKol 1985, 41–51). Al. Resu
pa je natančneje pojasnil, kako se je spoprijel s prvo slov. knjigo: »V četrti
gimn. pa sem se lotil o počitnicah Mohorjeve povesti "Mati dobrega sveta" (če se
prav spominjam) ter sem jo s trdovratno vztrajnostjo prebral šestkrat zaporedoma,
dokler je nisem dovolj razumel« (Čas 1923, ponat. TKol 1985, 31–40). Povest je
napisal duhovnik Jernej Dolžan z naslovom Mati Božja dobrega
sveta ali bratovska ljubezen. Povest iz časov turških bojev konec XVI.
stol. Izdala DsM v Clcu 1868, 120 str. Gre za ganljivko o slov. otrocih v turški
sužnosti, njihovem trpljenju in srečni rešitvi (gl. IzvTrst 1968, 14–15). Med
počitnicami mu je pomagala mati, potem je bral v semenišču, tudi med poukom.
Ponovno je zatrjeval, da se je sam naučil slov., »brez učitelja, brez slovnice,
brez slovarja; kljub zunanjim zaprekam, ker so mi učenje zabranjevali« (Levcu 7.
febr. 1884). Spodbujal pa je njega in beneške študente žpk in pesnik Peter Podreka
(PSBL III, 37–38), jim je posojal knjige. - Pesnik: V 2. liceju je znal že toliko
knjižne slov., da se je poskusil v pesmi. Ker je bil vse življenje reden in
natančen in se je na vsako delo temeljito pripravil, je pesmi zapisoval v zvezke.
Tako so od 1880 do 1883 nastali 4 zvezki, ki jih hrani žpk Jožko Kragelj (PSBL II,
167), na cikl. pa jih je objavila Irene Lupinc v doktorski tezi Ivan Trinko, življenje in delo (Videm 1980–81, 311 str.). Prvi zv. ima
naslov Slovenske pesmice in datum »malega travna 3. dan
1880«. Poznati je moral precej slov. poezije, ker navaja v uvodu 6 Potočnikovih
verzov o slov. ljubezni do petja, očiten je Prešernov, Jenkov, Gregorčičev,
Stritarjev in še kak vpliv, tudi it. iz šole. Pesem Vinu
ima obliko in verz Prešernove Pod oknom. Pesmi je 26
in so bridke osebne izpovedi, poskus epike, obtožba Nemcev, da preganjajo Slovane,
in poziv Rusom, naj pobijejo vse narode in zavladajo »od goré Urala, / do Jadre
naše« (V prihodnost). V jeziku je še okoren, veliko je
napačnih besednih poudarkov, apostrofov in narečnih izrazov. Tedaj je dobil naslov
gor. osmošolca Alojzija Franka (PSBL I, 385–86) in mu pisal, da zlaga pesmi,
sprašuje ga, kaj naj bere, mu sme poslati kako pesem v presojo. Franko mu je takoj
odgovoril in začelo se je dopisovanje. Koliko pisem je pisal T., ne vemo, Franko
jih je pet od 1880 do 1881 in dve 1883 (objavil jih je J. Kragelj v TKol 1981). Iz
pisem prvič zvemo, da je T. zlagal pesmi, da si je naročil revijo Kres (MD Clc 1881–86) in da bere Koseškega zaradi
»prevzvišenega in visokega« jezika. Franko mu je ocenil pesem V
prihodnost in ga svaril pred zaverovanostjo v panslavizem, ker bi se Slov.
morali uklanjati tudi Rusom, »in bratu uklanjati se je huje kakor tujcu«. Tudi
glede jezika mu je dal vrsto napotkov. - 2. zv., Pesmice
1880–81, kaže veliko spremembo s prvim. V njem je cikel 28 krajših pesmi z
naslovom Čas, po zunanji obliki enake Jenkovim Obrazom, po vsebini pa pretresljiva izpoved žalosti in
nesreče, ker mora živeti v tujini, ker je Slovenija daleč in nesložna, ker je na
svetu polno sovraštva in nadlog. Tu je našel T. svojo obliko, vsebino pa je
poživil s svežimi podobami iz narave. S pesmimi je bil očitno zadovoljen, zato jih
je nekoliko popravil in prepisal v 3. zv. - 3. zv. (1882) ima na naslovni strani
T-ov podpis v cirilici, geslo o ljubezni do domovine in v cir. nekaj verzov o
domovini srb. pesnika Pucića in hrv. Preradovića. Pod naslovom Srčni glasovi so pesmi iz 2. zv., v drugem delu je cikel Mrtvih pesmi, dve daljši pesnitvi o mrtvih, ki se po
ljudskem izročilu vračajo, dokler ne zadostijo za greh. T. je dobil navdih skoraj
gotovo pri it. pesniku Ugu Foscolu, ki je napisal pesnitev I
Sepolcri (Grobovi, 1807) in jo obravnavajo v sred. šolah. Oblika je za T.
nova: štiristopni jamb, ki je v 1. in 4. verzu nadštevilen, po štirje verzi
sestavljajo kitico, rima je prestopna. - 4. zv. ima naslov Pesmice, 1883. Tedaj je bil prvo leto v bogoslovju. Izstopajo tri daljše
pesnitve: Na Predelskem bojnem polju opeva vojake, ki so
padli v tridnevni bitki med Francozi in avstr. branilci Predela (15.-18. maja
1809). V slovan. vzajemnost sodi Samogovor Poljskega
pregnanca, ki je nastala ob 20-letnici zadnje velike poljske vstaje proti
Rusiji 1863; Rusi so jo zatrli in veliko upornikov odpeljali v Sibirijo. (Objavil
jo je prof. R. Petaros v zborniku vid. U EstEuropa I, 1984; dodana sta it. in
polj. prevod Jolante Kowalska Durazzano). Elegija
pesimistično in svetoboljsko opeva nesreče, ki ga zadevajo; očiten je vpliv
Jos. Stritarja, ki ga je tako cenil, da mu je posvetil slavilno pesem (Borisu Miranu). Sonet Porečki cerkvi
(o prihodu novoposvečenega škofa) je namenjen novemu poreško-puljskemu škofu
Alojziju Zornu (Prvačina 1834 - Gor. 1897), ki je bil ustoličen 14. mar. 1883, že
istega leta pa prestavljen v Gor. (TKol 1981, 59–60). - Tako je T. v štirih letih
napisal okr. 90 pesmi, med katerimi so nekatere daljše pesnitve. V njih je toliko
dozorel, da je mogel 1885 nastopiti v LZ, najuglednejši in najzahtevnejši tedanji
slov. reviji. K sodelovanju ga je povabil ur. Fr. Levec in v začetku 1885 mu je T.
