Toporišič, Jože (1926–2014)

Toporišič Jože, jezikoslovec, r. 11. okt. 1926 na Mostecu pri Brežicah kmetu Jožetu in Jožefi r. Žabkar, živi v Lj. Osn. šolo je obiskoval v Dobovi 1933–8, tri razr. klas. gimn. v Mrbu 1938–41, od okt. 1941 do jun. 1945 bil v izseljenskih taboriščih v razl. krajih Šlezije in Poljske (Strzyzów, Wrocław idr.), po vrnitvi opravil 1 razr. tečajne gimn. v Brežicah 1945 in 3 na gimn. v Mrbu 1945–6, 8. razr. (z mat.) pa tu 1946/7 na klas. gimn.; štud. je 1947–52 slavistiko (slov. jezik s književn., ruski jezik s književn.) na univ. v Lj. (prof. A. Bajec, R. Nahtigal, F. Ramovš, M. Boršnik, A. Ocvirk, A. Slodnjak), v l. 1962/63 kot štipendist Humboldtove ustanove eksperimentalno fonetiko v Hamburgu. - Bil je 1953/4 prof. pripravnik na gimn. v Nov. mestu, 1954–65 lektor slov. jezika na fil. fak. v Zgbu, 1963 je v Lj. na fil. fak. doktoriral z dis. Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze; predvidene docenture za slov. knjižni jezik na zgb fil. fak. ni zasedel, 1966 se v Lj. vnaprej habilitiral za docenta in 1970 za izr. prof. za slov. knjižni jezik; 1965 je postal znanstveni, 1970–1 viš. znanstv. sodelavec za fonetiko na fil. fak. v Lj., 1963–71 tu honor. predaval slov. knjižni jezik, od 1971 je izr. prof. ter predstojnik katedre za slov. knjiž. jezik in stilistiko (ustanovljene na T-evo pobudo), od 1976 redni. Honor. predaval 1972/3 na fak. za sociologijo, polit. vede in novinarstvo slovnico in stilistiko sloven. knjižnega jezika, od 1979 pa sloven. knjiž. jezik na Akad. za gledal., radio, film in televizijo. Dokler je bil v Zgbu, je sodeloval pri sekciji za liter. teorijo in pri lingvist. sekciji Hrv. filol. društva v Zgbu, od 1955 predaval oziroma imel lektorat na poletnih seminarjih za tuje slaviste v Zgbu in Zadru, od 1965 tudi v Lj.; štev. predavanja je imel za pedagoge na raznih vrstah šol ter v okviru Hrv. filol. dr., Slavist. dr. Sje in lingvist. krožka na fil. fak. v Lj.; posamezna na tujih univ. v: Gradcu (1968, 1976), Berlinu in Leipzigu (1969), Varšavi (1973); od apr. do avg. 1968 je bil raziskovalni prof. univ. v Chicagu, v poletn. sem. 1973 gostujoči prof. na univ. v Regensburgu, okt.-nov. 1974 gostujoči prof. na drž. univ. v Moskvi, štud. leto 1976/7 gostujoči prof. na univ. v Gradcu, poletni sem. 1979 gostujoči prof. na univ. v Celovcu. - Od 1963 je stalen sodelavec pri jezikovnih pogovorih radia Lj., pred tem občasno radia Zgb in 1965 Bgd. - T. je član Interna Soc. of Phonetic Sciencies, Societas Linguistica Europaea, več komisij Medn. slavist. komiteja (za slovnično terminologijo, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo); od 1972–7 predsedstva Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko pri SAZU; Slavist. društva Sje (od 1966 gl. odbora); od 1969 uprave Zveze slavist. društev Jsle; od 1971 jsl Slavist. komiteja; 1973–6 jsl Komisije za lektorate v tujini; 1975–9 bil preds. Zveze slavist. društev Jsle ter 1972–6 preds. Odbora za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah.

