Tönnies, Gustav Johann Ludvik (1814–1886)

Tönnies Gustav Johann Ludvik, stavbni podjetnik in tovarnar, r. 16. jan. 1814 v Stralsundu na Pomorjanskem (Nem.) priseljenemu ladijskemu tesarju (iz Smaalanda, Švedska), u. 12. nov. 1886 v Lj. Izučil se je tesarstva, v l. 1830–9 kot tesar. pomočnik potoval po Nem., Avstr., Švici in Franciji, bil pa tudi na Šved., Norv. in v Rusiji. L. 1842 se je zaposlil pri Ohmeierju kot tesar. polir v Gradcu in se še ukvarjal s stavbnim ključavničarstvom. Ko je graški podjetnik J. B. Withalm 1845 gradil Kolizej v Lj., je bila T-u poverjena naloga, da postavi tej zgradbi ostrešje; odločil se je, da ostane v Lj., 1846 si z izpitom pri dež. gradb. direkciji pridobil priznanje usposobljenosti za mestn. tesar. mojstra, od magistrata pa obrtno dovoljenje.

T. se ni omejil na tesarstvo, temveč je, izkoriščajoč ugodne gospodar. razmere (gradnja juž. žel. skozi Lj.), svoje podjetje razširil na vso gradb. stroko ter se sprva usmerjal na železn. in industrij. zgradbe, 1858 ob dan. Titovi c. zgradil parno žago s strojno mizarnico in izdelovalnica parketov. Za zagotovitev stavbn. materiala je kupil kamnolome v Nabrežini, Momjanu in Repentabru, imel opekarno v Kosezah pri Lj., ki jo je 1883 opremil s krožno pečjo, prvo na biv. Kranjskem. L. 1871 je stopil v družbo s F. Dobnerjem, biv. ravnateljem železarne na Dvoru pri Žužemberku, in ustanovil poleg stavbinskega ključavničarstva še železolivarno in strojno delavnico; 1880 je Dobner izstopil, T. je ostal edini lastnik tvrdke »G. T. strojna delavnica in železolivarna«. Izvedel je: dela in kolodvor. poslopja na železn. postajah južne žel. (Celje—Trst); 1870–1 vsa tesarska, mizarska in ključavnič. dela na gorenj. žel. (Lj.—Trbiž); obnovil 1858 pogorelo sladkorno rafinerijo (na Poljan. nasipu); 1866 zgradil Koslerjevo pivovarno v Šiški; 1871 zidal nekdanjo tvornico kanditov Tschinkel & sin. (ob današnji Titovi c.); razširil lj. predilnico; udeležen bil 1872–3 pri gradnji tobačne tovarne v Lj., pristaniških skladišč v Trstu ter pri povečavi in prezidavi kolodvora ib. idr. T. je bil pomemben tudi na industrij. področju, izdeloval je zlasti stroje za lesno industrijo in obrt, sesalne naprave, turbine in parne stroje. Po obsegu gradb. in industrij. dejavnosti moremo T-a uvrstiti med naše velike podjetnike svoje dobe; ob njegovi smrti je bilo v vseh obratih zaposlenih ok. 650 ljudi; prevzeli so jih T-ovi sinovi, r. v zakonu z Ljubljančanko Amalijo Malovrh: Gustav ml. (3. Sept. 1851–22. okt. 1922) je končal lj. realko, nato študiral gradb. na dunaj. obrtni šoli, 1887 si pridobil pravico za obrt stavbn. mojstra (pozneje še za kamnoseško in tesarsko) v Trstu, bil tam do 1900 stavbenik; 1901 je dobil koncesijo za iste obrti v Lj. ter nadomestil u. brata Adolfa kot nosilec obrtne pravice za gradb. tvrdko. - Adolf (21. Sept. 1855–13. jun. 1900) je v Lj. obiskoval realko 1867–70 in se tudi usposobil za stavbenika; opravljal je za očetovo stavbno podj. gradbena dela za juž. žel. v Trstu, 1883 napravil pri tehn. odd. namestništva izpit za mojstra in pridobil koncesijo za Trst, i. l. tudi za Lj., bil njen nosilec za podjetje G. T. do smrti. - Viljem (24. apr. 1857–31. maja 1925) je v Lj. končal 3 razr. realke, se usposobil za strojegradnjo in imel tehn. vodstvo železolivarne in strojne delavnice. - Emil (7. Sept. 1863–30. avg. 1941) je končal v Lj. 2 razr. realke, postal komercialist in vadil pred 1. svet. vojno očetove kamnolome v Nabrežini in Repentabru, pozneje pa prevzel komerc. vodstvo »Gradb. podjetja« G. T. nasl., družbe z o. z., ki je nadaljevala gradbene posle prejšnje tvrdke T. Podjetje je proti koncu 19. stol. močno povečalo svojo dejavnost, opravilo je 1896 obnovitvena dela in prezidavo pri c. sv. Petra in Jakoba (poškodovani ob potresu 1895), zgradilo mdr. vrsto pomembnih javnih - operno gledal. (1892); vojaška bolnica (1897) na Zaloški c.; nekaj objektov dež. bolnice; sodno palačo; gimn. v Prežihovi ul. (1899); jubilejno ubožnico (1899); mestni licej (1906); Mladiko (1906) - in zasebnih stavb: hiša v Tavčarjevi ul. 2 (Hribarjeva); na Miklošičevi c. 16 (Bambergova), obe po načrtih arh. M. Fabianija; na Trubarjevi c. 2; Gradišče št. 8 in 10 (stanov. hiše pokojn. fonda Kranj. hranilnice); tiskarno v Kopitarjevi ul. (biv. Katoliško) itd. Zunaj Lj. je sezidalo mdr. cerkev na Bledu (1900) in v Brestanici (1908).