poslal Dve pesmi beneškega Slovenca; to sta Slovo od doma in Daleč moram, daleč,
obe iz 3. zv. rkp. pesmi, obe tudi v poznejši zbirki. V naslednjih letih
(1887–92, 1894–98) je priobčil v LZ še 56 pesmi, 1887 je po Gregorčičevem
prigovarjanju objavil 3 pesmi v Slovanu, 5 1897 v trž. Slovenki, po eno v DS in
gor. Soči, skupaj 68 pesmi. - Na Gregorčičevo in Gabrščkovo prigovarjanje se je T.
odločil za samostojno pesniško zbirko. Izmed priobčenih jih je vzel 18, ostale je
napisal posebej. Zbirko je pregledal in malo popravil Gregorčič, izšla pa je 15.
maja 1897 v Gabrščkovi Slovan. knjiž. (zv. 60–61) v Gor. pod naslovom Poezije, s psevd. Zamejski. Knjigo je posvetil z odo
prigodnico Jeleni Črnogorski kneginji neapeljski, ki se je
24. okt. 1896 poročila z it. kraljevičem Viktorjem Emanuelom. Tudi beneški
znanstvenik dr. Bruno Guyon (PSBL I, 517–19) ji je posvetil knjigo, ker so
Benečani gledali v novi kraljici svojo naravno zavetnico. T. je že prej prevedel
odo v it. in jo izdal v vid. Pagine friulane, XI. V geslu Moje
pesmi poudarja, da so se rodile v tujini, v ledenem, sovražnem ozračju,
zato so žalostne in otožne. 25. mar. 1895 je T. pisal Vatroslavu Holzu: »Jaz sem
pesimist, a zdi se mi, da ne grem daleč od resnice, ako pravim, da Slov. se ne
vspenjamo nikdar na boljšo stopnjo in da ne bomo nikdar imeli nič svojega.« Slov.
je malo, uborni so, nesložni, sebični. »To je korenina in začetek žalovanja in
pesimizma, ki preveva v raznih oblikah mojih drobnih pesmic« To je ključ za
razumevanje prvega cikla v zbirki – Razpršeno listje –, ki
obsega 58 pesmi v obliki Jenkovih Obrazov in ki jih je 28 napisal že v 2. in 3.
rkp. zv. Samo 3 je vzel iz 3. zv. (2 sta izšli v LZ), druge so nove, čeprav
obravnavajo podobno snov: pretresljiva osebna izpoved dušečega življenja v tujini,
od koder ni rešitve, in ljubezni do bratov na vzhodu. V ostalih pesmih poje o
izumrtju Slov. v Furlaniji (Ob stari listini), o ljubezni
do domovine, premišljuje o smrti, o slovan. neslogi (Nesloga, Slovanski dan - obe v obliki vizije),
najpomembnejši pa sta pripovedni viziji Oglej in Pad Ogleja o veličini in propadu Ogleja, ki je 975 let vodil
in usmerjal slov. versko življenje; pesmi (670 verzov) sta novost v slov. epiki in
dr. Slodnjak je zapisal: »V tem smislu je pomenila vizija res obogatitev naše
skromne zgod. epike, četudi je bila Trinkova pesnitev v primeri z it. poezijo
izrazito epigonska. Kljub temu so delovali njegovi sicer malce retorični, a
vsebinsko polni enajsterci živo in prepričevalno... tudi v primeri s Stritarjevo
kultivirano in gladko verzifikacijo« (ZSS III, 292). Pad Ogleja
je T. okt. 1896, ko je izšel v LZ, prevedel v it. in ga izdal s slov.
izvirnikom v knjižici za poroko Lucille Clodig, hčerke prof. Iv. Klodiča (PSBL II,
70–71), in inž. Alessia Herzena (ocena Gius. Loschi, Il Cittadino italiano 27.
okt. 1896; LZ 1896, 704; M. Jevnikar, TKol 1974, 40–46). - T. je z zbirko dokazal,
da je bil globok in občutljiv pesnik. Iz njegovih pesmi diha silna ljubezen do
slov. naroda, skrb za njegov obstanek in razvoj, težave slov. izobraženca v
neodmevnem tujem okolju, značilnosti Benečije. Kritike niso bile posebno ugodne,
večino so motile jezikovne pomanjkljivosti (T. Doksov - Dragotin Jesenko, LZ 1897,
376, 508–10; A. Medved, DS 1897, 378–79; M. Bartol-Nadlišek, Ska 1897, št. 11; SN
1897, št. 113). Morda jih je še najpravičneje ocenil dr. A. Slodnjak: »Kljub temu
(jezik, pomanjkljivosti) se zdi, da je bilo v T. več pesnika, kakor smo sodili ob
posameznih pesmih in kakor so mislili ocenjevalci in bralci spričo te zbirke« (ZSS
IV, 126). Jezik je res pomanjkljiv, nekam starinski. Tako pogosto uporablja v
mest. edn. samost. sred. spola »i« nam. »u«: v srci, po sini, na nebi, v morji; v
žen. sklanjatvi v rod. dvoj. in množ »ij«: od stranij, kostij, vasij; po Aškercu
je najbrž posnel »oj« v orod. edn.: zimoj, glavoj, lučjoj; v množ. ima kratko
obliko: sini, vali, zidi; uporablja vok. na »e«: človeče, brate, sine, Bože; tudi
pri žen. prid. v mest. edn. piše »ej«: po tihej sobi, besnečej sili; beneška
posebnost je pri glag. kratka oblika 3. os. množ. sed. časa: kradó, rušé se, se
smejó; izstopajo deležniki in deležja, ki jih je na »č« nad 130, če upoštevamo še
njihova ponavljanja, se število pomnoži; zaradi ritma zamenjuje »v« z »u«, prav
tako v zlož. besedah; nad 50 je hrv. izposojenk, ki jih ponavlja do osemkrat:
broj, glup, brez traga, vojnik; najbrž pod Gregorčičevem vplivom ima številne
zloženke in sestavljenke; več je napačnih naglasov, apostrofov itd. (IzvTrst
1979). - T. je Medvedova kritika tako potrla, da je odložil pesniško pero, napisal
je le še kako prigodnico. - Pripovednik: V Ljudskem glasu v Lj. je objavil v prozi
Beneški Slovenci (1883, št. 6, 14, 18). Potem je postal
tu nekak dopisnik Z Beneškega in pisal članke za rubriko Izvirni dopisi. T. je v
njih obravnaval probleme, ki so bili najbolj pereči v tisti dobi za Benečijo. 16.
jan. 1883 govori o kult. in polit. razmerah, 16. febr. spodbuja rojake, da bi se
skupno obrnili na vlado, naj vpelje slov. v šole, kakor je bilo dovoljeno nem.
manjšini. Nadalje izraža željo, da bi ljudstvo v Benečiji dobilo čim več slov.
knjig. 16. apr. ugotavlja, kako italijanizacija v Benečiji nevzdržno napreduje.
