Trdina, Janez (1830–1905)

Trdina Janez, pisatelj, narodopisec in zgodovinar, r. 29. maja 1830 v Mengšu (Mali Mengeš št. 11, pri Dermavu) sred. kmetu Andreju in Mici r. Kcel (iz Trzina) kot tretji od osmero otrok, u. 14. jul. 1905 v Nov. mestu, danes grob na novem pokopal. v Ločni. – V dom. kraju je 1837–40 obiskoval osn. šolo, na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete Česnovke (Marjete Kerst iz Lukovice) so ga namenili za šolanje. Iz samostan. normalke v Kamniku je po nekaj tednih ušel; jeseni 1840 so T-o vpisali v 2. razr. lj. normalke, v 3. razr. (učitelj M. Ivanetič, SBL I, 366) 1841 je bil odlikovan. Tudi v gimn. 1842–9 je bil (razen 1845/6, ko je bil bolan) prvi ali med prvimi učenci; sošolci tekmeci so mu bili mdr. J. Božič, F. Bradaška, E. Costa (vsi SBL I, 55, 56, 85–6). Od prof. so na gimn. posebej vplivali na T-o zgod. in geograf F. Heinrich (ib. 300), L. Martinak (ib. II, 63–4), ki je navajal dijake k slov. pisanju, ter Janez Kersnik (ib. I, 444–5), ki jih je ob pouku prirodoznan. predmetov utrjeval v domoljubju. Vseh 10 let lj. šolanja je T. stanoval pri Idrijčanki Mariji Tandler v Prečni ul., vzdrževal se domala sam s korepeticijami in inštrukcijami, od 4. gimn. razr. dalje imel štipendijo. Od doma skoraj ni dobival ničesar, saj mu je mati u. 31. avg. 1845, oče pa 5. febr. 1849. Po mat. se je odločil za študij zgod. in zemljep., kot stranska predmeta vzel latinšč. in gršč., prostovoljno še vpisal starocerkv. slovanšč. pri Fr. Miklošiču, od prof. pa cenil predvsem H. Bonitza, ki je predaval gršč. Tudi na Dunaju se je vzdrževal z inštrukcijami, pisateljevanjem, slovarskim delom pri Miklošiču in s štipendijo ter živel razmeroma dobro. L. 1853 je študij na Dunaju dovršil, dom. naloge izdelal pred počitnicami in sprejel vabilo direktorja varaždin. gimn. Št. Muzlerja, da s 1. okt. i. l. nastopi suplentsko mesto. Čez 2 meseca je na Dunaju opravil klavzurne naloge in ustne izpite, 1. febr. 1854 prejel diplomo za pouk zgod. in zemljepisa v vseh razredih, slovenšč. pa le v nižjih, in sicer v nem. in slov. učnem jeziku.

O nalogah svojega življ. poklica je mnogo razmišljal in si že na začetku zastavil jasne smernice: »Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak, ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovan. patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje … Hotel sem jih zbujati in navduševati za znanost kakor Heinrich, ali združiti z entuziazmom tudi pravo znanstveno temeljitost, … kakor sem jo slišal tolikokrat od Miklošiča in Bonitza. Nakanil sem seznaniti jo z vsemi pojmi politične in vsake druge svobode, vcepiti ji sovraštvo zoper narodno zatiranje in naše zatiralce. V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem … Ne dotaknivši se jedra in dogem kršč. vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje, na dušni mrak in pogubne mračnjake in razvijal s celo svojo močjo in vednostjo speče in nejake sile mladega uma in nezrele pameti.« (Spomini, ZbD II, 61–2).

