Torkoš, Jožef (1710–1791)

Torkoš Jožef, madž. evangeličanski pisec, duhovnik, r. 30. okt. 1710 v Györu (Madž.) duhovniku Andrásu, u. 8. febr. 1791 v Sopronu. V r. kraju in Banski Bistrici je 1724 obiskoval evang. gimn., študiral 18-leten v Wrocławu, od 1732 na univ. v Wittembergu; 1736 je postal magister, 1737 conrector evang. gimn., kmalu rektor, 1746 drugi duhovnik, vse v Györu, i. l. superintendent, a službe ni sprejel. L. 1749 je bil izvoljen za duhovnika v Sopronu, 1784 bil upok. – T. se je najprej zanimal za naravoslovje, zemljep. in zgod., postal član gornjelužiškega fizikalno-gospodar. in berlin. gospodar. društva. Napisal je: Sciagraphia historico-chronologica … ducum et regum Hungariae … 1745; Dissertatio politico antiquaria de ferri candentis ordalio … Györ, b.l.; Schediasma geogr.-historicum hungaros … 1747; Die letzte Arbeit d. Kinder Gottes … 1784; Meletoma … de veteri monumento sepulcrali romano … 1748; Uj zengedező mennyei kar … Grádual (cerkv. pesmarica) Frankfurt 1750; Der wahre Ursprung des Bienenwachses … 1776; zložil več žalnih kantat ob smrti članov ces. dvora.

Kot »prednjejši farar šopronski« je T. podpisal Predgovor Nouvemu Zákonu (Halle 1771), ki ga je v prekmur. narečje prev. Št. Küzmič (SBL I, 599–601); poznejše izdaje tega dela predg. niso objavile. Gotovo je T. napisal večji del besedila (14 str., 18 §). V paragr. 1–6 govori o pomenu in verodostojnosti sv. pisma, v 7–10 o upravičenosti prevajanja v razne jezike, v § 11–2 o najstar. prevodih. Za nas sta najpomemb. § 13 in 14, v katerih po Bohoričevi slovnici (navaja jo v opombi) našteva dežele, v katerih prebiva »ves Slovenski národ« posebej pa »… se spomenémo s Krájncov i zdolnji Štajercov, ki so, kak štimamo znašimi Vogrskimi vu Železnoj, Sala i Šomockoj stolici bodoučimi sloveni vrét ostánki … Vandalušov«. Omenja mdr. Trubarjev glagolski Prvi del novega testamenta, prevode A. Dalmate, Št. Istrijanskega in J. Juričića; pozna Dalmatinov prevod biblije »na štajerski jezik«, lužiški prevod M. Frencla idr. V § 14 zagovarja potrebo posebnega prevoda sv. pisma »našim med Mürom i Rábom prebivajoučim slovenom … na svoj jezik … ár tej naši Vogrski slovenov jezik od vsej drügi dosta tühoga i sebi lastivnoga má«. Nato predstavi prevajalca Št. Küzmiča in v § 15–8 govori o pomenu njegovega prevoda. – Pri sestavljanju T-evega predgovora v latinšč. ali madž. je gotovo bistveno sodeloval Št. Küzmič (podatki o slovan. prevodih in o prekm. Slov.) ter ga tudi poslovenil tako, da je besedilo obenem z uvodi v posam. dele novega zakona primer zahtevne in delno tudi svetne prekmur. proze, ki ni le prevod ustaljenega besedila, marveč samostojno oblikovanje kulturne snovi, ki je terjala tudi posebno besedno in slogovno izrazno spretnost. Kljub enačenju z Vandali in zagovoru posebnega prevoda za prekmur. Slov., je poudarek najožjega sorodstva le-teh z ostalimi Slovenci in navajanje prevodov sv. pisma imelo tudi narodnostno prerodni pomen. Dokaz so poznejši prekmur. pisatelji, ki so iz tega Predgovora marsikaj prevzeli. – Prim.: Kidrič, Zgod. 182, 723, XLVI (popravi Mihal v Jožef); M. Müllner, A soproni ev. fötanoda története. Sopron 1857, 68; V. Hornyánszky, Beitr. zur Gesch. evang. Gemeinden in Ungarn. Pest 1863, 158; F. Ilešič, ČZN 1907, 177–8; J. Szinnyei, Magyar irók élete és munkái XIII, Budapest 1909, 314–5; S. Németh, Soproni szemle VI, 1942, 141–6; M. Kuzmič, JiS 1979/80, 85–90. Nk.