Tregubov, Vladimir (1904–1974)

Tregubov Vladimir, gozdarski strokovnjak, fitocenolog in ekolog, r. 7. jan. 1904 v Peterburgu (danes Leningrad) univ. prof. Sergeju in Evgeniji r. Makarenko, u. 8. jan. 1974 v Lj. Osn. šolo je obiskoval v Švici, real. gimn. 1919–24 v Zgbu, tu štud. 1925–6 agronomijo, od 1927–31 pa v Wageningenu (Holand.), 1932–4 študij nadaljeval na visoki gozdar. šoli v Nancyju (Francija) in 1934 dipl. V l. 1934–5 je bil asist. na gozdar. fak. v Bgdu, prostovoljno odšel v prakso ter bil gozdar. inž. v Bosni (okolica Ključa), kjer je nabiral material za dis., 1940–1 delal na biol. fak. in mednar. fitocenol. postaji SIGMA (Station Intern. de Geobotanique Mediterr. et Alpine) v Montpellieru (prof. J. Braun-Blanquet, Louis Emberger), 1941 doktoriral s temo o pragozdovih Dinar. Alp: Les forêts vierges montagnardes des Alpes Dinariques. Massiv Klekovatcha-Guermetch (izšla v Communications SIGMA, 1941, št. 78); se vrnil na Hrvaško (otok Lokrum idr.), 1944 pa se vključil v NOV (Dalmacija, otok Vis). Od 1945–7 je bil tehn. svetnik v Zveznem min. za gozdarstvo v Bgdu, 1947–8 znanstv. sodelavec v Gozdar. inšt. Sje v Lj., 1949–52 direktor Zvezn. zavoda za gorske gozdove; 1952–4 je bil znanstv. sodel. Centra za raziskov. Francije (CNRS) v Parizu in se mudil v ta namen v Maroku, 1955–7 znanstv. vodja projekta pri Komisiji za gozdno-gojitveni melioracij. načrt OLO Radovljica, 1957–61 znanstv. sodel. Inšt. za gozdno in lesno gospodarstvo Sje v Lj. in 1962 do 1963 viš. znanstv. sodel. Inšt. za biol. SAZU, od 1963 do smrti njegov zunanji znanstv. sodel., 1971 upok. v nazivu gozdar. svetnika. V l. 1958–60 in 1963–70, ko je T-a OZN povabila k sodelovanju v okviru organizacije za prehrano in kmetijstvo, je bil ekspert FAO v Iranu, kot tak organiziral gozdar. službo in raziskovanje gozdov Irana, kot direktor projekta specialnega fonda OZN v Iranu pa gozdarsko fakulteto v Karadju, bil njen direktor in od 1964 redni titularni profesor teheranske univerze do 1970, ko je bil upok. – T. se je udeležil aktivno ali pasivno mnogih mednar. in dom. zborovanj, mdr. 1936 v Budimpešti, 1956 na Bledu, 1960 v Seattleju (Wash., ZDA), 1961 Brixnu, 1967 Münchnu, 1970 Lj. in Zürichu, 1971 Salzburgu, predaval na tujih univ., mdr. 1952 v Montpellieru, Nancyju, Marseillu itd. – L. 1970 je bil odlikovan z redom iranske zvezde Homajun in z diplomo za pos. zasluge v prid iranskega ljudstva.

T. je proučeval I.: bosanske gozdove in pragozdne rezervate, jih prvi raziskal na fitocenološko-ekološki osnovi, predvsem se ukvarjal z gozdovi jelke, bukve in smreke, ki niso le znanstv. zanimivi, marveč tudi gospodar. pomembni (gl. dis.). Posebno pozornost je posvetil gozdni združbi, ki jo v Bosni gradi endemična pančičeva smreka (Picea omorika) v razpravi Le Piceetum omoricae (Communications SIGMA, 1941, št. 77, 14–20); v tem času navezal še tesnejše stike z ustanoviteljem moderne fitocenologije Braun-Blanquetom idr. priznanimi franc. strokovnjaki, kot so L. Emberger, René Molinier, Ph. Guinier, Avstrijec E. Aichinger idr.