V Varaždinu je ostal – zadnje leto s prijateljema Mat. Valjavcem in Seb. Žepičem – do konca šol. l. 1854/5 v lepem soglasju z ravnateljem Muzlerjem in večino kolegov; jeseni 1855 pa se na vabilo ravnat. reške gimn. Štefana Vidica, ki je T-o že 1853 vabil v Trst, preselil na Reko, tam poučeval tudi pod ravnat. Ant. Mažuranićem (od 1861). V tem ko je bil Vidic liberalec, prikrit jožefinec in frankofil in je T-ovo nar. propagando toleriral, je bil Mažuranić konservat. birokrat in – čeprav sam nepolitik – vnet izvajalec polit. linije brata Ivana ter nove samostojne stranke, ki je zagovarjala centralist. politiko (sodelovanje Hrvatov z Dunajem proti Madž.). Med njim in T-o, ki je bil vztrajen nasprotnik paktiranja s centralist. vlado, simpatizer narodnoliberalne stranke Mrazovića, Strossmayerja in Račkega, so se kmalu razvile napetosti in spori. Ob zaključni šol. slavnosti 1862/3 je prišlo do neredov (dijaki zahtevali v dvorani poleg cesarjeve še Strossmayerjevo sliko) in preiskav; T. je na sodišču pripisoval krivdo ravnatelju (dijaki so do njega nerazpoloženi), čemur je sledila dolgotrajna preiskava in končno odlok nam. sveta v Zgbu o premestitvi T-e v Varaždin brez povračila selitvenih strošk. (čeprav je dvor. pisarna izplačilo odobrila kot priznanje za didakt. delo). Še preden je bil premeščen, pa je T. v napetem ozračju sumničenj in podtikanj konec maja 1866 sam izzval novo preiskavo proti sebi. Ko je v 8. razr. inšpiciral novi šol. nadzornik J. Jurković (naslednik Račkega) in pobral zvezke šol. nalog, mu je T. potisnil v roke beležnico z zapiski predavanj iz hrv. knjiž. najboljšega dijaka Adolfa Jakšića (v njej vrsta T-ovih napadov na razne hrv. in avstr. polit. osebnosti, izjave proti verskemu mračnjaštvu, polit. reakciji, sovražnikom bratstva med Hrv. in Srbi, izrazi občudovanja starih hrv. pesnikov ip.). Jurković je zahteval preiskavo, Mažuranić pa poročal v Zgb, da ga je T. doslej varal (tako opravičeval svoje dosedanje pohvale), da je »veroloman in pogibeljan čovek«, ki ga je treba takoj odpustiti; enak predlog je Jurković poslal banu, ta pa dvorni pisarni na Dunaj in ga utemeljeval s tem, da T. v svojih predavanjih izraža in brani »načela i mnjenja vjeri i moralu kèrstjanskomu protivna, dèržavnoj vladi neprijateljska i pogubna, … duh skroz prevratan, kojega zastupniku imala bi se odreći svojstva, nužna valjanu državljaninu i članu družtva ljudskoga u obće, a nekamoli ona, koja se zahtjevaju od učitelja i odgojitelja mladeži«. T. je bil 26. sept. 1866 suspendiran (s tretjino plače) in hrv. dvorna pisarna ga je po dolgotrajnih preiskavah in odlašanjih 1. sept. 1867 upok. kljub predlogu prezidija sveta za šolstvo, naj bo samo premeščen (prestopki se svetu niso zdeli tako hudi, upoštevati je treba olajševalne okoliščine: književnost ni T-ova stroka, 12 let službe, izkazana sposobnost in marljivost, največja priljubljenost med prof. in učenci). Hrv. dvorna pisarna pod preds. M. Kussevicha je s svojo odločitvijo ubrala srednjo pot (takojšen odpust: premestitev). Mažuranić pa je po T-ovem odhodu imel še hujše spore z drugimi člani prof. zbora in bil leto dni zatem upok. z utemeljitvijo, da je nevzdržne odnose med seboj in učit. zborom v mnogočem zakrivil sam s svojim netaktnim vedenjem, nesposobnostjo ter da je nepriljubljen tudi zunaj zavoda (ZbD III, 623–8; XII, 476–7, 482–6). S pokojnino letnih 315 gld se je T. v pozni jeseni 1867 skupaj s svojim doted. gospodarjem, reškim krčmarjem Florijanom Virkom preselil v Bršlin pri Nov. mestu, l. 1871 pa v Novo mesto, kjer je živel do smrti.

Značaj, izobrazba, osebno življenje. T. je bil že kot otrok bister in radoznal. Z užitkom je v rani mladosti poslušal ljud. pravljice, pripovedke idr. živo ljud. izročilo; zgodaj se naučil branja. Prebral je doma in pozneje v Lj. vse slov. knjige, ki jih je dosegel (pridno zahajal v Licealno knjižn. in čitalnico Slov. društva); od 4. šole dalje je prebiral tudi nem. knjige in časopise, Valvasorja, Vodnika, Linharta, Carn., IB idr. Domoznanska dela si je sproti izpisoval. V viš. razr. gimn. se je dobro seznanil z nem. slovstvom, bral dosegljivo plažo (Volksbücher), pa tudi klas. slovstvo (Schiller, Goethe idr.), v nem. prevodih spoznaval dela drugih evrop. narodov. Na Dunaju si je obzorje še razširil, poleg zgod., zemljep. in klas. del lat. in grških avtorjev bral tudi težje pisatelje (Dante, Tasso, Voltaire, Rousseau idr.), med njimi slovan. (Gogolj, Puškin) – vse v nem. prevodih. Sproti je spremljal tudi polit. literaturo; v Varaždinu se je poglabljal v Byrona in staroindij. književnost, v reški in novomeški dobi bral še več ruske lit., zdaj tudi v izvirniku, največ pa strok. knjig o slov., hrv., avstrij. zgod., geografiji in o zgod. ruske države.