16. jun. je v članku Pozabljeni bratje beneški Slov.
potegnil nekako človeško in značajsko mejo med Benečani in Furlani. It. ne
bodo nikoli obeh popolnoma asimilirali, Benečanom pa bi slov. knjige pomagale k
narod, prebujanju. - 1884 je začel sodelovati v LZ s pripovedko Vedomci, sledile so Divje žene ali krivjopete (J.
Sket in J. Wester sta jih sprejela v Slov. čitanko za prvi razr. dekliškega
liceja, MD 1910, in v Slov. čit. za prvi razr. sred. šol, 4. predel, izd., MD
1910; 5. izd. 1912). 1897 ga je pridobila Nadliškova za sodelovanje pri trž.
Slovenki. Tu je tega leta izšla črtica Otroška psychologija
(št. 4) in članka Čestitim »Slovenkinim« sotrudnicam v
prevdarek (št. 19) in Naši liter. boji (št. 25).
Potem je umolknil in 1929 izdal pri GMD knjigo devetih črtic Naši paglavci. Res so »paglavci« glavni junaki posameznih zgodb, radi se
igrajo, ob sobotah čakajo nad vasjo domače, da jim prinesejo kaj dobrega s sejma v
Čedadu, živijo z vaško skupnostjo in navadami, ob njih pa je T. razgrnil lepoto
gričev in dolin Benečije, kjer je vsaka dolina svet zase s svojim narečjem.
Nastopajo pa tudi odrasli s svojo značilno govorico, s težavami in drobnimi
veselji, s svojim načinom življenja in mišljenja, a tudi vraževerstva. Rkp. je ur.
dr. A. Kacin (PSBL II, 1–3) nekoliko popravil v sporazumu z avtorjem. Od Poezij do
Paglavcev je dosegel T. silen jezikovni razvoj, postal je suveren mojster slov.
besede, ki jo je požlahtnil z nekaterimi domačimi izrazi (prim. IzvTrst 1979).
Leto pozneje je napisal še črtico Ded in vnučki (Družina
1930, 17–19), potem ni nadaljeval s prozo. Poskusil se je tudi v dramatiki in
zapustil v rkp. dva prizorčka (M. Brecelj, TKol 1980, 64–74). - Kult. zgod. in
geograf, spisi: Dell'origine degli Sloveni in Friuli (v
pos. št. lista Pro Slavia, Čedad 1886; poroč. v LZ 1886, 639); prev. S. Rutar, Colonie slovene in Friuli (Slov. naselbine na Furlanskem)
(Vid. 1887); prev. Tri himne Leona XIII.: Sv. Herkulanu,
Sv. Konštanciju, I.-II. (SV 41, 61–64, Clc 1887); liter. portret P. Podreke (LZ 1890, 280–87, sprem. M 1922, 273–75); Listina iz leta 1170–1190 skupaj z G. Jusigom (Vid. 1890); listino je T.
odkril v Mestni knjižnici v Vidmu in našel v njej polno slov. imen vasi in
prebivalcev v Furlaniji, ki so izginili; tako ga je pretresla, da jo je izdal in
ob njej napisal pesem Ob stari listini (LZ 1891) (o
knjižici so poročali S. Rutar, LZ 1890, 701–02; I. Koštial, Veda IV, Gor. 1914,
325–26; M. Jevnikar, TKol 1974, 46–50); Beneška Slovenija
(DS 1898, 5 št.; JAlm 1923, 115–20); 1899 je začel T. sodelovati v ugledni
praški reviji Slovansky Přehled, da bi slovan. narode seznanil s svojimi rojaki, s
člankom Italšti Slovinci in v njem tako natančno opisal
Benečijo, da bi po S. Rutarju članek lahko »stal v vsakem naučnem slovniku« (LZ
1899, 186–87); sledili so dopisi: U Itálie (1900), Vlasi a Slované (1901) in Z italské
Slovenie (1906), kjer je opisal tragični položaj rojakov, ki nimajo slov.
šol, zato ne razumejo slov. knjig, v rabi sta le katekizem in molitvenik, če je
duhovnik domačin; posvetna inteligenca je renegatska (poroč. LZ 1906, 256); Un poeta sloveno - France Prešeren. In occasione del primo
centenario della sua nascita (L'Ateneo, Rim 22. febr. 1901); istega leta je v vid.
Il Crociato (19.-20. febr. 1901) v eseju Un nuovo astro nella
letteratura russa predstavil rus. pisatelja Maksima Gorkega; Nuovi ed antichi. A Giuseppe Ellero (rispondendo) (Il
Cittadino italiano 11. jan. 1903), pesem (64 v.) kot odgovor Elleru o razumevanju
med It. in Slov.; Beneški Slovenci (KMD 1905, 77–79); Hajdimo v Rezijo! (DS 1907, v petih št.). Leta 1912 je za
Marinellijevo knjigo Guida delle Prealpi Giulie opisal S. Pietro e la Valle del Natisone in Le
Valli dell'Aborna, del Cosizza e dell'Erbezzo v obliki sprehodov kraje,
ljudi, zgod., običaje, geologijo, jame, potoke, cvetice, kar je vse sam raziskal
(prim. TKol 1969, 49–71); v drugi Marinellijevi knjigi Guida
della Carnia e del Canal del Ferro (Tolmezzo 1924–25) pa je v VIII. pogl.:
Idiomi e dialetti. La parlata slava opisal rezijanščino;
La Serbia (Vita e pensiero, Milano 20. nov. 1915) je
zgod. Srbov od naselitve do sodobnosti; Storia politica,
letteraria ed artistica della Jugoslavia (Istituto delle edizioni
accademiche, Ud. 1940) je izčrpen prikaz vsakega jsl. naroda posebej od zgod.,
liter., slikarstva, kiparstva, arhit. do glasbe. - Filozofski spisi: Kot prof.