T. raziskuje slov. jezik, zlasti sod. knjižni s formalno-strukturalnega in stilističnega stališča, zgod. knjižn. jezika, zgod. slov. jezikoslovja, je dialektolog svojega narečja. V začetnem obdobju se je veliko ukvarjal z liter. vedo v člankih in razpravah: Ritem v prozi (JiS 1958/9, 107–11), Prešernova Pevcu (ib. 135–7), O. Župančič, Žebljarska (Umjetnost riječi 1960, 35–46), Besedni umetnik in družb. vlaga književnosti (Dol. zbornik 1961, 179–92), Stil Prešernove pesmi (JiS 1966, 3–14), Kritika i povijest književ. (Uvod u književnost. Zgb 1961, 563–85; 1969²) itd. V knjigi Pripovedna dela F. S. Finžgarja. 1964, je obdelal tematiko, pripovedne položaje in upodabljanje pokrajine, kompozicijo, nazorsko določenost ter stil njeg. proze; stilno interpretiral leposl. dela v knjigah Slov. knjižni jezik. II—IV. - Usmerjenost na stilist. področje in prakt. pouk slovenšč. na zgb fak. sta T-a vodila v jezikoslovje. Iz kritičnega odnosa do prejšnjih slovnic je korigiral ali podrobneje formuliral razna določila; v stiku z zgb lingvisti (zgb lingvist. krožek, fonet. laborat.) se je seznanil z novejšimi jezikosl. smermi, zlasti strukturalizmom, kar je uspešno uporabil pri raziskavah slov. knjižn. jezika. Modernejši pogledi so zahtevali preciznejše določitve jezik. pravil, zato je začel uvajati v slovnične obravnave načela o distribuciji, se lotil knjižn. jezika s pozicij sinhronije in sodobne strukture, v obravnavo ter razlago živega jezika vnesel kriterije vrednotenja glede na stilno nevtralnost in označenost.

T-evo delo je mnogostransko; a) fonetika: že v shrv knjigi Slov. jezik. Zgb 1961, so ga zanimale tonske značilnosti slov. besedne in stavčne intonacije, pozneje je to tudi eksperimentalnofonetično raziskoval; opisal in ocenil je dotedanje razpravljanje o slov. tonematiki (SR 1967, 64–108); akust. podobo in relevantnost elementov v akust. liku slov. tonemov, pri tem tonematiko obravnaval stavčnofonetično (v nasprotju s prejšnjimi raziskovalci), jo opazoval glede na mesto nosilca tonema v okviru intonacij. segmenta in tipa stavčne intonacije (Liki slov. tonemov, SR 1968, 315–93; Relevanz d. Gestaltelemente d. slovenischen Toneme, Proceedings of the Sixth Intern. Congress of Phonetic Sciencies, Prague 1967, 913–5; Sprechakt-Neutralisierung u. Metatonie d. Toneme im Slovenischen, Acta Univ. Carolinae - Philologica. Phonetica Pragensia III, 1972, 267–70), pisal o stavčni intonaciji in stavčni fonetiki (Jezik. pogovori 1967, 167–72; Slov. knjižni jezik IV. 1970, 189–200; SR 1972, 149–58), formantih slov. samoglasnikov (ib. 1975, 153–96), razločevalni obremenitvi slov. prozodičnih parametrov (Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. 