V mladih letih je pod vplivom nabožn. branja in pobožne gospodinje zabredel v pietizem, ki ga je pripeljal na rob obupa. Pred samomorom ga je obvarovala ljubezen do Francke, hčerke mengeškega soseda Miha Stareta (SBL III, 447), ga rešila pietizma idr. pubertetnih stisk. Pozneje je postal do verskih vprašanj kritičen, cerkv. vernosti se povsem odmaknil, pri tem pa nikdar ni nehal poudarjati pomembnosti vere in nar. zavedne duhovščine za ohranitev in napredek slov. narodnosti. – Že kot dijak v Lj. se s 6 tovariši zaprisegel, da bo vse življenje pridobival nezavedne rojake za nar. stvar. Da bi to uspešneje opravljal, si je izbral prof. poklic. V njem je z uspehom širil nar. propagando zlasti med odtujeno mladino hrv. in slov. staršev na Reki (za hrvatstvo rešil npr. Ivana Dežmana).

Od mladosti je T. čutil odpor do gospode, zlasti do nemškutarske in nem. Mestni družbi se ni znal in ni hotel prilagoditi, ostal je tudi pod gosposko obleko do konca preprost kmet, sovražen predvsem fevd. gospodi. Tudi v mestu je občeval najraje z malimi ljudmi, po upok. pa je na Dol. iskal le družbo preprostih kmetov, delavcev in siromakov. Izobraženci so bili med njeg. prijatelji izjeme (A. Hudovernik, SBL I, 358; A. Navratil, ib. II, 193–6; K. Rudež, ib. III, 157–8; A. Vojska). Spričo odpora do umirjenega, malomeščan. življenja v mlajših letih ni imel sreče v odnosih do ženske. Ne da bi formalno razdrl razmerje, se je razšel s Francko; pozneje prav tako z Ivano Šomšić (zaradi bega pred njo zapustil Varaždin). Dne 29. okt. 1859 se je v Lj. nanaglo oženil s Frančiško Voljšak (1841–62), sorodnico in posvojenko lj. gostilničarja J. Žvoklja; izkazalo se je, da T. za družin. sožitje še ni bil dovolj zrel in ustaljen. V zakon je stopil nepremišljeno, dom in mlado ženo je začel kmalu zanemarjati; tudi dve hčerki zakoncev nista spravili, saj sta obe u. v prvem letu življenja. Po 3 letih zakona je u. tudi žena za tuberkulozo. Slabega ravnanja z njo se T. pozneje obtožuje kot najv. greha svojega življenja (o tem zakonu v zapisih in spomin. spisih, razen dveh splošnih kratkih omemb, ni podrobnejšega ali intimnejšega sporočila). V Novem mestu se je 25. maja 1882 por. drugič z vdovo Uršo Jerman (1832–90) in z njo preživel 8 srečnih let.

Delo. I. Ljubljanska in dunajska leta. Lit. snovanje se pri T-i začenja v viš. razr. gimn., t. j. 1847–50; sprva je za prof. Martinaka napisal nekaj besedil, 2 od teh v nem.: Meine Betrachtungen über Krain (pamflet na nar. sovražnike) in Die Nationalgarde in Laibach (satir. dram. prizor), oboje po prof. mnenju za objavo preostro. Tretji, po naročilu istega prof. napisani spis je bil »Dnevopis« binkoštnih počitnic v l. 1848 in prva dom. naloga z naslovom Pridi nazaj nekdanji čas!, ki je rezek krik po svobodi hrepeneče mlade duše (ZbD I, 270–2). Prvi in najmočn. vir T-ovega navdiha za pisanje je (po lastnih besedah) bilo živo ljud. sporočilo: »Kot otrok pa sem bil tudi med vsemi vrstniki moje vasi gotovo najbolj radoveden, željen slišati kaj novega, kaj posebnega, najraje pa kaj o vojskah, o Napoleonu, kralju Matjažu, o Turkih ali pa tudi kako nar. pripovedko, uganko ali kaj takega. V tem, kar sem poslušal in zvedel takrat, so korenine vsega, kar sem še pozneje najraje delal, bral, pisal, učil se, mislil, trdil, branil, ljubil ali sovražil in zaničeval.« (ib. 38–9). Ljubezen do ustn. izročila je dobila močno spodbudo tudi v splošnem prizadevanju slov. kult. delavcev pomarčne dobe, ki so hoteli zbrati in obj. čimveč ljud. blaga v dokaz narodovega obstoja ter na njeg. osnovi ustvariti novo, sodobno nar. literaturo.

