Torres, Emanuel de, grof (1743–1789)

Torres Emanuel de, grof, organizator šolstva, krščen 19. apr. 1743 v Gor., starša vicekomt Emanuel in Frančiška r. grofica Orzon; v Gor. u. 13. maja 1789. Družina T. je zelo staro plemstvo in po poreklu iz Portugalske. – T. je končal elementarne šole, jezuit. gimn. 1756–62 (humaniora in retoriko) ter 1762–4 filoz. v Gor., v Gradcu pa 1764–6 pravo. Dne 18. dec. 1766 se je por. z Elizabeto grofico Sauer (hčerko graščaka na Borlu pri Ptuju) in imel z njo vsaj 3 sinove (Emanuela, Vincenca, Franca). V drž. službo je stopil pri dež. glavarstvu v Gor. in bil račun. svetnik; upok. 1783. Po ženini smrti (14. jan. 1786) je začel bolehati in ni več posegal v javno življenje.

Kot asesor gor. šol. komisije (1774–5) in njen preds. (1776) se je izkazal vnetega pospeševalca šol. reform Marije Terezije in opata Joh. Felbigerja. V Gor. je 1775 organiziral normalko, pri kateri je osnoval po predh. odobritvi dvorne pisarne t. i. elementarni (pripravljalni) razred s poukom v materinščini. Na podeželju je začel ustanavljati trivialke; 1776 je Mar. Terez. imenovala T-a za šol. komisarja v Trstu, i. l. še za izr. komisarja v Lj. z nalogo, da pospeši razvoj šolstva v teh mestih in v pokrajini ter da poda ustrezne predloge za ureditev razmer. Njegova poročila dunaj. vladi v l. 1776–7 pričajo o temeljitem poznavanju pedag. zadev; odkrito je grajal odnos posvetne in duhovne oblasti do šolstva in ravnatelja lj. normalke B. Kumerdeja (SBL I, 583–7), kot vzrok neuspehov pa navedel, da se pouk izvaja v jeziku, ki je večini učencev tuj in neznan. Dal je prakt. nasvete za izpopolnitev normalke (duhovščina in cerkv. imetje naj bo v službi drž. šole; bratovščine, cerkve in cerkv. ustanove naj obvezno vplačujejo v šol. fond 2 % svojih dohodkov; v ta namen naj se v 3 mes. sestavi opis vseh cerkv. posestev ter virov dohodka; duhovn. kandidati naj se obvezno uče nove metodike; pouk naj bo v slovenščini in nemščini, odvisno od znanja jezika; brez spričevala o opravljeni normalki naj ne bo dovoljeno ordin. duhovnike; pouk verouka na kmetih naj bo brezplačen; cerkovniki naj se usposobijo za učitelje) in zahteval tudi tu ustanovitev t. i. pripravljalnega razreda s poukom v materinščini. S svojimi poročili je T. vnesel strah med deželno gosposko, duhovščino in učiteljstvo: dež. glavar (Jožef M. Auersperg) je bil grajan, škof Herberstein (ib. I, 303–13) pa je dobil od cesarice opomin. Kranj. dež. glavarstvo se je skušalo opravičevati, a T. je poslal na Dunaj dodatno poročilo, v njem znova našteval glavne ovire za šolstvo na Kranj.: dežela ni nemška, je revna, reformam neprijazna, meji na Istro in Gor., kjer se sploh ne govori nemško. Odločno zastopal uvedbo enotnega jezika (tudi rimska drž. ga je imela – lat.), s čimer razodeval glavni smoter vseh reform: germanizacijo nenemških dežel. Po uspešno opravlj. delu v Lj. je T. predlagal ustan. glavnih šol tudi zunaj Lj. (Idrija, Kamnik, Kranj, Radovljica, Šk. Loka) in grofa Edlinga (ib. I, 146–9) za referenta lj. šol. komisije; maja 