II.: srednjeevropske gorske gozdne združbe v Franciji, Švici in Avstriji: jelovo-bukove, jelove in smrekove gozdove, k temu področju se večkrat vrnil, a ga ni zaključil (vzroki 2. svet. vojna, nove obveznosti), z delom nadaljeval po 2. svet. vojni občasno in ob obiskih srednje Evrope, predvsem Savoye, izsledke strnil v razpravi Évolution des forêts résineuses des Pré-Alpes de Savoie. Étude phytosociol. (Ann. de l'École Nat. des Eaux et Forêts et de la Station de Recherches et expériences, Nancy 1959, 171–229); obravnaval gozdno vegetacijo s poseb. ozirom na njeno razvojno dinamiko, utemeljeval njene sukcesije, kar mu je kasneje bila podlaga za primerjavo v slov. alpskem in dinar. svetu.

III. Ko se je T. za stalno naselil v Sji, je njeg. delo za Slov. najbolj pomembno in plodno; začel je sodelovati z M. Wrabrom in G. Tomažičem (gl. čl.), z njima oral ledino tedaj mladi fitocenol. vedi, zlasti na področju gozdarstva. Raziskoval je gozdno vegetacijo in način gojenja gozdov v dinar. in alp. svetu (nove gozdne združbe in njih gospodar. vrednost) ter napisal: Prebiralni gozdovi na Snežniku. 1957, utemeljil upravičenost samostojnosti združbe dinarskega gozda jelke in bukve, ki pokriva večje strnjene površine dinar. sveta Sje in Hrv. in je gospodar. pomembna; razpravo o gospodar. zanimivih jelovih rastiščih Associations du groupe Abieti-Piceetum de la Région Karstique Occident. d. Alpes Din. (Mitt. d. Ostalpin-Pflanzensoziol. Arbeitsgem. 1962, št. 2, 39–46), v njej primerjal svoja dognanja s hrv. strokovnjakom I. Horvatom, kar ju je tesneje povezalo; opisal je nove gozdne združbe na področju Zg. Savske doline in Trente (gl. Elaborat za osnovo gojitvenega in melioracij. načrta gozdov… za področje Zg. Savske doline. [Kranj 1957]), posebno pozornost pa posvetil gorskim macesnovim gozdovom v monogr. razpravi Naravni sestoji macesna v Sji in gospodarjenje z njimi (Zbornik Inšt. za gozdno in lesno gospodarstvo 1962, 29 do 145). L. 1972 se je ponovno vključil v delo geobotan. skupine Biol. inšt. Jov. Hadžija pri SAZU v Lj. in nadaljeval z raziskovanjem bukovih gozdov v Jul. Alpah.

IV. Zaradi načrtovanja uporabnih zemljišč je raziskoval gozdno vegetacijo vzh. Maroka, t. j. planinskih masivov Atlasa in Rifa, predvsem pa irigacijska in halofitna mediter. območja ter ugotovil povsem nove združbe: Étude phytosociologique sur le Maroc Oriental. Rabat 1957; Étude des Groupements végétaux du Maroc Oriental Méditerr. (Bull. du Muséum d'Histoire natur. de Marseille 1963, 121–95). V Iranu je razen organiz. gozdarske službe opravil prva vegetacij. raziskovanja mdr. v območju Kaspij. jezera (od južne obale proti sev. pobočjem masiva Elbrusa), odkril nove gozdne združbe listavcev (večinoma gospodar. pomembnih), izdelal vegetacij. karto v merilu 1:2500000 Carte de la Végét. natur. de l'Iran. Karadj 1970 ( soavtor S. Mobayen). Z ženo Ano (gl. čl.) sta na istem področju proučevala mahovno floro ter objavila brošuro Les Bryophytes des Forêts Caspiennes du Nord de l'Iran. Karadj 1969/70. – Prim.: osebni podatki; Č. Škodlar, Delo 1970, št. 199; M. Zupančič, BiolV 1973, 163–4 (s sliko); isti, Delo 1974, št. 8 (s sliko); isti, NRazgl 1974, 91–2; I. Puncer, GozdV 1974, 35–6 (s sliko); Primor. novice 1974, št. 6; J. Braun-Blanquet, Vegetatio 1974, 147–8; Bio- in bibliografije … sodelavcev SAZU. 1976, 389–93. – Slika: arhiv SBL. Zpč.