Nove gospodar. razmere po 1. svet. vojni in subjekt. razlogi so dovedli v podjetjih T. do sprememb. Železolivarno in strojno delavnico so 1919 prodali novoustan. delniški družbi Strojne tovarne in livarne (prevzela tudi M. Samasso, SBL III, 192, in Avg. Žabkarja), stavbno obrt pa so T-i nadaljevali v dveh na novo osnovanih podjetjih: 1) G. T. nasl., družba z o. z.; 2) Obnova, gradb. družba z o. z., obe je vodil najml. sin inž. Rudolf, stavbenik (20. apr. 1869–6. dec. 1929 v Münchnu), ki je tudi študiral gradbeništvo, kot inž. stopil v službo pri hrv. vladi v Zgbu, nato bil vodilni arh. pri vladi BiH v Sarajevu. L. 1918 se je vrnil v Lj., pridobil koncesijo za obrt (stavbni mojster) in se pridružil bratom. V Lj. je zgradil ok. 1923 palačo Lj. kreditne banke (danes sedež Nar. banke) in v istem času Lj. dvor (sedež Železn. transport. podjetja). - Prim.: matične knjige franč. župnije Lj.; obrtni registri Cod. XX/5, fol. 103, Cod. XX/6, fol. 231, Cod. XX/13, fol. 104, Cod. XX/53, fol. 53', Cod. XX/55, št. 1022, 1427, 1666, 1728; Reg. I, fasc. 988, fol. 357 sl. (MALj); Dež. vlada, fasc. 21–4 (1901; DAS); NZT 208–10 (s sliko); izv. lj. realke 1863–83; LZg 1886, št. 260–1; S 1886, št. 259, 261; Fr. Haymerle, Životopisni obrazi … Lj. 1895, 92 do 95; LZg 1897, 2411; J 1929, št. 289 (nekrolog Rudolfu); J 1933, št. 209 (s sliko, 60–1. Emila); S 1933, št. 203 (s sliko, 60–1. Emila); R. Andrejka, Kron 1934, 289 sl. (s sliko Gustava); Spominski zbornik Sje. 1939, 642; V. Valenčič, Kron 1969, 80; 1970, 135–46 (s sliko); Starejša ljublj. industrija. 1973, 36 sl. Vlč.