Tožbar, Anton st. (1835–1891)

Tožbar Anton – Medved, po dom. Špik, gorski vodnik, v Trenti r. 3. jan. 1835 kmetu Antonu in Katarini r. Cuder in tam u. 22. dec. 1891. Eden izmed trentarskih vodnikov, ki so leta spremljali J. Kugyja (SBL I, 580) na njeg. strmih poteh po Mojstrovki, Razoru, Triglavu, Vršacu, Jalovcu, Kanjavcu in Dovškem Grintavcu, ko je ta iskal »scabioso Trenta«; 1884 je bil protokoliran za gor. vodnika za Triglav idr. trentske gore (z znanjem nemšč.); po ustanovitvi slov. PD je T. izdatno pomagal graditi slov. koče in pota (gl. E. Lovšin, O Triglavu in njeg. soseščini. 1944, 133). Dne 24. apr. 1871 se je na lovu pod Planjo spopadel z medvedom (odtlej vzdevek Medved) ter za las ušel smrti (izgubil spodnjo čeljust in jezik), kljub temu živel še 20 let (se hranil ležé po cevki), postal znamenitost Trente; mnogi zdravniki so se zanimali zanj. Cesar je T-ju podaril 25 gld; tudi sicer je bil priporočan za miloščino. Ob podiranju smrek ga je oplazilo drevo tako, da je na mestu u. – Prim.: r. matice kuracije Trenta; zapiski vikarja Ant. Črva, kuracija v Trenti; J. Kugy, Zft d. oesterr. Alpenvereines 1883, 391; J. Abram, Iz Trente čez Luknjo, PV 1904, 1 sl.; Naš alpinizem. 1932, 27; J. Kugy, Iz mojega življenja v gorah. 1937, 37–50; isti, Aus vergangener Zeit. Graz 1943; Vl. Murko, Čehi in naše planine, PV 1953, 509, 654–8; E. Lovšin, Gorski vodniki v Julij. Alpah. 1961, 131, 134 (s sliko), 137; Železar 1971, št. 51/2, 12. T.O.