1777 je imenovanje prišlo, T. pa je obdržal glavno nadzorstvo, dokler ni bil maja 1778 razrešen vsake ingerence na Kranj. Medtem je T. začrtal smer šolstvu v Trstu, se vrnil v Gor. in se posvetil težavni ureditvi spora med učitelji na normalki in težnji po ustanavljanju trivialk na podeželju (Bovec, Gonars, Gradiška, Krmin, Razdrto, Rihenberk-Branik, Črniče, Kojsko, Tolmin); zato je 1778 komisijsko potoval po deželi s pravico, da sam ukrene vse, kar je potrebno za dosego zasnovanih šol. reform. Nato je svojo aktivnost postopoma zmanjševal, sluteč, da njeg. načrti (naglo in vsiljivo uvajanje nem. šolstva) izzivajo odpor in da zato niso pogodu tudi dunaj. vladi. Vendar je T. dosegel: uvedbo elementarnih razredov v normalke (tudi na podežel. trivialkah), poslovenjenje začetnih knjig za šolarje na kmetih, izdajanje dvojezičnih učbenikov; po njeg. prizadevanju so 1776 dobili Židje svoje šole v Gor. in Trstu; organiziral je pedag. tečaje pri normalkah (vanje skušal pritegniti vse podežel. cerkovnike). V svoji gorečnosti je bil T. pripravljen tudi na denarne žrtve: 1775 je pri ustan. gor. normalke založil 1400 gld; 1776 poravnal stroške za ustan. židov. šole v Gor. – Na T-ovo pobudo je izšel Kerſhanſki navuk sa te majhine … Lj. 1777 (namenjen trivialkam), sam pa je sestavil »Vorläufige Instruction f. d. zween pro interim in Görz angest. Lehrer« … (Helfert 474), gl. Kriegsarchiv Wien (Kroat. Militärgrenze, Annex).

T. je bil radikalen zastopnik razsvetljenega absolutizma, odločen zagovornik dunaj. centralizma, avtokratičen nem. uradnik, v pedagogiki dobro podkovan ter izr. sposoben organizator. Brezobzirno je razkril, da posvetna in cerkv. gosposka nista naklonjeni šolstvu; njegov ideal je bil izobrazba vsega ljudstva, zato je želel ustanoviti čim več šol. Soglašal je z avstrij. centralisti: če se že morajo šolati tudi tisti, ki ne znajo nemšč., jih je treba nemšč. čimprej naučiti. K temu ga je spodbujal nekoliko pedag. misticizem, a tudi pretirano zaupanje v učinkovitost novih učnih metod. Pri pouku v element. razr. je zagovarjal lastno varianto nekakšne empirične metode, ki pa jo je opat Felbiger odklanjal (po njeg. primerna samo za guvernante, ne za skupin. pouk). – Prim.: mrliške matice župn. Sv. Ignacija, Gor.; DAS (adg. Pp T-4-3, 1776–7); ŠkALj (fasc. I-1, 1778); Verwaltungsarchiv Dunaj (Stud. Abt. fasc. 66, 1777); Dimitz IV, 170–2; Glaser II, 12–3; Gruden 981–5; Kidrič, Dobrovský 12, 27–9, 51, 193; isti, Zgod. 184, 189–90, 197–8, 200, 249; Schiviz, Görz 117, 133, 135, 412 (Thurn = Torres); isti, Graz 235; Jos. Alex. Helfert, Die oesterr. Volksschule. I, 1860, 67, 392, 403–8, 410 sl.; P. Radics, Maria Theresia u. d. Land Krain 1740–80. 1881, 31–2; J. Apih, LMS 1892, 253 do 317; 1895, 146–233; Car. 1904, 111; Fr. Ilešič, IMK 1904, 196; R. Dostal, Kron 1939, 33–5; Vl. Schmidt, Zgod. šolstva … I, 1963, 178 sl.; II, 1964, 225; Prizadevni šolniki na Slov. 1972, 10; Kron 1973, 29; I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj. I. 1550 do 1869. 1978², 57. Lc.

