Trampuž, Boris (1912–1975)

Trampuž Boris – Čož, diplomat, društvenopolit. in kulturni delavec, r. 26. jun. 1912 v Pazinu agronomu Franju (gl. čl.) in Emiliji r. Zannantoni, u. zadet od kapi v Ukancu v Bohinju 4. apr. 1975, pok. v Lj. – Po osn. šoli v r. kraju in Opatiji 1918–23 je obiskoval v Lj. klas. gimn. 1923–32 (z mat.) ter 1933–41 štud. na pravni fak. Med okupacijo je bil aktivist OF, okt. 1942 aretiran in interniran v Viscu (tu član vodstva OF in KP). Po kapitulaciji Italije je sept. 1943 odšel v NOV, bil zaupnik nar. zaščite in VOS, član OO OF in tudi SNOS. Od 1945–7 je bil šef kabineta in načelnik pravno-organizac. odseka pri min. za notr. zadeve LRS, 1947–8 vicekonzul pri gener. konzulatu v Bratislavi, 1948–57 sekretar ekonom. fak. ter gener. sekretar univ. v Lj., 1957–63 gener. konzul v Clcu, 1963–70 podpreds. komisije za mejna vprašanja in pomočnik sekretarja izvršn. sveta SRS, 1970–4 gener. konzul v Trstu in slednjič član komisije izvršn. sveta SRS za zunanjepolit. vprašanja in narodnosti.

T. je po ital. zasedbi Istre 1918 moral kot otrok zapustiti Primorje, odtod že zgodaj izostren čut za narodn. krivice; kot srednješolec se je aktivno udeleževal društv. življenja v Preporodu, Ferijalnem savezu in Sokolu, kot univ. študent bil odbornik Društva primor. akademikov, ki jih je ob nacist. napadu na Jslo 1941 organiziral v skupino slov. visokošolcev-prostovoljcev in se z njo prijavil jsl armadi; po zlomu pa je organiziral visokošol. skupino Nezavisna levica (Čoževa grupa), se z njo vključil v OF in jo predstavljal v njenem plenumu. Do aretacije 1942 je imel razne funkcije v plenumu, okrožn. in rajon. odboru OF. – T. je bil navdušen pevec amater, kot dijak je ustanavljal manjše pevske zbore; velike zasluge za pev. kulturo si je pridobil kot dolgoletni preds. Akad. pev. zbora, bližnji sodelavec njegovega dirigenta, skladatelja in folklorista Fr. Marolta, kot preds. in častni član Akad. pev. društva Tone Tomšič (1968) ter kot organizacij. vodja Slov. okteta (1951–7). Z njeg. posredovanjem je Knjižnica NM dobila del korespondence Žige in Karla Zoisa. – Odlikovanja: red zaslug za narod III. Stopnje, 1947; bratstva in enotnosti II. stopnje, 1947; republike s srebrnim vencem, 1965; jsl zvezde z zlatim vencem, 1972; Il grado del commendatore dell' ordine, 1968; del grande ufficiale dell' ordine, 1971. – Prim.: osebni podatki; Delo 1975, št. 81 (s sliko), 82, 83 (s sliko); PDk 1974, št. 273 (s sliko); 1975, št. 79 (s sliko), 81; VMrb 1975, št. 81. Gpn.

TRAMPUŽ Boris-Čož, družbenopolit. in kult. delavec, diplomat in primorski rodoljub, r. 26. juin. 1912 v Pazinu, u. 6. apr. 1975 v Ukancu v Bohinju, zadet od kapi. Oče Franjo, agronom in pedagog (gl. čl.), mati Emilija Zannentoni, gospodinja. Osn. š. v Pazinu in v Opatiji (1918–23), po emigraciji z družino v Jslo klas. gimn. z maturo v Lj. (1923–32) in v letih 1933-41 Pravna fak. v Lj. 1941 je ob nacističnem napadu na Jslo organiziral visokošolce v prostovoljno skupino in se z njo prijavil redni jsl. armadi, po njenem zlomu pa organiziral visokošolsko skupino »neodvisne levice«, znano kot »Čoževo skupino«, se z njo vključil v OF in jo predstavljal v njenem plenumu. Kot član okrož. in rajon. odbora ter plenuma OF je bil okt. 1942 aretiran od it. oblasti in odpeljan v taborišče Visco pri Palmanovi. V taborišču je bil član taboriščnega odb. OF in član vodstva KPS. Po kapitulaciji It. sept. 1943 je živel in ilegalno delal v Trstu do zgodnje pomladi 1944, nakar je odseli v NOV, bil zaupnik narodne zaščite in VOS, član OO OF in SNOS. Med leti 1945-47 je bil šef kabineta in načelnik pravnoorganizacijskega odseka pri Ministr. za notranje zadeve LRS, 1947-48 vicekonzul pri generalnem konzulatu v Bratislavi, 1948–57 sekretar Ekonom. fak. ter generalna sekretar U v Lj., 1957–63 generalni konzul SFRJ v Celovcu, 1963–70 podpreds. komisije za mejna vprašanja in pomočnik sekretarja IS SRS, 1970–74 generalni konzul SFRJ v Trstu in nato član komisije IS SRS za zunanjepolit. vprašanja in narodnosti. - Po emigriranju v Jslo je kot srednješolec aktivno delal v Preporodu, Ferijalnem savezu in Sokolu, kot univ. študent pa še kot odb. Društva primor. akademikov. Še kot dijak je bil navdušen pevec. Ustanovil je več amaterskih zborov, na U pa je bil dolgoletni preds. APZ in tesni sodelavec njegovega dirigenta, skladatelja in folklorista Franceta Marolta. Po vojni je bil preds. in častni član APZ Tone Tomšič (1968), 1951–57 pa tudi organizacijski vodja Slov. okteta. Kot tak je imel velike zasluge za razvoj zborovske kulture v Sji. Z njegovim posredovanjem je knjižnica NM dobila v last del korespondence Žige in Karla Zoisa. Kot diplomat je bil zelo priljubljen v Celovcu in v Trstu zaradi svoje človečnosti in izostrenega čuta za narodnostna in manjišinska vprašanja. Odlikovan je bil z Redom zaslug za narod III. stopnje (1947), z Redom bratstva in enotnosti II. stopnje (1947), Redom republike s srebrnim vencem (1965), z Jugoslovansko zvezdo z zlatim vencem (1972) in z visokim it. odlikovanjem »Grand'ufficiale dell'ordine« (1971) ob obisku preds. Tita v It.

Prim.: Osebni podatki in podatki iz arhiva OZE pri NŠK v Trstu; PDk 1974, št. 274; 1975, št. 79 (članek j. k.) s sl.; Delo-Lj. 1975, št. 81; Vmrb. 1975, št. 81; SBL IV, 132.

Koren