filoz. se je »popolnoma pogreznil v svoj šolski predmet, kater je tako 'širok in
globok', da se mu ne pride kmalu ne do konca ne do kraja. Seveda študiram ne
toliko radi šole, kolikor radi samega sebe. Hočem poznati kolikor možno
podrobnejše svojo stroko. To je moje edino veselje« (pismo Marici Nadlišek - TKol
1981, 71). Filozofijo je predaval skoraj 50 let in tako usmerjal bodoče duhovnike
in izobražence, ki so izšli iz videmskega semenišča. Bil je pristaš neosholastične
filoz., ki jo je zagovarjal papež Leon XIII. v okrožnici Aeterni
Patris 1879. V tej filoz. je videl T. pravo smer nekega »zmernega
realizma, ki se upira materializmu in pretiranemu spiritualizmu. V njej sta se
krščanstvo in poganstvo spet srečala in se pobratila na osnovi človeške narave, ki
je sestavljena iz telesnosti in duha in ki nima naloge, da bi ustvarila resnico,
ampak da bi jo spoznala v samih stvareh, kakor se s pomočjo čutil predstavi našemu
razumu, očiščena vsakršnega predsodka in postavljena nad vsakršno strast.« Po T.
je svet dojemljiv, ima duhovno razsežnost, ki je znamenje in navzočnost svobode v
svetu; ta je na neki način prirojena samim stvarem, razodeva pa jo človekova
spoznavna dejavnost. Med filoz. in eksperimentalnimi znanostmi ni nasprotij.
»Filoz. je iskanje resnice v njenih notranjih vzrokih; je očiščena in poglobljena
zdrava pamet, ki izhaja iz dejstev in je z opazovanjem, izkustvom in umovanjem
zmožna najti njegove vzroke in zakone.« Glavni problem filoz. pa je po T. odnos
Bog-svet (gl. M. Qualizza, Trinkov simpozij v Rimu, 65–71). Zaradi svojega ugleda
je postal T. 1901 dopisni član Società Cattolica Italiana per gli studi
scientifici, 5. sekcija (filol.) v Rimu; od 1904 je bil dopisni, od 1910 pa redni
član Accademia di Arti e Scienze v Vidmu. V njenem okviru je štirikrat predaval o
filoz. in vsa predavanja so izšla v Atti dell'Accademia... To so: Divagazioni cosmologiche intorno alla natura dei corpi
(1904, 37 str.); Giovanni B. De Giorgio filosofo friulano
(1913, 23 str.); Il problema massimo della filosofia
contemporanea (1926, 28 str.); La filosofia ed il senso
comune (1935, 30 str.). Furl. filoz. De Giorgia, ki je predaval v
semenišču in ga je T. v mladosti poznal, je še enkrat predstavil: Primo centenario del filosofo G. B. De Giorgio (Il Friuli
24. dec. 1921). Z razpravo o moderni it. filoz. in filoz. pri Slovanih je
sodeloval v knjigi W. Turner, Storia della filozofia (Ud.
19252). Slov. in jsl. filozofe je obdelal v knjigi
o Jsli (1940); o beneškem filozofu J. Stelinu je pisal v DS (1939, 96–97). -
Jezikoslovec: T. je učil tudi slov. beneške dijake in bogoslovce. Pouk slov. so
vpeljali nekaj let po prvi svet. vojni tudi v gor. Malem semenišču, in sicer na
osnovi it. učnega jezika, ker so dijaki poznali samo narečje. Zato je T. sestavil
učbenik Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole
(Gor. 1930). Potrebne so bile še vaje, za katere je T. zaprosil dr. A.
Kacina. Izšle so kot Esercizi per la grammatica slovena di G. T.
(Gor. 1931). Na T-ovo prošnjo je pripravil Pisano polje
ter mu zaradi cenzure dodal še it. naslov Campo
fiorito. Dodatek Vajam za slov. slovnico I. Trinka (Trst 1932). Na vid.
Akademiji je predaval o Gli studi del prof. B. de Courtenay sui
dialetti slavi del Friuli (Atti 1904–05, Ud. 1906). Poznal ga je osebno in
z njim sodeloval (R. Lenček, Dvanajst pisem I. T. B. de Courtenayu, TKol 1980). Na
T. so se obračali za pomoč in jezikovne nasvete učenjaki: A. Černy, V. Jagič, V.
Oblak, Fr. Kos, Art. Cronia idr. Že 1917 je napisal dva članka proti tezam prof.
Br. Guyona (PSBL I, 517–19): Questioni toponomastiche
linguistiche in Ancora questioni
toponomastico-linguistiche (rev. Marzocco, Firence 1917). V njih je
dokazal, da pozna etimologijo slov. krajevnih imen, izredno ostro pa je zavrnil
Guyona, češ da je za etimologijo »premalo, če zna kdo govoriti narečje Špetra ob
Nadiži, skrčeno na minimum in pogosto brez slovnice, in imeti kak etimološki
slovar«. - Iz ljubezni do rojakov je sodeloval s skupino duhovnikov, ki je
priredila Podrekov Katekizem za Slovence vid. nadškof, na
Beneškem (1869, 1911) in ga izdala kot Katoliški
katekizem (Gor. 1928). Z istim namenom so izšle Naše
molitve. Molitvenik za beneške Slovence (Gor. 1951). Zaradi T-ovega
posvetila Oporoka Beneškim Slovencem so it. oblasti
molitvenik preganjale. V zvezi z vero in jezikom je pisal T. papežu dve pismi:
prvo 1933, ko je faš. oblast prepovedala v Benečiji slov. pridige in poučevanje
verouka v slov.; drugo 18. sept. 1936 v imenu Slov. vid. nadšk. in njenih
duhovnikov o tragičnih razmerah brez slov. v cerkvah in s prošnjo za pomoč
(objavljeno v TKol 1983, 37–41). Na nobeno pismo ni dobil odgovora. - Prevajalec
in posrednik med slov.-slovan. in it. kulturo: iz slov: prof. Art. Cronia je v
svoji obsežni knjigi La Conoscenza del mondo slavo in Italia
(Padova 1958) zapisal, da so iz vseh slovan. liter. prevajali številni
domačini, ki jih imenuje »gostje« in »zavezniki«, o Slov. pa piše: »Skoraj odsotni
Slov., če se izvzame italijanski-slovan Ivan Trinko« (str. 707). T. je res
zaslužil Cronievo pohvalo. Iz bogoslovja je 11. nov. 1884 pisal Fr. Levcu, ur. LZ,
da je prevedel Tavčarjevo povest Vita vitae meae, ki je
prva slov. povest v it. Izhajala je v podlistku vid. katol. dnevnika Il Cittadino
italiano od 27./28. febr. do 10./11. mar. 1885 (št. 47–56) pod naslovom Vita vitae meae. Scena storica del dott. Giovanni Tavčar.