TORRES Emanuel de, grof, organizator šolstva, krščen 19. apr. 1743 v Gor., starša vicekomt Emanuel in Frančiška r. grofica Orzon; v Gor. u. 13. maja 1789. Družina T. je zelo staro plemstvo in po poreklu iz Portugalske. – T. je končal osnovne šole, jezuit. gimn. 1756–62 (humaniora in retoriko) ter 1762–64 filoz. v Gor., v Gradcu pa 1764–66 pravo. Dne 18. dec. 1766 se je por. z Elizabeto grofico Sauer (hčerko graščaka na Borlu pri Ptuju) in imel z njo vsaj 3 sinove (Emanuela, Vincenca, Franca). V drž. službo je stopil pri dežel. glavarstvu v Gor. in bil račun. svetnik; upok. 1783. Po ženini smrti (14. jan. 1786) je začel bolehati in ni več posegal v javno življenje. - Kot asesor gor. šol. komisije (1774–75) in njen preds. (1776) se je izkazal vnetega pospeševalca šol. reform Marije Terezije in opata Joh. Felbigerja. V Gor je 1775 odprl normalko, pri kateri je osnoval po predh. odobritvi dvorne pisarne t.i. elementarni (pripravljalni) razred s poukom v materinščini. Na podeželju je začel ustanavljati trivialke; 1776 je Mar. Terez. imenovala T-a za šol. komisarja v Trstu, i. l. še za izr. komisarja v Lj. z nalogo, da pospeši razvoj šolstva v teh mestih in v pokrajini ter da poda ustrezne predloge za ureditev razmer. Njegova poročila dunaj. vladi v l. 1776–77 pričajo o temeljitem poznavanju pedag. zadev; odkrito je grajal odnos posvetne in duhovne oblasti do šolstva in ravnatelja lj. normalke B. Kumerdeja, kot vzrok neuspehov pa navedel, da se pouk izvaja v jeziku, ki je večini učencev tuj in neznan. Dal je prakt. nasvete za izpopolnitev normalke (duhovščina in cerkveno imetje naj bo v službi drž. šole; bratovščine, cerkve in cerkv. ustanove naj obvezno vplačujejo v šol. fond 2 % svojih dohodkov; v ta namen naj se v 3 mes. sestavi opis vseh cerkv. posestev ter virov dohodka; duhovn. kandidati naj se obvezno uče nove metodike; pouk naj bo v slovenščini in nemščini, odvisno od znanja jezika; brez spričevala o opravljeni normalki naj ne bo dovoljeno ordin. duhovnike; pouk verouka na kmetih naj bo brezplačen; cerkovniki naj se usposobijo za učitelje) in zahteval tudi tu ustanovitev t.i. pripravljalnega razreda s poukom v materinščini. S svojimi poročili je T. vnesel strah med deželno gosposko, duhovščino in učiteljstvo: dežel. glavar (Jožef M. Auersperg) je bil grajan, škof Karel Janez Herberstein pa je dobil od cesarice opomin. Kranj. dežel. glavarstvo se je skušalo opravičevati, a T. je poslal na Dunaj dodatno poročilo in v njem znova našteval glavne ovire za šolstvo na Kranj.: dežela ni nemška, je revna, reformam neprijazna, meji na Istro in Gor., kjer se sploh ne govori nemško. Odločno je zastopal uvedbo enotnega jezika (tudi rimska drž. ga je imela – lat.), s čimer je razodeval glavni smoter vseh reform: germanizacijo nenemških dežel. Po uspešno opravlj. delu v Lj. je T. predlagal ustan. glavnih šol tudi zunaj Lj. (Idrija, Kamnik, Kranj, Radovljica, Šk. Loka) in grofa Janeza Nepom. Edlinga za referenta lj. šol. komisije; maja 1777 je imenovanje prišlo, T. pa je obdržal glavno nadzorstvo, dokler ni bil maja 1778 razrešen