Tretjak, Franc (1914–2009)

Tretjak Franc, ekonomist, r. 14. nov. 1914 v Trobljah pri Slovenj Gradcu posestniku, lesnemu trgovcu Francu in Mariji r. Črešnik, živi v Lj. Osn. šolo 1920–5 in meščansko 1925–9 je obiskoval v Sl. Gradcu, dvorazr. trgov. šolo 1930–2 v Celju, trgov. akad. 1938–9 v Mrbu, visoko ekonom.-komerc. šolo 1939–41 v Zgbu (1941 opravil I. in II. drž. izpit), visoko šolo za svet. trgovino (Hochschule f. Welthandel) 1941–3 na Dunaju in bil 1943 prom. z dis.: Pristanišča v Baltiškem morju in njihovo gospodarsko zaledje. Službovati je začel 1930 brezplačno pri odvetniku Lavriču v Sl. Gradcu, nato sprejel v bolnici neplačano mesto praktikanta in bil 1934–6 uradn. pripravnik. Po odsluženju voj. roka so ga premestili na okrajno glavarstvo najprej v Mrb, 1939 pa v Ptuj. Apr. 1941 je odšel v Slov. Gradec, se vključil v odporniško gibanje in organiziral povezavo s slov. študenti na Dunaju; maja 1944 je postal borec Pohorske brigade in s štabom IV. operativne cone sodeloval pri osvobajanju Kor. Maja 1945 je bil najprej delegat tovarne usnja v Šoštanju, nato gospodar. referent za Sjo pri min. v Bgdu (pomagal reševati lastniške odnose biv. Trbovelj. premogokopne družbe) in član Zvezne planske komisije do konca 1947; nato prestavljen v Lj. k republiški planski komisiji za Sjo, vodil odd. cen do 1951, poslej ocenjeval koristnost predlaganih izboljšav pri Upravi za napredek v proizvodnji, hkrati bil predavatelj-gost za planiranje zniževanja proizvodn. stroškov in za povečanje produktivnosti dela na Ekonom. fak.; l. 1952 je delal v podjetju Slovenija-Impex, še i. l. odšel kot predstavnik Zvezne trgovin. zbornice v Egipt, kjer je opravljal posle za več slov. podjetij do 1956, ko se je vrnil v Lj.; od 1957 je tu vodil pri Trgovin. zbornici Sje referat za industrij. kooperacijo in i. l. na predlog Zvezn. izvršn. sveta odšel za finan. svetovalca etiopske vlade v Adis Abebo (uporaba ital. vojne odškodnine, kontrola porabe le-te za gradnjo hidrocentrale Koka in gradnjo tekstilne tovarne v Bahr Darju). Po vrnitvi v Sjo 1961 je pomagal organizirati Direkciji železn. podjetij v Lj. njene ekonom. enote; 1963 je za Gospodar. zbornico Sje ustanovil Biro za raziskovanje tržišč in bil njegov direktor do 1965 (vmes se specializiral za vprašanja marketinga na Harvard. univ. v Bostonu, ZDA). Konec 1965 je T-a povabil biro za tehn. pomoč OZN v Dem. rep. Gvinejo kot ekonomista (ekonomika racionaln. poslovanja) in strok. svetovalca (za agro-industrij. projekte), ostal tu do 1971, nato prišel v Lj. in se kot strokovnjak za marketing zaposlil pri Lj. banki (odd. za poslovanje z občani); v tem svojstvu je 1974–5 v Beninu (Dahomey, po naročilu OZN UNIDO, Dunaj) ustanovil podjetje za pospeševanje domače industrije ter uvedel domačine v delo; v l. 1977 je (po naročilu organizacije ITC/GATT, Ženeva) ustanovil v Alžiriji pri ministrstvu za zunanjo trgovino odd. za raziskavo tržišč, l. 1978 pa v republiki Cap Vert opravil podrobno analizo zun. trgovine in dal navodila za izboljšanje pasivne bilance. T. je konzultant pri organizacijah UNIDO in ITC/GATT, v Lj. pri Mednarod. centru za upravljanje podjetij v družbeni lastnini v deželah v razvoju in pri Lj. banki (Center za izobraževanje kadrov).

S področja rentabilnosti in marketinga je pisal štev. članke v dom. in tuje časopise, mdr.: SPor (1948, št. 144), IndV (1949, 1–3, 43–8, 73–6; 1950, 65–8), Ekonomska revija (1950, 1951), LdP (1952, št. 5), Nova proizvodnja (1952), GospV (1953, št. 67), Lj. banka (1971, št. 9, št. 10); A guide to industrial purchasing. New York 1972 (glasilo OZN); Manual for the preparation of industrial feasibility studies. ib. 1978 (glasilo OZN); Études et analyses des marchés étrangers (Inst. National Algér du Comm. Exter.), Alžir 1977; Promotion des exchanges commerciaux au Cap Vert. Praia 1978; L'étude pré-facibilité (Mednarodni center za upravljanje podjetij v družbeni lastnini) Lj. 1978.

Ob svojem delu je T. prepotoval štev. afriške države (poleg imenovanih še Gano, Gornjo Volto, Guineo Bissao, Kenijo, Mali, Maroko, Niger, Nigerijo, Senegal, Slonokoščeno obalo, Sudan, Tanzanijo, Togo, Tunis) in v času svojega 16-letnega službovanja v njih zbral veliko umetniških predmetov afr. folklore (izdelke iz lesa, slame, živalskih kož, malo plastiko, maske, uporabne predmete iz keramike, nakit, orodje, meče, sablje, preproge, glasbila) in jih l. 1977 ponudil Zavodu za kulturo v Sl. Gradcu; sedaj je okoli 300 eksponatov stalno razstavljenih v Slovenjegraški galeriji kot T-ova afriška zbirka in je bogato gradivo za poznavanje življenja afr. ljudstev. – Prim.: osebni podatki; SBibl 1945–; VMrb 1978, št. 1. – Slika: arhiv SBL. *