T. je hodil pri zapisovanju ljud. izročila »večidel po novih potih, doslej v slov. lit. neznanih« (ZbD II, 156): ob ljud. izročilu je hotel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati, mu podkladati svojo misel – zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično, kombinirati motive in jih povezovati s podatki iz zgodovin. literature. To hotenje velja za vse – tudi poznejše – T-ovo leposl. pisanje. Objavil je 15 kratkih ljud. pripovedk (Sja 1849, št. 10 sl.; 1850, št. 6–10; LČ 1850, št. 24 sl.), 7 od teh pod nasl. Narodne pripovedke iz Bistriške doline; 21 basni (LČ 1850, št. 24, 45, 47, 63–5, 67, 73), ki so le deloma iz ljud. izročila, 5 umetnih bajk (paramitij) v LČ in SB (1851, št. 15, 16, 18; 1852, 37–8). Pomembnejše med njimi so zgod. novela Arov in Zman (SB 1850, 98, 130), najboljša do Levstika, ki ji je okvir turški napad na Lj. in Mengeš 1528, dejanje pa se spretno zapleteno dogaja na Homcu v bližini Mengša (prejel polovico razpisane nagrade od Antona Janežiča, drugo pol. pa Luka Svetec za Vladimira in Kosaro); v Glasan-Bogu (LČ 1850, št. 58–69) je T. ustvaril poskus narodne epopeje Slovencev, sestavljen iz ljud. pripovedi (po zgledu S. Kapperja, ki je iz srb. nar. pesmi sestavil načrt za nar. epopejo Srbov) in tu narisal »usodo človeka, katerega strasti in zgodbe od prve svetosti odvrnejo in ga dopeljejo nazadnje v popolno nejevero in svobodo, v kateri pogine« (ZbD II, 157); Pripovedka od zlate hruške je v 1. delu (LČ 1850, št. 70–2) satira na slov. literate, v 2. (odlomek ib. 1851, št. 80 sl.) na zelote in hinavce, 3. del (zatrla cenzura) naj bi bičal verolomne oblastnike, ki so narodom obljubili ustavo ter olajšanje bremen, a obljubo prelomili. Manj uspeha je imel T. s pesmimi; Turki na Limbarški gori (Sja 1849, št. 94), Bran in pogin Japodov (LČ 1851, št. 12 sl.) sta epski in segata v zgod. slov. dežele; od lirskih je sam cenil le Zadnje besede matere na smrtni postelji (N 1851, 51), svojemu prof. Kersniku spesnil voščilo za god Kresni žarki … (LČ 1850, št. 25); v pesn. jeziku je čutiti močan vpliv Koseskega; po končanem študiju verzov ni več pisal. – S prevodom I. speva Iliade (SB 1852, 14 sl.) je spodbudil Koseskega k prevajanju Homerja. Iz študij. časov izvirajo odlomki za drami o Kacijanarju in Mutcu Osojskem (Sn 1913, 319–20).

V mladostnem ustvarjanju zavzemata pomembno mesto dva T-ova kritična spisa: Pretres slov. pesnikov (LČ 1850, št. 74–9), kjer se je uprl dotedanji nekritični slov. »kritiki«, zlasti pa odklonil Bleiweisovo zapostavljanje Prešerna (»se v kvantah gubi«) in proglašanje Koseskega za največjega slov. pesnika. T-i je bil Prešeren nebeški pesnik, »prva zvezda na obnebji slov. pesnikov«, dobro je utemeljil veličino njeg. poezij, saj se »subjektivno in objektivno, notranje in vnanje v najlepši harmoniji vrsti in eno v drugo zliva, njeg. lepe in visoke misli niso temne in visoke, ampak v dom. jeziku po dom. povedane. In to je brez dvombe večja umetnost kakor pa izraz visokih misli v visokih besedah«. Kljub temu postavi Koseskega Prešernu ob bok kot prvega pesnika N, pri tem mu šteje v dobro izreden vpliv njeg. pesmi na nar. prebujo slov. inteligence. Tudi ocene drugih, zlasti mlajših pesnikov so zadevale bistvo; sam pa priznava, da je marsikatero sodbo oblikoval v razgovorih z dunaj. štud. družbo (Cegnar, Jeriša, SBL I, 74, 407; Svetec, III, 558–60; Toman, gl. čl., idr.). Odgovora na silovito polemiko, ki jo je Pretres sprožil, Bleiweis T-i ni hotel tiskati. V drugem spisu Nekoliko o slov. slovstvu (LČ 1851, št. 14) ocenjuje in zavrača nekatere Malavašičeve (SBL II, 32–6) prevode, Cafovega (ib. I, 66–7) Robinzona mlajšega ter nezreli učbenik slov. jezika E. H. Coste (SBL I, 85–6) Der schnelle Slovene.