vsake ingerence na Kranj. Medtem je T. začrtal smer šolstvu v Trstu, se vrnil v Gor. in se posvetil težavni ureditvi spora med učitelji na normalki in težnji po ustanavljanju trivialk na podeželju (Bovec, Gonars, Gradiška, Krmin, Razdrto, Rihenberk-Branik, Črniče, Kojsko, Tolmin); zato je 1778 komisijsko potoval po deželi s pravico, da sam ukrene, kar je potrebno za dosego zasnovanih šol. reform. Nato je svojo aktivnost postopoma zmanjševal, sluteč, da njeg. načrti (naglo in vsiljivo uvajanje nem. šolstva) izzivajo odpor in da zato niso pogodu tudi dunaj. vladi. Vendar je T. dosegel: uvedbo elementarnih razredov v normalke (tudi na podežel. trivialkah), poslovenjenje začetnih knjig za šolarje na kmetih, izdajanje dvojezičnih učbenikov; po njeg. prizadevanju so 1776 dobili Židje svoje šole v Gor. in Trstu; organiziral je pedag. tečaje pri normalkah (vanje skušal pritegniti vse podežel. cerkovnike). V svoji gorečnosti je bil T. pripravljen tudi na denarne žrtve: 1775 je pri ustan. gor. normalke založil 1400 gld; 1776 je poravnal stroške za ustan. Židov. šole v Gor. - Na T-ovo pobudo je izšel Kershanski navuk sa te majhine..., Lj. 1777 (namenjen trivialkam), sam pa je sestavil Vorläufige Instruction f. d. zween pro interim in Görz angest. Lehrer... (Helfert 474), gl. Kriegsarchiv Wien (Kroat. Militärgrenze, Annex). - T. je bil radikalen zastopnik razsvetljenega absolutizma, odločen zagovornik dunaj. centralizma, avtokratičen nem. uradnik, v pedagogiki dobro podkovan ter izr. sposoben organizator. Brezobzirno je razkril, da posvetna in cerkv. gosposka nista naklonjeni šolstvu; njegov ideal je bil izobrazba vsega ljudstva, zato je želel ustanoviti čim več šol. Soglašal je z avstrij. centralisti: če se že morajo šolati tudi tisti, ki ne znajo nemšč., jih je treba nemšč. čimprej naučiti. K temu ga je spodbujal nekoliko pedag. misticizem, a tudi pretirano zaupanje v učinkovitost novih učnih metod. Pri pouku v element, razr. je zagovarjal lastno varianto nekakšne empirične metode, ki jo je opat Felbiger odklanjal (po njeg. primerna samo za guvernante, ne za skupin. pouk).

Prim.: mrliške matice župn. sv. Ignacija, Gor.; DAS (adg. Pp T-4–3, 1776–77); ŠkALj (fase. I-1, 1773); Verwaltungsarchiv Dunaj (Stud. Abt. fasc. 65, 1777); Dimitz IV, 170–72; Glaser II, 12–13; Gruden 981–85; Kidrič, Dobrovsky 12, 27–29, 51, 193; Isti, Zgod. 184, 189–90, 197–98, 200, 249; Schiviz, Gorz 117, 133, 135, 412 (Thurn=Torres); Isti, Graz 235; Jos. Alex. Helfert, Die oesterr. Volksschule, I, 1860, 67, 392, 403–08, 410 sl.; P. Radics, Maria Theresia u. d. Land Krain 1740–80, 1881, 31–32; J. Apih, LMS 1892, 253 do 317; 1895, 146–233; Car. 1904, 111; Fr. Ilešič, IMK 1904, 196; R. Dostal, Kron 1939, 33–35; Vl. Schmidt, Zgod. šolstva... I, 1963, 178 sl.; II, 1964, 225; Prizadevni šolniki na Slov., 1972, 10; Kron 1973, 29; I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj, I, 1550 do 1869, 1978², 57. - Članek je napisal Lc (Ljubomir Lisac) za SBL IV, 149–50, ker pa sodeluje Lc že od začetka v PSBL, ga z dovoljenjem ured. SBL ponatiskujemo.

Lc.