Toroš, Mihael (1884–1963)

Toroš Mihael, cerkvenopravni strokovnjak, gor. škofij. upravitelj in nar. delavec, r. 12. avg. 1884 v Medani kmetu Francu in Katarini r. Grudina (po dom. pri Bevkovih), u. 29. dec. 1963 na Kostanjevici pri Novi Gor., pok. na Skalnici (Sv. gora) pri Gor. Osn. šolo je 1890–8 obiskoval v Medani, drž. gimn. 1898–906 v Gor. (z mat.), bil od 4. razr. dalje (1901) gojenec malega semenišča Andreanum. Prvotno željo, da bi študiral filozofijo, je opustil in po mat. vstopil v gor. bogoslovje, ga z odliko 1910 končal, vmes bil 1907–8 študijski, 1909–10 glavni semeniški prefekt, 1909 ord. Bil je 1910–1 kaplan v Dornberku, 1911 do 1914 v Braniku (Rihenberk), zaradi bolezni začasno upokojen se zdravil v raznih zdraviliščih (Gor., Češka, Dunaj). Ker se spričo soške fronte ni mogel vrniti v Gor., je začel 1917 štud. na univ. na Dunaju civilno pravo; 1918 se je sicer vrnil na Primorsko, v Medani prebil 1 leto, od avg. 1919 pa nadaljeval študij cerkv. prava na Gregoriani v Rimu, 1921 bil prom. (za bleščeč uspeh odlikovan z zlato spomin. medaljo). Po vrnitvi v Gor. je bil 1921–4 kanclist v škofij. pisarni, 1921–31 zapisnikar pri metropolit. cerkv. sodišču, hkrati od 1921–47 poučeval cerkv. pravo v gor. bogoslovju. Dec. 1922 je bil imenovan za prosinodaln. spraševalca cerkv. prava, od okt. 1923 še učil cerkv. zgod. v bogoslovju kot suplent, od 1930–7 redni prof. Dec. 1934 imenovan za častn. kanonika gor. stoln. kapitlja, 1935 infulirani prelat, 1936 apostolski protonotar. Hkrati je bil 1924–9 ekonom v gor. malem semenišču, 1935–41 član semenišk. gospod. sveta. – Izreden poznavalec cerkv. prava, strog in natančen, jasen in temeljit, je znal razvozlati še tako zapletene primere, zato 1931–47 preds. metropolit. sodišča v Gor. (prvostopenjsko za Gor.; drugostopenjsko za tržaško-koprsko, poreško-puljsko in videmsko škofijo), 1939–47 sodnik v zakonskih pravdah pri pokrajin. cerkv. sodišču v Benetkah, 1936–41 škofij. delegat v sodnih in kazenskih zadevah, 1941–7 član škofij. nadzorn. sveta. – L. 1947, ko je bila Primor. razdeljena na cono A in B, je zaradi izjemnih razmer prejel oblast birmovanja (dekanati Bovec, Kobarid, Tolmin, Cerkno, Idrija), ob priključitvi Primor. in Istre k Jsli pa imenovan (2. jul. 1947) za apostolskega administratorja poreško-puljske škofije v Istri z vsemi pravicami in dolžnostmi rezidencialn. škofa; dolžnost je prevzel 11. okt. i.l., se iz Gor. preselil v Poreč; od 28. febr. 1948 še upravljal jsl del gor. nadškofije, a bil zaradi težavn. in naporn. dela 1949 razrešen-poreško puljske uprave, vendar ostal do 1950 v Poreču, nato se preselil na Kostanjevico (Kapelo) k frančiškanom. Tu 1955–61 upravljal slov. del tržaško-koprske škofije v Jsli, od 1961 zaradi slabega zdravja in starosti obdržal le upravo nad jsl delom gor. nadškofije. – Ustanovil je in 1952 izročil svojemu namenu malo semenišče v Vipavi ter podpiral obnovo med vojno porušenih cerkva (Renče, Ponikve, Grgar, Gorjansko).

Nekaj cerkvenopravnih razprav je T. objavil v Folium eccl. arch. Gorit. 1928, 1931, 1933, 1934; kot apostolski administrator osnoval verski 14-dnevnik Družina (1. št. 7. maja 1952), sprva samo za Goriško, ki se je kmalu razvil v tednik za vso Sjo in izhaja do danes.