Že v gimn. je začel pisati tudi zgod. spise na podlagi ekscerptov (Valvasor, Vodnik, Linhart, razne zgod. povesti in romani). Omeniti je Zgodovino Slovencev. SM 1866 (redakcija F. Bradaška), ki jo je na pobudo K. Dežmana (SBL I, 131–5) pisal o počitnicah po maturi in prvo leto na Dunaju za Slov. društvo. Delo je nekritično, pomembno pa kot prvi poskus obravnavanja zgod. vsega slov. naroda v slovenšč.; bolj ko razne vladarje in njihove boje opisuje T. socialno in kulturno življenje slov. ljudstva. Bleiweisova in Miklošičeva Slov. berila (1855, 1865) so iz rkp natisnila več odstavkov (z delnimi vsebinskimi in jezik. spremembami). – V zadnjih l. gimn. in na univ. je pisal za Sjo in LČ tudi polit. članke in dopise, se v njih dosledno bojeval za uveljavitev ustave, za pravico Slov. do vsestran. razvoja svoje narodnosti, za dvig ljudstva na višjo stopnjo polit. in soc. zavesti; dopise je pošiljal iz Mengša, Lj., Dolske doline in z Dunaja. Zaradi prvega dopisa Šolske tuge (Sja 1849, št. 366) bi bil izključen iz šole, da ga nista rešila prof. Kersnik in Martinak (zahteval pravico Slov. do uporabe slovenšč. v šoli in uradih ter pravico dijakov do vpisa v Slov. društvo). Razen dela za Miklošičev slov. slovar je prevajal za MD, skupaj s S. Žepičem in Mat. Valjavcem prev. knjigi: J. Schmid, Zgodovinski katekizem. Clc 1853; Slov. Goffine. ib. 1853; po vsej priliki je bil tudi prevod Svetega pisma NZ, ki ga je pisal o počitnicah 1854, še dolg Janežiču in namenjen za MD, a ni izšel (ZbD II, 233, 240, 274; IV, 357).

II. Doba v Varaždinu in na Reki. Kot prof. je tu imel manj časa pa tudi manj spodbud za lit. delo; šele gimn. tovariš Vinko Pacel, ki je 1858 obnovil revijo Neven v založbi reške čitalnice, je T-o spodbudil, da je v njej obj. 7 starih slov. verskih bajk, zapisanih v Mengšu in Lj. Narodne povijesti iz staroslovinskoga bajeslovja (Neven 1858, 60 sl.), dva narodop. sestavka v N (1859, 83–4, 296 sl.), temeljito razpravo o pomembnosti uporabe materinšč. kot učnega jezika v šolah Glasi o cesar. ukazu … (ib. 297 sl.; 1860, 11 sl.) ter Kranjci na Hrv. (ib. 107, 115 sl.), Novicam namenil tudi oceno Kurelčeve knjige Recimo koju. 1860, a je ni odposlal (ZbD IV, 342–7). V N (mdr. 1860, 301, 319, 340, 362; 1862, 336) in Pozor je pošiljal zanimive dopise, v časopisu Naše gore list (Zgb 1864) izšel prisrčen opis Kraljevica. V reškem obdobju je T. snoval več stvari, ki jih ni objavil: a) opis reške okolice in njenih preprostih ljudi v hrvašč. (nezaključen, gl. ZbD V, 200–13); b) satirične orise osebnosti višje reške uradn. in meščan. družbe v hrvašč. (sam jih imenuje karakteristike oz. študije za romane; delno obj. Fr. Ilešič, Književni jug 1929, 220–2; ZbD V, Obrazi in značaji); c) sestavil zemljepisno in zgod. terminologijo za Šulekov Hrv.-njem.-talij. rječnik znanstv. nazivlja. 1874; č) do ene tretjine napisal učbenik zgod. srednj. veka za hrv. srednje šole (nezaključeno zaradi polit. razmer in sporov z ravnateljem). Ob koncu reške dobe sta brez T-ovega pristanka izšli mladostni deli: Sedemletna vojska s Prusi (N 1866, 344 sl.) in pri SM Zgod. slov. naroda (1866). Ohranjeni so še rkp (NUK): skripta uvodnih predavanj k zgod. slov. književnosti (ZbD V, 178–99); zapis predavanj iz slov. lit. zgod. (ib. V, 303–33); dnevnik za čas od 12. sept. 1865 do 27. marca 1866 (ib. XII, 269–360). Že po zaključku izdaje ZbD sta prišla ponovno v razvid zvezka Adolfa Jakšića in Andr. Pavlovca z zapiski T-ovih predavanj o hrv. književnosti (NUK, inv. št. 2/70).