1978, 300–9); b) fonologija: Slov. glasovje je razdelil na 3 osn. vrste: samoglasnike, zvočnike in nezvočnike, določil njihove karakteristike, alternacije in distribucijo (Strukturiranost slov. glasov in predvidljivost njihove razvrstitve, JiS 1967, 92–6), le-to določal pri raznih glasovnih pojavih obenem z njeno predvidljivostjo (Sistemske premene soglasnikov v knjiž. govoru, JiS 1957/8, 70–6; Alternativni soglasniški sklopi … ib. 1958/9, 203–7; Suglasnički skupovi u slov. knjiž. jeziku, Radovi Slavenskog inst. Zgb 1959, 113 do 122; Predvidljivost slov. knjižne samoglasniške kolikosti in kakovosti, JiS 1967, 229–36). - Razprave in članke iz fonetike in fonologije je izbral, v drugih jezikih pisane prevedel, eksperimentalnofonetične ponazoritve daljših razprav pa skrajšal v knjigi Glasovna in naglasna podoba slov. jezika. 1978 (ocena: J. Müller, SR 1979, 477–86); c) oblikoslovje: Obravnaval je morfematiko, paradigmatiko, tudi naglasno z delitvijo na 4 naglasne tipe (oblikoslovna segmentacija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezik. sistem slov. knjiž. jezika, SR 1969, 343–54; Glagolski naglasni tipi … JiS 1957/8, 306–12; Še o naglasu nedol. glagol. oblik, ib. 1958/9, 48–50; Naglas v namenilniku, ib., 81–3; Naglasni tipi slov. knj. jez., ib. 1965, 56–79), uveljavil nov pristop h glagolu z delitvijo po sedanjiku (JiS 1967, 117–27), postavil novo teorijo glagolskih načinov z delitvijo samo na tvornik in trpnik (Jezik. pogovori 1965, 100–5), postopoma uveljavljal novo teorijo besednih vrst, kjer je zaimke vključil med samostalniške in pridevniške besede in prislove, izločil členke iz prislova v pos. besedno vrsto z drugačnim pojmovnim obsegom, prav tako tudi predikative, podrobno je obdelal medmete in veznike (Slov. knjižni jezik; Samostalniška beseda, Linguistica 1972, 301–14; Besednovrstna vprašanja slov. knj. jezika, JiS 1974/5, 33–9; Slov. zaimenske besede, ib., 117–9; Esej o slov. besednih vrstah, ib., 295–305; Nekaj o osebnih zaimkih, ib., 1978/9, 230–1; O osebnih zaimkih v SSKJ, ib. 297–301; Imenska določnost v slov. knjiž. jez., SR 1978, 287–304); č) besedotvorje: Ukvarja se s sinhronim besedotv. sodobnega knjiž. jezika z izhodiščem v pomenskih kategorijah in v formalizirani besedotvorni teoriji, s frazeologijo in naukom o besedi (Slov. knjiž. jezik, JiS 1973/4, 273–9; SR 1973, 105–12; 1976, 163–77; Linguistica 1975, 241–56); je končni redaktor slov. dela pri terminol. jezikosl. slovarju slovan. in gl. evropskih jezikov (Slovnik slovanské lingvistické terminologie I. Praha 1977, II. 1979) in živo terminološko tvoren v zvezi z uvajanjem novih tematičnih področij v slov. jezikoslovje; d) skladnja: Na podlagi enotnega nazora je reševal gl. vprašanja o vrstah besednega reda in o kriterijih, ki odločajo o zaporedju posam. besed ter delov sporočila, zlasti npr. besedni red nominalne fraze in klitičnega niza (SR 1967, 251–74; Slov. knjiž. jezik IV.); uveljavil teorijo 4 gl. stavčnih členov (osebek, povedek; predmet, prisl. določilo), medtem ko ima druge za stranske (prilastek, povedkovo določilo). Ponovno je uvedel povedkov prilastek, prikazoval vzporednost pojavov prostega in zloženega stavka ter pretvorljivost priredje-podredje in glagolskih stavkov v nestavčne fraze; uvedel poseben del skladnje t. i. besednovrstne