Versione dallo sloveno di G. T. - Leto pozneje je izšel v istem listu prevod
Stritarjevega romana Gospod Mirodolski pod naslovom Il signor di Valpacifica. Racconto di Giuseppe Stritar.
Versione dallo sloveno di Ivan Trinko (od 3./4. febr. do 5./6. apr. 1886, št.
26–75). Med prevajanjem se je T. po Levčevem posredovanju obrnil na Stritarja, da
mu dovoli prevod, spremembo imen in kako krajšanje. Stritar mu je dvakrat prijazno
vse dovolil (pismi je objavil M. Brecelj v TKol 1968; nista v 10. knj.
Stritarjevega ZbD). T. je črtal nekaj predolgih opisov narave, imenom pa je dal
it. obliko. Da je roman v prevodu uspel, kaže tudi to, da so ga ponatisnili v gor.
tedniku Il Rinnovamento, ki ga je izdajal dalm. Hrvat Ivan Kušar, ki se je naučil
slov. Izhajal je pod naslovom Giuseppe Stritar, Il Signor di
Valpacifica. Racconto. Versione dallo sloveno di Zamejski (od 12. jul.
1893, št. 60, do 14. jul. 1894, št. 113, 49 nadaljevanj). Prevod je T. precej
popravil. V Il Rinnovamento je izšel tudi prevod Gregorčičevega Človeka nikar! kot Ma l'uomo non crear...! (10.
febr. 1889, št. 9). Zadnji del, ki ga je kritiziral A. Mahnič, je ublažil in
razširil (Greg. 49 verzov, T. 64). Za Prešernov album, ki ga je ob stoletnici
pesnikovega rojstva ured. A. Aškerc (Lj. 1900), je T. prevedel naslednje pesmi:
Serenata (Pod oknom), Dove?
(Kam?), La madre illegittima (Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu) in sonete: Gli omeri
nostri vi daranno il canto (Očetov naših imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio cuore (Ran mojih bo spomin in tvoje
hvale), Mesto suonô il mio canto fra le alpestri (Obdajale
so utrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe a stento
(Viharjev jeznih mrzle domačije), Vivono, ajhmè! di pianto
e di dolore (Jim moč so dale rasti neveselo). Za 600-letnico Dantejeve
smrti je izdal Al. Res zbornik Dante. Raccolta di studi
(Gor. 1921). V njem je sodelovalo 13 slov. in it. znanstvenikov. Dva rokopisa je
T. prevedel v it., in sicer: Aleš Ušeničnik, Dante e la
filosofia, in Voj. Mole, Dante e i romantici polacchi. -
Iz češč.: A. Chlumecky, Gli angeli superbi (Leonardo
da Vinci, Milano 1888), in Jan Klecanda, Il traditore (Il
Cittadino italiano od 12. maja do 2. jun. 1901). - Iz rušč.: Nikolaj Al. Nekrasov,
Tristi ricordi (Il Rinnovamento 17. febr. 1894), La guerra (ibid. 9. jun. 1894 in Il Citt. it. 6. mar. 1896),
Il villaggio nativo (Il Rinn. 7. jul. 1894); A. S.
Puškin, Ai detrattori della Russia (»Klevetnikam Rossiji« -
Il Pensiero slavo, Trst 5. okt. 1895); L. N. Tolstoj, Dove c'è
carità c'è Dio (Il Pensiero slavo 19. okt. 1895, v knjižici pri Tipogr.
del Patronato, Ud. 1898); nekaj črtic iz Lovčevih zapiskov
I. S. Turgenjeva je objavil v rev. Leonardo da Vinci 1888, tri v Il Citt.
it.: Dalle note di un cacciatore (6. febr. 1901), L'abboccamento (od 6. do 20. jun. 1911), Il bosco e la steppa (od 3. do 17. mar. 1911); skupaj z Giovannijem Lorio
iz Felter sta tam izdala Puškinovega Borisa Godunova
(1899); Loriu je pomagal pri njegovih zbirkah prevodov: Fiori stranieri (Feltre 1899) in Nuovi fiori stranieri
(Feltre 1907); med preved. pesniki sta tudi I. Trinko in P. Podreka; N. V.
Gogolj, Taras Bulba - T. ga je prevedel že 1884, kakor je
pisal Fr. Levcu 11. nov. 1884, in na čisto prepisal, tedaj pa je zvedel, da je
izšel že v Milanu (1877, 1882). Ob 50-letnici pisateljeve smrti ga je izročil
listu Il Cittadino italiano (izh. od 25. avg. do 29. dec. 1901, št. 34–52, in od
5. jan. do 9. mar. 1902, št. 1–10, skupaj 29 nadaljevanj; 1902 je izšel tudi v
knjigi z dolgim T-ovim uvodom o rus. realizmu); A. Čehov, Il
delinquente (Il Citt. it. 21. dec. 1902) in Come di sale
(ibid. 1. febr. 1903); Nikolaj Leskov, Agli ultimi lembi
del mondo (rkp. 31 dvojnih listov, ni znano, če je izšel in kje). – Iz
poljšč.: Henrik Sienkiewicz, Cristo fra le tenebre, vita nella
morte. Seguiamolo! (Il Citt. it. od 16. jul. do 3. avg. 1894; samostojna
knjiga Seguiamolo! pri Tipogr. del Patronato 1894; na koncu
podlistkov in v uvodu v knjigo je T. zapisal, da je prevedel to delo kot protest
proti blasfemični drami Giovannija Bovia Cristo alla festa di
Purim, ki so jo tedaj uprizarjali v gled. Minerva v Vidmu); Cristo di Braila (Il Citt. it. della domenica od 24. dec.