Po naravi nekoliko samosvoj (videz osornosti in oblastnosti, a dober po srcu), je bil T. zelo navezan na dom. zemljo in r. kraj (1943 rešil Medani zvonove, ko so jih Ital. hoteli odpeljati v pretopitev), ponosen, da je Slov., bogoslovce vzgajal v nar. duhu (1941 na škofij. sinodi v Gor. zahteval spoštovanje jezik. pravic Slov.), kar mu je prineslo med obema vojnama preganjanja, mdr. 1923 ni prejel drž. soglasja za profesuro cerkv. prava in je ostal brez redne prof. plače (javno protestiral proti izgonu slov. kapucinov 1923 iz Gor.); 1928 napadan po časopisju (gl. La Vedetta dell' Isonzo z dne 26. nov., 3. dec. 1928); 1934 prejel policij. opomin in za las ušel internaciji. V osvob. domovini se je zanimal za zamejsko versko in narodn. stanje, pozival k obrambi narodn. pravic in verskonar. položaja kor. Slov. (gl. Družina 1954, št. 1; 1958, št. 3); navezal stike z ljud. oblastjo, se trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo (gl. pastirska pisma z dne 18. jan. 1951; škofij. okrožnice z dne 25. avg., 15. sept., 21. sept. 1951; 17. apr. 1952); ob ustanovitvi Ciril-Metodijskega društva 1949 potrdil osnutek društv. pravil, postal njegov član, a pozneje izstopil (gl. zbornik V nove zarje 1959, 213, 236–7, pogl. Dokumenti; Nova pot 1964, 1–3, 160–3); pomagal, da so v povojnih letih organizirali na Gor. ljud. misijone, spodbujal duhovne obnove za duhovnike na Kostanjevici, v prvih letih upravljanja polagal temelje zdravi in pristni vernosti (gl. pastirska pisma iz 1948, 1950, 1951, 1952, 1958), se zavzemal za versko svobodo in poučevanje krščan. nauka. – Prim.: škofij. okrožnice št. 264 (30. apr. 1952); 772 (4. avg. 1952); 1/64 (1. jan. 1964); cerkv. šemat. gor. nadškofije 1902, 1908, 1911–2, 1920, 1923–4, 1926, 1931, 1938, 1942; šematizem jsl dela gor. nadškofije 1959, 1962; Družina 1952, št. 1 (s sliko); 1954, št. 14 (s sliko); 1959, št. 7 (s sliko); 1961, št. 7 (s sliko); 1963, št. 3, 5 (s sliko); 1964, št. 2, 1–3 (s sliko); Delo 1963, št. 357 (s sliko); PDk 1963, št. 308 (s sliko); Katol. glas 1964, št. 1 (s sliko); Novi list 1964, št. 480; R. Klinec, KGMD 1965, 56–61 (s sliko); L. Zorzut, KMD 1965, 109–10 (s sliko); R. Klinec, Zgod. GMD. 1967, 29, 55, 106; Letopis apostol. admin. za Slov. primorje 1968, 4–5; Cerkev na Slov. 1971, 242, 243. Kralj

TOROŠ Mihael, apost. upravitelj jugosl. dela goriške in tržaško-koprske škofije, cerkveno-pravni strokovnjak in narodni delavec, r. 12. avg. 1884 v Medani (po domače pri Bevkovih) revnejšemu kmetu, vendar svojaku (ne kolonu) Francu in Katarini Grudina (doma iz Kožbane), u. 29. dec. 1963 na Kostanjevici (Kapeli) pri Novi Gorici, pokopan v cerkvi na Sveti Gori pri Gorici. - Osn. š. je 1890–98 obiskoval v Medani. Po zaslugi domačega vikarja Ivana Kurinčiča in nadučitelja Antona Zorzuta se je, žal brez Zucchiattijeve štipendije (kar ga je močno zagrenilo), 1898 vpisal na drž. gimn. v Gor., ki jo je 5. jun. 1906 z maturo dovršil, bil od 4. razr. dalje (1901) gojenec malega semenišča Andreanum. - Prvotno željo, da bi študiral filoz. (prim. Jahresbericht des k.k. Staatsgymnasiums Goerz 1907), je opustil in jeseni po maturi vstopil v gor. bogoslovje, kjer je bil ves čas odličnjak. V šol. letu 1907–08 je bil študijski prefekt v gor. malem semenišču. Po tretjem letniku bogoslovja ga je nadškof Sedej 18. jul. 1909 posvetil v mašnika, v letih 1909-10 je dokončal IV. letnik bogoslovja in bil obenem glavni semeniški prefekt. - Od 1. okt. 1910 do 28. dec. 1911 je bil kpl. v Dornberku, nato do febr. 1914 kpl. v Rihemberku (Branik), kjer je težko zbolel (vnetje potrebušmice in poprsnice). Zaradi bolezni je stopil v začasni pokoj in se zdravil v raznih zdraviliščih, najprej v Gor., nato od maja 1915 v Litomeřicah na Češkem, kjer je bil tudi hišni duhovnik pri tamkajšnjih redovnicah, končno na Dunaju. Ker se zaradi soške fronte ni mogel vrniti v Gor., se je okt. 1917 vpisal na Pravno fak. dunajske U in študiral civilno pravo. Po zlomu Avstro-Ogrske 1918 se je sicer vrnil v Gor., zasedeno od Italijanov, in prebil eno leto v rodni Medani, avg. 1919 pa je odšel v Rim (Borgo Pio 105) in nadaljeval študij cerkv. prava na Gregoriani, kjer je 4. jul. 1921 promoviral (za bleščeč uspeh ga je Benedikt XV. odlikoval z zlato spominsko medaljo). - Po vrnitvi v Gor. je bil 1921–24 kanclist v škof. pisarni, 1921–31 zapisnikar pri metropolit. cerkv. sodišču, hkrati je od 1921-47 poučeval cerkv. pravo v gor. bogoslovju in bil dec. 1922 imenovan za prosinodalnega izpraševalca cerkv. prava, od okt. 1923 je učil še cerkv. zgod. v bogoslovju kot suplent, od 1930–47 kot redni prof., v letu 1945 izredno poučeval pastoralko. Hkrati je bil 1924–29 ekonom v gor. malem semenišču, 1935-41 član semeniškega gospodarskega sveta, član tudi glav. odb. Udruženja duhovniške samopomoči (Pio sovvegno), hišni duhovnik pri gor. uršulinkah in podpreds. slov. Alojzijevišča. Dec. 1934 je bil imenovan za čast. kanonika gor. stolnega kapitlja, 7. maja 1935 je postal infulirani prelat, 1936 apostolski protonotar in 1938 škofov svetovalec. - Izreden poznavalec cerkv. prava, strog in natančen, jasen in temeljit, je znal razvozlati še tako zapletene primere, zato je bil od 1931-47 preds. metropolitanskaga sodišča v Gor. (prvostopenjsko za gor., drugostopenjsko za tržaško-koprsko in poreško-puljsko ter videmsko škofijo), 1939-47 sodnik v zakonskih pravdah pri pokrajin, cerkv. sodišču v Benetkah, 1936–41 škof. delegat v sodnih in kazenskih zadevah, 1941-47 član škof. nadzor. sveta. Leta 1947, ko je bila Primor. razdeljena na cono A in B, je zaradi izjemnih razmer (nadškof Margotti je bil v svoji službi oviran) prejel oblast birmovanja v dekanijah Bovec, Kobarid, Tolmin, Cerkno, Idrija. - Ob priključitvi Primor. in Istre k Jsli je bil 2. jul. 1947 (dekret konzistorialne kongregacije št. 304/47) imenovan za apostolskega uprav. poreško-puljske škofije v Istri z vsemi pravicami in dolžnostmi rezidencialnega škofa. Dolžnost je prevzel 11. okt. 1947, ko se je iz Gor. preselil v Poreč. Po nasilni odstranitvi dr. Fr. Močnika (prim. PSBL II, 453–54) je bil T. imenovan še za uprav. jsl. dela gor. nadškofije (dekret konz. kongr. št. 190/48). Zaradi težavnosti in prenapornega dela je bil 30. nov. 1949 na lastno prošnjo (prim. okrož. duhovščini poreško-puljske škofije št. 856/49) razrešen poreško-puljske uprave, vendar je ostal v Poreču do 14. jun. 1950, ko se je preselil na Kostanjevico (Kapelo) pri Novi Gor. v poslopje frančiškanskega samostana. Tu je 28. sept. 1955 prevzel v upravo še slov. del tržaško-koprske škofije v Jsli in ga z delegatom A. Kjudrom (prim. PSBL II, 50–51) upravljal do 12. jul. 1961; od tedaj je zaradi starosti in bolezni ob pomoči delegata A. Simčiča (prim. PSBL III, 351–52) obdržal do smrti le še upravo nad jsl. delom gor. nadškofije. - Kot bogoslovni prof. je objavil nekaj krajših razprav cerkvenopravnega značaja v gor. Folium ecclesiasticum, in sicer: o pobožnem volilu (FE 1931, 5–6), o zakonskih zadržkih (FE 1931, 5–6), o poroki v smrtni nevarnosti (FE 1933, 2–6), o spovedni molčečnosti (FE 1934, 4–7, 9–11), o svaštvu