fraze; vrsto priredij razširil še s stopnjeval. in pojasnjevalnim priredjem (JiS 1968, 184–92); na novo, zlasti tudi formalno funkcionalno definiral stavčne člene (po pomenu, obliki, mestu v strukturi in po vprašalnici) ter razmerja med njimi (ib. 1969, 77–85); e) stilistika: Zanima ga teorija, v precejšnji meri tudi praktična stilistika (JiS 1962/3, 34–44; Jezik. pogovori 1965, 157–81; JiS 1966, 81–91; NRazgl 1967, 56–7, 74–5, 94, 125, 156 … 284; Pripov. dela F. S. Finžgarja. 1964, 209–66), pomembne so obravnave stilnih vrednosti vseh kategorij v posam. ravninah ali slojih jezik. strukture, tj. glasoslovju, pisavi, oblikoslovju, besedotvorju, skladnji (Stilska vrednost slav. knjiž. veznikov, Radovi zavoda za slaven. filol. 1964, 63–83; Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slov. knjiž. jezika, SR 1973, 217–63; Stilnost oblikoslovnih kategorij slov. knjiž. jezika, SR 1974, 245–62; Stilistika skladenjskih pojavov, SR 1976, 29–38; Župančičeva opazna beseda, Sodobnost 1978, 776–84; Jenkova rima, SR 1979, 345–61); v stilist. v modern. smislu spadajo še razprave o zvrstnosti slov. jezika, shema po T-u je: I. socialne zvrsti: knjiž. jezik, pogovorni jezik, narečje (podzvrsti, t. i. govorice: sleng, žargon, argo); II. funkcijske zvrsti: praktično sporazumevalna, strokovna (prakt. strok., poljudnoznanstvena, znanstvena), publicistična, umetnostna; III. prenosniške: pisna, slušna; IV. časovne: sodobna, pretekla (Jezik. pogovori 1967, 107–13; SR 1970, 55–70; Govornite formi i slov. liter. jazici. Skopje 1973, 123–6; SR 1977, 387–406); f) pravopis in pravorečje: Pisano besedo skuša približati govorjeni, je proti arhaiziranju, zahteva sistemskost in smiselnost, včasih tudi proti ustaljeni praksi (JiS 1959/60, 109–12; Slov. knjiž. jezik; Jezik. po govori 1967, 114–66; JiS 1969, št. 3 ov. III in ib. 184–90; TT 1970, št. 50; 1971, št. 2; SR 1971, 55–75, 222–9; 1972, 285–96; VMrb 1978, št. 163; o kitajskih imenih, Delo 1979, št. 34, 76), do neke mere je nadaljevalec načel St. Škrabca. Zlasti se je potegoval za vključ. tujk v glasovni, pravopisni in sklanjatveni sistem slovenšč., bil za sprostitev zahtev o izgovoru polglasnika v redkih besedah, obravnaval besede z dvema naglasoma itd. Pravopisno in pravorečno sodeloval tudi v začetnih pripravah za Slovar slov. knjižn. jezika; dela pri pripravah za novo izdajo Slov. pravopisa (skupaj z Riglerjem objavlja Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa, SR 1977, 69–106, 311–58; 1979, 81–150, 231–61, 459–76; prim. še SR 1978, 208–26); g) norma: Problemi norme se prepletajo z obravnavo jezika na vseh ravninah; posebej se s tem ukvarja v Kaj je v knjiž. jeziku prav (Jezikovni pogovori. 