1899, št. 50, do 4. febr. 1900, št. 5), Janko il musico
(Ud. 1900); 1900 je združil v eni knjigi tri Sienkiewiczove povesti: Seguiamolo!, Janko il musico, Orfanella, ki je doživela tri izdaje; Seguiamolo! je prevedel tudi v lat. in je izšla v rev. Vox urbis (Cronia,
Conoscenza... 543). O svojem prevajanju je T. nepopolno pisal Art. Cronii 28.
febr. 1932 (gl. JiS 1980/81, 105–10, izčrpno v Trinkovem simpoziju v Rimu, 73–87).
- Glasbenik: T. je igral harmonij: »Kedar sem truden, malce poigram na harmonium
pa je zopet dobro« (M. Nadliškovi, TKol 1981, 71–72). Nad 30 let je vodil
semeniški pev. zbor (maestro di cappella del seminario) in »njegove izvedbe so
bili izjemni dogodki«. Imel je izredno trdno glasbeno kulturo, gojil stike z vsemi
videm. glasbeniki, vzor pa mu je bil čedajski skladatelj cerkv. glasbe Jacopo
Tomadini, ki je pogosto prihajal k njemu. Po njegovem zgledu je izpeljal T. v
škofiji reformo cerkv. glasbe, zato je pisal članke, osebno posredoval, kazal s
svojim semen. zborom. Tudi kot skladatelj se je zanimal samo za cerkv. glasbo.
Večina njegovih skladb je nastala za bogoslužne potrebe samostana Nobili Dimesse v
Vid., kjer je skrbel tudi za glasbo in praznične prireditve. Skladbe, ki so bile
namenjene bogoslužju, so pele sestre ob spremljavi harmonija, tiste, ki jih je T.
pisal za gojenke, so te izvajale ob klavirski spremljavi. T-ove skladbe »so
samostojna dela zrele osebnosti« (P. Merkù). Merkù je našel v arh. Collegio delle
Nobili Dimesse 24 T-ovih skladb, sam pa je objavil naslednje: O
sacrum convivium (CG 1914); Molim te ponižno (v
zbirki Slava presveti Evharistiji, Lj. 1914); Jezus je od smerti
vstal (v članku v Arte cristiana); Iz globočine
(Posvečeno Prevzvišenemu knezu in nadškofu Fr. B. Sedeju v spomin, Trst 1935,
zaplenjeno); Odprite se, preblažena nebesa (na 8. str.
prejšnje objave, nedokončano [?]). T. je pisal o glasbi predvsem priložnostne
članke: Cenno storico dell'Oratorio (v prilož. listu Il
Natale del Redentore, Ud. 1901); A proposito di »Missus«
(Ud. 1903); Jacopo Tomadini e la musica sacra in Friuli
(predavanje v Akademiji, izšlo v Atti 1908–09, 36 str.); Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo-slavi (Arte
cristiana III, 1915); Commemorazione di mons. Jacopo Tomadini
nell'anno centenario di sua nastcita (Ud. 1923); Canto e
SS. Eucaristia (Ud. 1923); A proposito del canto
popolare (Ce fastu?, VIII, 1932) (prim. P. Merkù, I. T. glasbenik, Trinkov
simpozij v Rimu, 105–16). - Slikar: T. je bil tudi dober slikar in je ustvaril več
perorisb in risb s svinčnikom. 1900 je postal član Slov. umetn. društva v Lj. in
tega leta se je udeležil z dvema perorisbama I. slov. umetn. razst. v Lj., večkrat
pa je skupinsko razst. v Vidmu. O slikarju Giuliu Quagliu je predaval v vid.
Akademiji (13. maja 1933) in njegovo predavanje je izšlo kot Notizie su Giulio Quaglio, pittore (Atti 1932–33). Dan po predavanju je
priobčil v Popolo del Friuli Una lettera sul pittore Giulio
Quaglio; pozneje je o njem pisal še v Le Vie d'Italia (1941, 932–36). O
Andreju iz Loke in Luki Šarfu je pisal v JAlm (1923, 118–19). Kot dober fotograf
je posnel več motivov beneške pokrajine. - T. je bil tudi 22 let pokrajinski
svetovalec v Vidmu (consigliere provinciale di Udine). Pokrajina je imela do 1904
50 svetovalcev, potem 60, razdeljena je bila na 18 volilnih okrožij (mandamento),
T-ovo je bil Čedad, ki je imel 6 svetovalcev. Kandidiral je na katol. Ljudski
stranki (Partito popolare). Na prvih volitvah 13. jul. 1902 je dobil 1483 glasov,
pred njim je bil le dr. Geminiano Cucavaz, ki je Benečane zastopal že 20 let.
T-ova izvolitev je zbudila v vid. časopisih velik odmev, najlepše priznanje pa mu
je dala liberalna La Patria del Friuli: «Prvi duhovnik (prete) je, ki vstopa v naš
svet, tako so govorili včeraj vsi in z grenkobo so to ponavljali zagrizeni
protiklerikalci... Vendar pa je treba zaradi resnice, kateri je Patria trdovratna
prijateljica, omeniti, da je Trinko izredno nadarjen in zelo cenjen zaradi svojih
študijev na Dunaju in drugod. Pred kratkim je bil imenovan za člana Akademije, ki
ni gnezdo klerikalcev. Literat, zgodovinar, narodopisec, glasbenik... eden izmed
predstavnikov kulture in inteligence v našem patriarhalnem semenišču« (14. jul.
1902). T. je bil res prvi duhovnik, ki je bil izvoljen v vid. pokrajinski svet,
kjer je bil cvet furlanske liberalno-nacionalistične (tudi framazonske in
antiklerikalne) gospode (npr. 1911 je bilo 17 odvetnikov, 19 doktorjev, 8
plemičev...). Na drugih volitvah 12. jun. 1910 so volili tri svetovalce in največ
glasov je dobil T. – 2044; njegov neposredni nasprotnik je bil prof. Francesco
Musoni iz Špetra, kjer je bil 29 let župan, sprva zagovornik asimilacije, potem
mirnega sožitja; izvoljen je bil 1914 (PSBL II, 481–83). Na tretjih volitvah 28.
jun. 1914 so volili vseh šest svetovalcev, T. je bil tretji s 5010 glasovi. Na
zadnjih volitvah 10. okt. 1920 so spet volili vseh šest svetovalcev, T. je bil
prvi s 5901 glasom. T. je bil na gosp. in upravno-polit. delo izmed vseh furl.