III. Novomeška doba. V novih okoliščinah bršlinskega in novom. bivanja je spremenil delovni načrt. Kot prvo si zastavil nalogo etnograf. opisati slov. ljudstvo na Dol., napisati knjigo o ruski državi (obširni ekscerpti), v 90-letih še novo zgod. slov. naroda (pobudnik SM, a prek obširnih izpiskov iz del o slov., hrv. in avstrij. zgod. ni prišel). Prvo zimo je preživel doma v Virkovi krčmi in pisal Spomine. (ZbD I–II); zatem 15 let popotoval po Dol. in zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in pozvedel (ohranjenih 27 zvezkov). »Namen teh zapiskov je, dobiti podobo pravega značaja slov. naroda na Dol., in v to služijo pač krasno ne le resnične prigodbe in reči, ampak tudi basni, kriva mnjenja in laži, ktere si pripoveduje ljudstvo o raznih prilikah svojega življenja … Vsa ta data zapisujem le zato, da dobim pravo fotografijo našega naroda, kakšen je v svojem djanju, govorjenju in mišljenju, kakšen v svojih čednostih in napakah, kakšen v svoji sreči in nesreči in kakovi so vzroki in nagibi njeg. delovanja in njeg. nemarnosti« (ZbD VI, 336). Iz tega gradiva je že v 70-letih oblikoval krajše in obširnejše slike in povesti iz nar. življenja ter biografije naših rojakov (namenjene kot sestavni del karakteristike slov. naroda na Dol.), a so ostale v rkp; vzor za prikazovanje narodop. slik mu je bil vsaj deloma ruski etnogr. pisec Sergej Vasiljevič Maksimov. Ko je Levec (SBL I, 640–5) 1880 s posred. K. Rudeža in I. Hribarja (ib. I, 353–4) pridobil T-o za sodelovanje v LZ, je ta obj. najprej Verske bajke na Dol. (1881, št. 3–9; med njimi se odlikuje nekaj kratkih, zaokroženih, ki so z lepoto in originalnostjo presenetile in navdušile: Cvetnik, Gospodična, Rajska ptica, Gluha loza, Kresna noč), nato pa začel oblikovati in tu objavljati Bajke in povesti o Gorjancih (1882, št. 1–1888, št. 7), ki jih je sam takole označil: »Nar. pripovedke so in ostanejo lepo ali mrtvo blago, ki bo služilo odslej samo bajeslovcem, narodoslovcem, jezikoslovcem idr. učenjakom. Mesto njega treba dati našemu narodu v roke povesti, pisane v njeg. slogu in jeziku, v kojih bo našel reči in vprašanja, ki ga mikajo, navdušujejo in strašijo: svojo zgodovino, svoje muke, svoje sovražnike, svojo vero in svoje praznoverje, svoje navade in razvade, značaj in življenje svoje in svojih prednikov. Te predmete nakanil sem mu načrtati v svojih bajkah, ki bi se po vnanjih oblikah, kolikor bi bilo le moči, približevale nar. pripovedkam, ali bi imele mnogo realnejšo vsebino in bi bile po takem narodne in ob jednem umetne« (ZbD XII, 166–7); namenil se je napisati za LZ 100 bajk (mednje je uvrstil tudi povesti iz nar. življenja in biogr. rojakov), 1882–8 jih izšlo 40, med njimi nekatere že daljše, neenotne, težko pregledne in umljive. 41. Stojan in sv. Jernej (ZbD XII, 7–17) je Levec zadržal v predalu. Bil je prisiljen revijo T-i zapreti tudi zato, ker so bile bajke že nekaj let vzrok hudih napadov na LZ in na njega (dom. reakcija zaradi treznega prikazovanja praznoverja in raznih verskih ekscesov; Nemci in nemškutarji najbolj zaradi 29. Verske bajke in bajke Kresna noč) osebno, bil z revijo vred obravnavan celo v dunaj. parlamentu (še prej pa izšla Vinska modrost: 1884, 353 do 356). Istočasno je T. poslal v Hribar-Tavčarjev Sn narodop. oris Dolenjci (1884, 107 sl., ves prežet z nar. obrambno tendenco proti grozeči germanizaciji) in Hrv. spomine (1885 št. 13–1887, št. 6). V njih svareče sporoča, kako Slavonke same odpravljajo nosečnost in si s tem pogosto nakopljejo stalno neplodnost; katehet J. Marn (SBL II, 56–61) je zaradi tega časopis ostro napadel, lastnika sta nadaljevanje ustavila, ob koncu leta pa še revijo.