1967, 114–21), Problemi normativnosti u slov. književnom jeziku (Seminar za strane slaviste pri Crnogorskoj akad. n. i um. 1977, 135–45), Problemi norme in kodifikacije v slov. knjiž. jeziku (Nadawki a hranicy rěčneje kodifikacije, Budyšin 1979, 60–6); zgodovinsko obravnava normo v Družbena pogojenost norme in predpisa slov. jezika (XV. seminar slovenskega jezika, lit. in kult. 1979, 31–44); h) dialektologija: Opisal je akcent in vokalizem moščanskega govora (Dolenjski zbornik 1961, 203–22; Scandoslavica 1962, 239–54; SR 1963, 206–9), v njem odkril do tedaj na južnoslovan. področju nepoznan tip metametrije (krajšanje cirkumfleksa); i) zgod. knjiž. jezika: Prikazoval je posam. poglavja (Jezik. pogovori 1967, 9–74), v knjigah Slov. knjiž. jezik I.–IV. podal tudi celoten pregled z interpretacijo besedil, pri čemer je upošteval svoja in tuja novejša dognanja ter prikazal tudi nekatera prej slabo obdelana poglavja, npr. slov. jezik v Jsli; prim. še Misel o našem slov. jeziku, JiS 1968, 124–7, Mali jezik v večjezikovni skupnosti, SR 1977, kong. št., 101–12 in A Language of a Small Nationality in a Multilingual State, Sociolinguistic Problems in Czechoslovakia, Hungary, Romania and Yugoslavia, Columbus (Ohio) 1978, 480–6 (Folia Slavica, vol. 1, št. 3); v EJ IV, 495–500 podal sploh kratek pregled zgod. slov. jezika; j) zgod. jezikoslovja: Pisal o povojnem raziskovanju knjiž. jezika (do 60-ih let, JiS 1961/2, 161–70), celotni slov. dialektologiji (do 60-ih let) in ovrednotil tudi raziskovalce pred F. Ramovšem (ZslPh 1962, 383–416), o 50 letih jezikosl. slavistike na lj. fil. fak. (Petdeset let slov. univ. v Lj. 1969, 243–52; JiS 1969/70, 76 sl.), o sodobn. slavist. jezikoslovju v Sji (SR 1971, 13–30; prim. še NRazgl 1975, 498–9, 508 in 1978, 230–1, 240), v jubilejnih in leksikonskih člankih o slovenskih jezikoslovcih: A. Bajcu (JiS 1967, 1–4), A. Brezniku (ib. 1974/5, 99–102), S. Buncu (ib. 1969/70, 273–5), R. Kolariču (ib. 1968, 201–3), S. Škrabcu (SBL III, 641–8; SR 1970, 179–217), J. Šolarju (SBL III, 662–5; JiS 1966, 161), jih objektivno in realistično ovrednotil, o imenskem oblikoslovju v Nahtigalovih Slovanskih jezikih (Nahtigalov zbor. 1977, 465–82); k) kritika: Izredno polem. zavzeto uveljavlja svoja načela, zlasti ob knjigah: Slov. slovnica. 1956 (Scandoslavica 1960, 53–74; Filologija Zgb 1962, 278–89) in 1964 (JiS 1965, 209–17); Slovenski pravopis. 1962 (JiS 1962/3, 138–43, 167–73, 206–11); Slovar slov. knjiž. jezika I. 1970 (SR 1971, 55–75, 222–9, nezaklj.); M. Jalen, Spoznavajmo slov. jezik (JiS 1970/71, 168–78, 200–8, 244–9); Veliki atlas sveta (Delo 1971, št. 334; 1972, št. 4), A. Lägreid, Die russischen Lehnwörter im Slovenischen in njena izdaja Megiser: Slovenisch-Deutsch-Lateinisches Wörterbuch (SR 1977, 117–120), B. Urbančič, O jezikovni kulturi (ib., 359–71; prim. še Komunist 1977, št. 45), C. Vincenot, Essai de grammaire slovène (SR 1979, 262–91 in 486–96), pisal o jeziku Medicinskih razgledov (Med. razgl. 