katol. morda najbolje pripravljen, poznal je okrožnice papeža Leona XIII.,
sodeloval je z idejami in akcijami don Luigija Sturza, pomagal pri ustanovitvi
Katol. banke (Banca Cattolica) v Vid., zagovarjal in sodeloval v katol. tisku. Na
sejah je stvarno posegal v razprave, skrbel za svojo Benečijo, a imel pred očmi
vso vid. pokrajino. O svoji hriboviti deželi je govoril z ljubeznijo,
prizadetostjo, hotel ji je pomagati na vseh poljih. Potegoval se je za nova pota
in ceste, da bi bili z njimi ljudje povezani med seboj in z železnico, ki jih je
odvažala v svet za kruhom. Skrbel je za napredno živinorejo, pašnike, umno
kmetovanje, za sadjarstvo in vinogradništvo, hotel je ustvariti ljudem pogoje, da
bi mogli dobiti doma dovolj kruha. Večkrat je zagovarjal železniško povezavo z
novo avstr. progo Jesenice-Gorica, ki bi Furlaniji odprla vzh. dežele. Nasprotoval
je neomejenemu lovu, ki uničuje ptice in živali, koristne kmetijstvu. Potegoval se
je za ustanovitev Urada za delo v Vid., za pomoč izseljencem, za slepce, za boljšo
oskrbo umsko bolnih, ki jih je bilo v pokrajini precej (31. jul. 1916 v
umobolnicah 1397). Odkrito in jasno je govoril tudi o idejnih in narodnih
vprašanjih, če so prišla na dnevni red. Čutil se je it. državljan, nikoli pa ni
skrival, da je zaveden Slov. 1892 je posegel v polemiko lista Il Friuli, ki je
hotel v več člankih očrniti vse, ki so se borili za kult. in gosp. napredek
Benečije. Predlagal je, naj bi postala Benečija kult. avtonomna (»uno statarello a
parte, completamente autonomo«). Ko so planili po njem, je utemeljeno pojasnil, da
ne gre za polit. odcepitev od It., ampak za duhovno, kult. avtonomijo, da bi mogla
Benečija (Slavia Italiana) braniti in ohranjati svoja ljudska izročila in se tudi
gosp. dvigniti ob podpori krajevnih in drž. ustanov. V pokraj. svetu ni več
zagovarjal avtonomije, trudil se je samo za gosp. napredek. Ponovno se je T.
izpostavil napadanju, ko je na seji 8. maja 1911 govoril proti proslavljanju
50-letnice proglasitve kraljevine It., češ da bi to razžalostilo verskega
poglavarja, zato se je z osmimi svetovalci vzdržal pri glasovanju. V sejo se je
vmešal prefekt, naslednji dan pa so vid. časopisi napadli katol. svetovalce kot
nasprotnike zedinjenja domovine in Rima kot prestolnice. Njihovo razlago je
sprejelo javno mnenje in katol. svetovalcem za dolga leta vtisnilo pečat sramote.
Vid. dogodki so dvignili hrup po vsej državi, govorili so tudi o slovanskem
iredentizmu, katerega nosilci v Furlaniji naj bi bili duhovniki Nadiških dolin in
proti katerim bi bilo treba poostriti nadzorstvo in sankcije. T. niso izvolili v
nobeno pokraj. komisijo ali ustanovo, šele po prvi svet. vojni se je položaj
spremenil. Na seji 17. nov. 1920 so ga izvolili za namestnika (suplenta) pokraj.
odbornika, na seji 5. jul. 1921 pa za rednega pokraj. odbornika. Na seji 8. avg.
1921 so ga celo predlagali za preds. pokraj. odb., a je dobil samo en glas. Bil je
voditelj svetovalcev Ljudske stranke in je večkrat začel govor z besedami: »V
imenu naše skupine...« Zadnja seja pokraj. sveta je bila 6. mar. 1923, ker je dva
dni pozneje kralj. odlok št. 759 razpustil pokraj. svet. Celotno T-ovo delo v
pokraj. svetu z dobesednimi posegi je obdelano v razpravi M. Jevnikar, I. T. pokrajinski svetovalec v Vidmu 1902–1923 (Acta
Ecclesiastica Sloveniae 6, Lj. 1984, 91–136; krajše tudi TKol 1983, 1984). - Ko je
prišla po prvi svet. vojni Prim. pod It., so se obračali na T. duhovniki in polit.
voditelji, da bi posredoval za Slovence pri don Sturzu in njegovi Ljudski stranki,
v kateri je bil v Videmski pokrajini med voditelji. O svojih posredovanjih je
poročal tudi Virgiliju Ščeku v pismih, ki jih je ta prepisal v svoje Paberke, od
koder jih je priobčil Marko Tavčar v razpravi Ivan Trinko
posrednik med slov. polit. organizacijo in Sturzovo Ljudsko stranko
(KolGMD 1990). Že v 1. pismu (24. okt. 1920) pravi, da bo stranka »krepko
podpirala v vsakem oziru« slov. koristi, o tem je »govoril že večkrat v merodajnih
krogih«, povezal pa jih bo tudi s furl. katol. poslanci. Dne 13. jan. 1921 je
Ščeku svetoval, naj nastopijo Slov. na bližnjih volitvah samostojno, poslanci
Ljudske stranke jih bodo podpirali. Po volitvah (15. maja 1921) je sporočil 6.
jun. 1921 Ščeku, da je pisal don Sturzu s priporočilom odv. Pettoella, polit.
tajn. Ljudske stranke v Furlaniji, »dolgo pismo in vse podrobno razložil, in sicer
z najkrepkejšimi izrazi«, toda don Sturzo ni odgovoril in tudi na drugo pismo ne.