v pravu latinske Cerkve (FE 1934, 25–29). - Trajne zasluge si je pridobil z ustanovitvijo malega semenišča v Vipavi, ki ga je odprl 1952 kot dijaški internat in mu 1957 dodal škof. gitmn. (srednja verska šola) najprej za duhovniške potrebe Primor., a kmalu tudi za lj. in delno mrb. škofijo. - Kot apostolski upravitelj je osnoval verski 14-dnevnik Družina (1. št. 7. maja 1952) sprva samo za Goriško, ki se je kmalu razvil v tednik za vso Sjo in izhaja do danes. Po večletnem naporu je omogočil izdajo molitvenika V občestvu združeni. Podpiral je obnovo med vojno porušenih cerkva (Renče, Ponikve, Grgar, Gorjansko), tudi si je že 1949 in ponovno 1955 prizadeval za vrnitev od it. oblasti med vojno odvzetih zvonov. - Po naravi nekoliko samosvoj (videz osornosti in oblastnosti, a dober po srcu), je bil T. zelo navezan na domačo zemljo in roj. kraj (1943 je rešil Medani zvonove, ki so jih It. hoteli odpeljati v pretopitev), ponosen, da je Slov., bogoslovce je vzgajal v narodnem duhu (1941 je na škofij. sinodi v Gor. zahteval spoštovanje jezikovnih pravic Slov.), kar mu je prineslo med obema vojnama preganjanja, med drugim ni prejel državnega soglasja za profesuro cerkv. prava in je ostal brez redne prof. plače, ker je 1923 javno protestiral proti izgonu slov. kapucinov iz Gor. in s tem omadeževal it. državljanstvo (odlok prefekture 22. febr. 1924), zato so ga tudi napadali po časopisju (gl. La Vedetta dell'Isonzo z dne 26. nov., 3. dec. 1928) in 1934 prejel policijski opomin ter le za las ušel internaciji. Tudi po priključitvi k Jsli se je zanimal za zamejsko versko in narodnostno stanje, pozival k obrambi narodnostnih pravic in versko-narod. položaja tako primor., kakor koroških Slov. (gl. Družina 1954, št. 1 in 1958, št. 3). - V jsl. domovini je navezal stike z novo oblastjo in se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo tako, da si je celo sprva prislužil naslov »rdeči škof« (gl. pastirsko pismo z dne 18. jan. 1951; škofij. okrožnice z dne 25. avg., 15. sept., 21. sept. 1951, 17. apr. 1952). V tem prizadevanju je pozdravil ustanovitev Ciril-Metodovega društva slov. duhovnikov 1949, potrdil osnutek društvenih pravil, postal njegov član, a pozneje izstopil, ker društvo ni imelo urejenega pravnega položaja pred Cerkvijo (gl. zbornik V nove zarje 1959, 213, 236–37, pogl. Dokumenti; Nova pot 1964, 1–3, 160–3). Zvestoba Cerkvi in njenemu nauku ga je potlej vodila, da se je v novi jsl. stvarnosti boril za svobodo poučevanja krščanskega nauka, za poštenje in resnico, pozival k spoštovanju verske svobode in proti teroriziranju (gl. škofij. okrožnice 25. avg., 15. sept., 21. sept. 1951; 14. apr. 1952; 31. maja, 28. sept., 18. okt. 1954; 30. okt. 1958; 16. febr., 16. nov. 1959). - Kot apostolski upravitelj ni v težkih razmerah mogel razviti vsestranske pastoralne dejavnosti, ampak je s taktično obrambne pozicije odlično zagovarjal osnovne človekove pravice in bistvene versko-nravne vrednote. Zato je pomagal, da so v povojnih letih organizirali na Goriškem ljudske misijone, spodbujal duhovne obnove za duhovnike na Kostanjevici, v prvih letih upravljanja polagal temelje zdravi in pristni vernosti (gl. pastirska pisma iz 1948, 1950, 1951, 1952, 1958).

Prim.: Kralj, Toroš M., SBL IV, 148–49 z viri in liter.; Akti v arhivu PSBL, fascikel M. Toroš; Šuligoj S., Paberki iz življenja M. Toroša (tipkopis); akti v škofij. arh. poreško-puljske škofije 1947–50; okrožnica AASP 12/73, 115–17; Klinec R., Primorska duhovščina pod fašizmom, GMD 1979, 67 s sl., 99, 126, 133.

Kralj