1967, 475–81; 1968, 429–42) in v sodnih spisih (Bilten slovenskega sodnišk. društva 1973, št. 6/8); razen tega je kritika slovenist. del o knjiž. jeziku implicitno prisotna v večini njeg. člankov; v skoraj osebno polemiko šteje zlasti ona z J. Gradišnikom (JiS 1966, 172; 1967, 163–4; Delo 1967, št. 70; TT 1970, št. 50, 51; 1971, št, 2, 3), F. Pibernikom (Sd 1966, 659–61, 1047–51), R. Bordonom (Delo 1978, št. 268, 284) in M. Kmeclom (NRazgl 1979, 648–9, 713); l) učbeniki: Zaradi pomanjk. sodobn. stanju jezikoslovja ustrezajočih slovnic idr. priročnikov je T. napisal: v shrv Slovenski jezik. Izgovor i intonacija sa recitacijama. Zgb 1961 (+ 5 gramof. plošč), že v njej, zlasti pa v poznejših učbenikih, podal praktično aplikacijo svojih teoret. stališč; slovnico za gimn. Slovenski knjižni jezik. I–IV. (I. 1965, 1979⁷; II. 1966, 1979⁵; III. 1967, 1979⁴; IV. 1970, 1979³), jo približal modern. jezikoslovju in vanjo uvedel precej novosti, ki jih je utemeljil v svojih razpravah; učbenik slovenšč. za angl. govoreče: Zakaj ne po slovensko – Slovene by Direct Method. Lj. 1969 (+ 6 gramof. plošč), v njem oba jezika konfrontiral; kratke prikaze o glasoslovju, oblikoslovju ter abecedi in glasovni vrednosti črk za tujim slavistom namenjeni informat. zbornik Slov. jezik, literatura in kultura. 1974 (ga tudi souredil), kratke slovnič. prikaze sloven. pa še za nekat. priročne dvojezične slovarje drugih avtorjev (angl., franc., it., nem.). – V knjigi Slovenska slovnica. 1976, ki predstavlja novo kvaliteto v slov. slovničarstvu, je z modernim strukturalnim in strogo sinhronim znanstvenim pristopom dal sintetičen prikaz slov. knjiž. jezika, pri tem upošteval nova spoznanja na vseh ravninah jezikovnega ustroja ter močno razširil področje raziskovanja in količino informacij (ocene: J. Dular, SR 1978, 45–55; T. Korošec, Delo 1978, št. 109; O. S. Plotnikova, Obščestvennye nauki za rubežom, serija 6, Jazykoznanie, Moskva 1978, št. 4, str. 171–6; P. Čučka in G. Tokar, Movoznavstvo (Kijev) 1979, 3, str. 76–7); m) urednik: 1966–70 je bil gl. in odg. urednik JiS; 1967–9 je bil sourednik, od 1970 pa je gl. urednik za jezikoslovje ter odg. urednik SR; gl. in odg. urednik knjige Besedila slov. jezika. 1975. – T. je iz shrv prevedel knjigo M. Žeželj, Preteklost v podobah. Zgb–Lj. 1958 ter krajše odlomke iz raznih jezikov v slovenšč. (JiS 1966–9, SR 1970 idr.).

T. je sodeloval pri pripravljanju učnih načrtov za osn. šole in gimn. (gl. JiS 1973/4, 163–73). Stalno kaže zanimanje za slovenšč. v vseh vrstah šol (Kako ukloniti uzroke slabe pismenosti, Problemi jedinstva nastave maternjeg jezika i knjiž. Bgd 1966, 87–91; Naša šola govorjene slovenšč., Vzgoja in izobraževanje 1975, 42–5), pomagal je večjemu uveljavljanju knjiž. jezika pri fakult. študiju in se sploh boril za večjo jezikovno kulturo (JiS 1977/8, 201–5; NRazgl 1979, 24 nadaljevanj). – Prim.: osebni podatki; ULj 1969, 85–7; ULj 1979, 53–5; JiS 1961/2, 165; 1969/70, 118–20; Delo 1967, RTV priloga z dne 8. jun. (s sliko); Poročila o delu fil. fak. v Lj. za štud. leta 1965/6 sl. (ciklostil); SR 1971, 13–27; F. Jakopin, Slov. jezik, literatura in kultura, 1974, 121, 122, 124; 7 dni 1973, št. 57 (s slikami); NRazgl 1975, št. 19 (s sliko); 1978, 230–1, 240 (s sliko); VMrb 1978, št. 163 (s sliko); Teleks 1979, št. 44 (s sliko). Rgr.