T. je za javnost spet obmolknil; l. 1900 je s posred. Pavla Turnerja in A. Aškerca (SBL I, 16–8) sklenil z založnikom Lav. Schwentnerjem (ib. III, 253–4) pogodbo in mu prepustil v objavo vse svoje tiskane ali v rkp. ohranjene spise s pridržkom, da jih za objavo sam izbere in priredi (korekture opravi Aškerc). Za začetek ZS (1. knj. ur. A. Aškerc, 2.–10. E. Kristan) naj bi izšli 2 knjigi spominov z naslovom Znanci in znanke (Schwentner pristal le na eno) in tako so nastali Bahovi huzarji in Iliri. Spomini iz moje profesorske službe na Hrvaškem (1853–1867), izšli 1903 kot 1. knjiga ZS; 2. knjiga je prinesla Verske bajke, stare in nove ter 14 Bajk in povesti o Gorjancih (1904); knjige 3.–5. pa so v l. 1906–1908 prinesle preostale Bajke in povesti o Gorjancih iz LZ (1882–8) ter Vinsko modrost. V knjige 6.–9. (1909–10) je urednik uvrstil del nenatisnjenih spisov iz zapuščine kar pod naslovom Bajke in povesti, v zadnjo knjigo pa posebej Izprehod v Belo krajino (ZS 10, 1912). Druge »slike in povesti iz narodnega življenja« so ostale v rkp. in bile v celoti objavljene šele v ZbD IX–X (1956–57). Posebej so pred natisom v ZbD izšli trije obsežnejši spisi: Popotnja, Pri pastirjih na Žabjeku, Rože in trnje. (Rože in trnje. Ur. J. Logar. Novo mesto 1955). Novemu uredn. LZ Fr. Zbašniku je T. 1903 ponudil nadaljevanje spomin. črtic, 1904 pa skušal Znance in znanke (o konceptih za orise reških osebnosti gl. ZbD III, 594–5) s pomočjo hrv. reških učencev Ad. Jakšića in J. Benigerja izdati v hrv. jeziku v Zgbu; do izida ni prišlo (ostalo v rkp.), edino oris F. Kurelca je izšel 1956 (gl. RSAZU II. r. 1956, 269–86). V LZ 1905 sta izšli še Dve ljubici, opis slov. prijateljice carja Aleksandra I. in Prešernove Primčeve Julije, ki ju je osebno spoznal 1858. leta. – Ko se je bližala 75-letnica rojstva, je F. Derganc (SBL I, 128) T-o naprosil, naj mu pošlje nekaj podatkov o svojem življenju; v 14 pismih ga je pisatelj opisal (Moje življenje, LZ 1905, 294 sl.; 1906, 13 sl.); edino ta redakcija sega od r. do zadnjega leta življenja, a je pisana brez tiste neposrednosti in prepričljivosti kakor Spomini iz 1867–8 (gl. ZbD III).

Pomen. T. je že v mladosti sam spoznal, da nima pesniškega daru, sam se tudi ni imel za pisatelja umetnika in se ni izobraževal v lit. teoriji (šele na stara leta se poučil iz ruskih pisateljev Gogolja, Tolstoja, Turgenjeva idr., kakšna morata biti roman in novela, da si ohranita vrednost), hotel je biti le raziskovalec in opisovalec preteklosti in sedanjosti slov. ljudstva, njegov učitelj ter vzgojitelj v kult., polit., gospodar. in zlasti narodnostnih vprašanjih. Iz nabranega gradiva ni znal z ustvarjalno domišljijo odbirati in zapletati snovi, jo graditi v organsko umetnino v individualiziranem umetn. jeziku, tudi ga ni znanstv. objavljal (izjema je 7 bajk v Nevenu 1858), niti iz njega oblikoval znanstv. razprav, marveč ga prirejal v kratke bajke ali dopolnjeval in sestavljal v poljudne, realistične, v bogatem ljud. jeziku pisane narodop. slike in zgodbe z izrazito nar. vzgojno tendenco. Slov. kritika je T-o (predvsem zaradi prvih bajk) v neki dobi proglasila za velikega pisatelja, predhodnika in celo za poglavarja slov. slovstva; I. Cankar je sodil, da so Bajke in povesti o Gorjancih »najlepši in najzrelejši sad slov. proze« (LZ 1903, 629) in da »nar. govorice nihče ni tako pogodil kakor T.«, da iz njega »govori narod sam izobražencem«, zato da je T. »naš edini resnični in največji nar. umetnik« (ib. 1905, 311). Tudi pozneje je kritika T-i vedno priznavala originalnost in samoraslost velikega ljud. umetnika, bogat jezik (čeprav z mnogimi izposojenkami iz slovan. jezikov), lahek, preprost in prozoren slog – skratka mojstrstvo v domači besedi. Iz teh razlogov bo T. vedno zanimal lit. zgodovinarja, še bolj pa jezikoslovca, narodopisca in zgodovinarja. – Psevd.: D.; D-v; Derm-v; Dermavov; J. T.; J. T-a; Jan T‥d‥a; Jovan Terdina; T.; T‥d‥a; Peripatetikar; Vinko Lozić.

Prim. mdr.: arhiv klas. gimn. Lj. (MALj); arhiv reške gimn. (Stud. knjižn. Novo mesto); Levčeva korespondenca (NUK in MALj); prezidialni akti 1853–4 (DAS); T-ova zapušč. v NUK, Ms 577, inv. št. 15/62, inv. št. 2/61 (sestavni del Ilešičeve ostaline); Turnerjeva pisma (DAS); rkp disert. M. Pretnarja 1922, A. Turka 1929, S. Barage 1943 (vse Štud. knjižn. Novo mesto, odlomek slednje objavil DS 1943, 83–105); ZS I–X, 1903–12; ZbD I–XII, 1946–59 (ur. in opombe J. Logar); ID I–III, 1968 in ponatisi (ur. J. Logar); EJ VIII, 361; Glaser III, 192–3; Marn XXX, 48–52; Prijatelj, Profili 112, 114, 117; Zssl II–V (kazala); izv. lj. gimn. 1843/4–48/9; Fr. Goestl, Sn 1904/5, 219 sl. (s sliko); DS 1905, 504–6 (s sliko); A. Hudovernik, SN 1905, št. 122; J. Stare, SN 1906, št. 15–9; J. Lokar, ZMS 1909, 102–4; Sn 1913, 289–320 (T-ova štev.); LZ 1930, 387–92 (3 pisma D. Rudežu); D. Majcen, Odmevi 1929/30, št. 3, 64–83 (20 Turnerjevih pisem), 118–20 (6 pisem F. Zbašniku); (J. Gregorič), S 1930, št. 164; V. Dostal, VP 1930, 98–101; A. Breznik, DS 1935, 427–30 (T-ov jezik); A. Turk, Kron 1937, 53; J. Koštiál, ŽiS 1939, knj. 25, 27; I. Grafenauer, Et 1942, 2–45; isti, BV 1944, 74–87; S 1942, št. 140; SBibl 1945–; V. Pirnat, LdP 1950, št. 126; R. Nahtigal, SR 1950, 189–202; (J. Vidali), Tov 1950, 348; G. Dolenc, DL 1951, št. 48 (s sliko); K. Bačer, ib., št. 50; J. Logar, LdTd 1951, št. 253–4 (s sliko); isti, PDk 1951, št. 142 (s sliko); Narodopisje Slovencev II. (1952), 31, 46 sl.; F. Vatovec, Novinar 1952, št. 3; B. Komelj, Dol. prosveta 1953/4, 88–94; J. Logar, ib. 86–8; Mengeški zbornik I. (1954), 116–22, 147–99 (8 pisem A. Koblarju); J. Šidak, ZČ 1954, 157–68; DL 1955, št. 5, 12, 16; J. Logar, ib., št. 28 (s sliko); H. Švajger, ib., št. 34; J. Logar, KmKol 1955, 28–30; 1960, 33–5; K. Bačer, JiS 1955/6, 267–9; B. Paternu, ib. 17 sl.; J. Pogačnik, ib. 1956/7, 142–4; Bibl JLZ; Janez Logar, Aškerčev zbornik. 1957, 154–8; B. Paternu, Slov. proza do moderne. 1957, 45–57; 1965²; isti, Slov. lit. kritika pred Levstikom. 1960, 132–50, 161–6; A. Slodnjak, Gesch. d. slow. Lit. Berlin 1958 (kazalo); Glasnik Slov. etnogr. društva 1959/60, 21, 26–7; J. Logar, JiS 1960/1, 161–6; D. Ževart, NOja 1963, 58 sl.; J. Pleterski, NRazgl 1966, 430–1; Delo 1968, št. 88, 307; Janez Logar, Mengeški zbornik II/2 (1969), 32–43; Dušan Moravec, ib. 14–31; Vilko Novak, ib. 44 do 62; A. Slodnjak, ib. 3–13; DL 1970, št. 22; J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva. III (1969), IV (1970), kazali; F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva. V (1970), kazalo; Dialogi 1971, 741–4; Glas 1972, št. 6, 13, 24, 28; B. Paternu, Pogledi na slov. književnost. I., II. 1974, kazalo; J. Splichal, DL 1974, št. 30 (s sliko); J. Gregorič, Glasnik Slov. duhovn. Društva 1974, 9–11, 65–9; L. Premru, PDk 1975, št. 26. – Slike: ASK 20; I. Vavpotič, risba na vizitki (orig. v Štud. knjižn. Novo mesto), reprod. DS 1924, pril. l; Gv. Dolenc, fotografija (orig. Štud. knjižn. Novo mesto in NUK). Lgr.