Prosil je furl. poslanca Fantonija, »naj gre osebno po odgovor. Nič!« Potem je
naročil tajniku Pettoellu, »naj pove don Sturzu v najkrepkejših izrazih vse, kar
mu gre od moje strani«. Končno je prišel don Sturzo v Treviso in sporočil, naj
pride T. k njemu. »Seveda nisem šel, ampak sem naročil prijatelju, naj mu jasno in
točno pove, da si bojo Slovenci znali sami pomagati in da pošiljajo 'al diavolo'
don Sturza in njegovo stranko.« Dostavlja značilno ugotovitev, da bodo morda »še
najbolj v narodnem oziru pomagali socialisti« in furl. katol. poslanci. Iz pisma
je razvidno, kako neizprosen je bil T. v borbi za narodne pravice. Pozneje je
polit. društvo Edinost vzpostavilo uspešne odnose z It. ljudsko stranko in s samim
don Sturzom in tudi T. je še naprej delal v tej stranki. - Drugo stalno službo
(poleg prof. v semenišču) je imel T. v Collegio Nobili Dimesse (Zavod Ubogih
sester), kjer je bil od 1901 izvoljeni spovednik, že prej pa je spovedoval
gojenke. Naloga je bila težka, ker »je moral uporabiti vso svojo bistrost in
znanje, vso svojo izjemno uravnovešenost, da je lahko vodil skupnost, v kateri so
nekatere redovnice ravnokar naredile obljube, druge pa so raje še naprej živele
kot samotarke« (s. R. O. Miazzo). 1913 je prenehal biti spovednik in je postal
ravn. Njegovo načelo je bilo, naj se spoštuje volja in svoboda vsake sestre. Zavod
je vodil duhovno in gosp. Vsako jutro je maševal sestram in gojenkam, popoldne ob
štirih se je spet vrnil. Katekizem je poučeval novinke in sestre, verouk gojenke
zavoda in priv. šol. Za zavod je skladal cerkv. glasbo, vodil petje in ga
spremljal na harmoniju. Vodil je seje, na katerih so sestre izbirale spovednika, s
škofom je bil navzoč na kapitljih, na katerih so sestre volile vrhovno
predstojnico, vodil obnovitvena dela, spremljal gradbena dela za novo kapelo
(1932–33). Trudil se je za združitev Ubogih sester v Padovi in Vidmu in bil zaradi
tega 18. jul. 1917 pri papežu. Okt. 1917 je sestre preselil v Padovo in potem v
Firence, ker so zavod spremenili v voj. bolnišnico, po vrnitvi je pomagal pri
obnovi (gl. s. R. O. Miazzo, Mons. G. T., Trinkov simpozij v Rimu, 139–54). - Po
beneško-furl. navadi je napisal za nove maše, poroke in druge slovesnosti vrsto
knjižic z biografskimi podatki in pesmijo, pogosto z narodnospodbudno noto: A.
Bankič, 1890; O posvečevanji premilostljivega g. g. - P. A. Antivarija, pomož.
škofa videnskega (pesem, Il Cittadino italiano 25. febr. 1894, pos. št.); M.
Zabreščak, 1895; Musoni-Velišič, 1897; Pertoldi-Franz, 1899; Della Giusta-Grassi,
1899; Della Giusta-Missaglia, 1900; Della Giusta-Levis, 1900; Božo Monkar, 1903
(ponat. TKol 1972, 33–37); J. Domenis, 1905 (pesnitev Videnje, ponat. M 1923, 170–72); Premilost. G. G. Janezu Berengu,
bodočemu našemu pastirju (TKol 1984, 55–57, pesem s T-ovim it. prevodom); J.
Škurj, 1907 (pesem Ob novi maši, ponat. M 1923, 173); I.
Petričič, 1908; A. Birtič, 1909; Furchir-Coren, 1912; Ricc. della Torre, 1917;
škof Fort. De Santa, 1938; M. T. Zanutta, 1940. Napisal je daljši uvod v pesn.
zbirko G. Ellero, Intermezzi della vita, Ud. 1904. -
Počastitve in drugo delo: 1910 je postal častni član vid. stolnega kapitlja, 1912
kanonik, potem papežev tajni komornik; član škof. odb. za cerkv. umet., škof.
kolavdator cerkv. zvonov; sodnik-porotnik pri sodišču v Vid.; 1923 izvoljen v
izvrš. odb. Ljudske stranke; 1925 so ga cerkv. krogi (in menda tudi svetni)
predlagali za gor. nadšk. namesto dr. F. B. Sedeja, a je odločno odklonil (TKol
1968, 51–53). - Del njegove knjiž. je prišel v NUK v Lj., rkp. pa so večinoma pri
zasebnikih. - Psevd.: ab; Branko; D. J. T.; D. S. Tr.; Zamejski; Lozio
Micheloni.
Prim.: Mar. Brecelj, T. I., SBL IV, 179–81 in tam navedena
liter.; še posebej: tri teze: E. Lisjak, I. T. - življenje in delo, Lj. 1955; O.
Miazzo, Le »Poezije« di I. T., Padova 1959/60: Ir. Lupine, I. T. - življenje in
delo, Vid. 1980/81 (z dodatkom rkp. pesmi); TKol 1953–85 z vrsto podatkov iz
zapuščine, spominov in člankov; A. Budal, I. T., Spisi, Trst 1964 z uvodom,
ponatisom pesmi in proze; R. Specogna-A. Mizzau-A. Di Rito, Mons. I. T.,
1863–1954, Ud. 1974 z razpravami in sl.; P. Gujon-M. Qualizza-N. Zuanella, I. T.,
Ud. 1979; M. Brecelj, I. T., Beneška Slovenija - Hajdimo v Rezijo!, MD Celje 1980,
ponatis in obširen uvod z beneškoslov. in rezij. bibliografijo; KatG 1983, št. 36,
37 s sl.; M. Jevnikar, I. T. pokraj. svetovalec v Vidmu 1902–1923, Acta
Ecclesiastica Sloveniae 6, Lj. 1984, 91–136; Isti, Jezik I. T. v Poezijah in Naših
paglavcih, IzvTrst 1979; Isti, Življenje in delo I. T. - ob 120 letnici rojstva,
RAITrstA 1983, 13 oddaj po 10 str. (rkp.); Fedora Ferluga-Petronio, I. T. poeta e
scrittore della Slavia Veneta, Padova 1984; Trinkov simpozij v Rimu, Lj. 1986
(sodelovali: M. Jezernik, Fr. Kralj, Ir. Lupinc-Košuta, A. Trstenjak, M. Qualizza,
M. Jevnikar, Fed. Ferluga-Petronio, P. Merkù, T. Pavšič, s. R. O. Miazzo, V.
Černo); P. Zovatto, Ricerche su I. T., Ud. 1986 (zbornik, sodel.: P. Zovatto,
M.Jevnikar, Fed. Ferluga-Petronio, M. Vertovec, N. Zuanella, M. Qualizza); M.
Tavčar, I. Trinko posrednik med slov. polit. organizacijo in Sturzovo Ljud.
stranko, KolGMD 1990, 53–62.
Jem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine