Tonkli, Štefan (1908–1987)

Tonkli Štefan, pesnik, r. 15. dec. 1908 v Breginju kmetu Andreju in Katarini r. Češornja, živi v Gor. (It.). Obiskoval je osn. šolo v r. kraju in na Siciliji (Marsala, S. Giminiano, Monte Erice), kamor je družina morala med 1. svet. vojno v izgnanstvo; klas. gimn. 1919–24 v Šentvidu pri Lj. in 1925–7 v Lj. (z mat.), bogoslovje 1927–31 v Gor., 1931 bil ord. ter od 1931–2 kaplan v Tolminu, 1932–6 vikar v Brestovici, 1936–46 župnik v Grahovem pri Podmelcu, 1946–8 prof. na slov. sred. šolah in v malem semenišču v Gor. (It.), 1948 je emigriral v Argentino. Tu je bil kaplan po raznih župnijah in v Buenos Airesu, 1963 se je vrnil na Goriško, bil 1963–4 prefekt v Alojzijevišču v Gor., 1964–75 župnik v Mavhinjah (It.), 1975 se je preselil v Gor. L. 1977 je prejel lit. nagrado Vstajenje za 1976.

S pesmimi, tudi s kratko prozo, je sodeloval v listih: J (1927), Jutranja zarja (1922), Plamen (1924–6), Rast (1925–6), V (1925–7), M (1927–38), Naš čolnič (1928–9), KGMD (1929—), Družina (1929–30), Mentor (1929/30 do 1940/1), Svetogorska Kraljica (1938–9), Pratika (1939), NS (1940), po 1945 pa v: Duhovno življenje, Kol Svob. Sje (1950–63), Mladika (Trst), Slov. beseda, Vrednote; z 1 pesmijo je udeležen v antol. Mati. Celje 1930. V Orliču 1925/6 je obj. igro Orlič Pavlek. - L. 1934 je izdal pod ps. Venceslav Sejavec zbirko Pesmi. Trst (samozal.), s pretežno razmišljujočo liriko; v nasl. zbirki z istim ps. Bežni oblaki. 1948 (tisk. Budin v Gor., samozal.) odseva doba nar. in fašist. zatiranja na Primor. Tu pesnik izraža ne le odpor, marveč celo upor (gl. Odgovor tiranom. Straža premišljuje); pod ps. Sfinks je izšla zbirka Kaj si bolečina? 1969 (tisk. Budin v Gor., samozal.), ki ima 2 varianti (36 in 40 str.). Sledile so: pod ps. Niko Kotnik Na križpotju cest stojim. Gor. 1976; pod ps. Slavko Srebrnič Argentinsko slovenski odmevi. Gor. 1978; Bodi črna srčna kri. Gor. 1979; kot Venceslav Sejavec Prigodne. Gor. 1979. - Iz argentinske dobe sta sonetna venca Neurejeni venec. 1950 ter Venec na grob materi, Kol Svob. Sje 1954 (z akrostihom Tebi, draga mati; gl. Odlomek v KGMD 1974). Več T-jevih relig. pesmi so uglasbili, mdr. A. Jobst (Ponižno in skesano), Iv. Ocvirk (Ne glej na naše grehe), V. Vodopivec (Ponižen, tih med nami), gl. pesmarico Gospodov dan. Gor. 1930; prevedel je nekaj ruskih lir. pesmi (uglasbil L. Bratuž). L. 1934 je z I. Tulom (gl. čl.) idr. sodeloval pri spomenici nadškofu K. Margottiju, ki je imela namen opozoriti na težko stanje Slov. v gor. nadšk. - Psevd.: I., Ignotus, I. N., J. N., N. N., Š. T., T., T. Š., Boltežar Tajfun (Slov. beseda), Gašper Nevihta (Mentor), Miha Vihar (ib.), Niko Kotnik, Sfinx, Stenka Andrejevič, Štefan T., Vajko, Venceslav, Venceslav Sejavec; v amer. dobi Slavko Srebrnič; po 1945: Boleslav (Mladika), Hosko Tejnos (ib.), Predzanamejski (ib.), V. S. (ib.), Yl Knotts (anagram = Sttonkly). - Prim.: Zssl VI, 320, 338; Naš glas (Trst) 1928, 22, 381; Julijska krajina. 1930, 35; V. B(eličič), M 1934, 466; Mentor 1934/5, 71; Kol Svob. Sje 1955, 239 (s sliko); Bibl JLZ; Indicatore dell' Archidioecesi di Gorizia 1965; Cerkev na Slov. 1971, 377; M. Jevnikar, Mladika (Trst) 1969, 94; 1972, 137–8; 1977, št. 4/5; isti, Literarne vaje (Trst) 1969/70, 124; J. Pogačnik, Slov. zamej. in zdomsko slovstvo. Trst 1972; isti, Zgod. slov. slovstva. VIII. Mrb 1972, 74 do 75; L. Šorli, Izbrane pesmi. Gor. 1973, 151; Katol. glas 1976, št. 44; Novi list (Trst) 1977, št. 1127. Brj.

TONKLI Štefan, duhovnik in pesnik, r. 15. dec. 1908 v Breginju kot deseti otrok, u. 8. avg. 1987 v Gor. Oče Andrej, kmet, mati Katarina Češornja, gospodinja. Osn. š. v Breginju in na Siciliji (S. Giuliano nad Trapanijem), kamor je morala družina med prvo svet. vojno v izgnanstvo. Na Škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj. je dovršil prve štiri razr., zadnje štiri na Klas. gimn. v Lj. z maturo 1927, bogoslovje v Gor. in bil posvečen 30. maja 1931. V duhovniški poklic ga je gnala »ljubezen do naroda. Videl ga je teptanega, zaničevanega, brez osnovnih človeških pravic, videl je tudi, da mu bo kot duhovnik lahko še najbolj služil« (K. Humar). Bil je kpl. v Tolminu (1931–32), vikar v Brestovici (1932–36), deset mesecev je upravljal tudi Jamlje, kjer je njegov prednik Jože Bressan iz Doberdoba vpeljal v cerkev it. T. je že prvo nedeljo uvedel branje evangelija in pridigo v slov. in tudi petje med mašo je bilo znova slov. Nato je bil žpk v Grahovem pri Podmelcu (1936–46); zaradi svoje narodne zavednosti je prišel hitro v spor s faš. veljaki, gor. kvestor pa mu je očital, da je »znan protiit. in protifaš. duhovnik«. Po vojni se ni strinjal z novo jsl. oblastjo, zato se je preselil v Gor. in poučeval slov. dijake v Malem semenišču (1946-48). Ker zavoljo nove drž. meje ni bilo več dijakov v Malem semenišču, je odšel 1948 v Argentino in bil kpl. na španskih župnijah v Buenos Airesu, nazadnje kurat v bolnišnici. 1963 se je vrnil v Gor. in bil prefekt v Alojzijevišču (1963–64), nato do upokojitve žpk v Mavhinjah pri Nabrežini (1964–75). Zadnja leta je preživel v Zavodu sv. Družine v Gor. - Pisati je začel v dijaških letih in s pesmijo ter kratko prozo sodeloval v listih: Jutranja zarja, Plamen, Rast, Vrtec, Mladika, NašČ, KolGMD, Svetogorska Kraljica, Pratika, v Arg. Duhovno življenje, Koledar - Zbornik Svob. Sje, Slov. beseda, Vrednote, po vrnitvi v M(Trst). V Orliču (1925/26) je objavil igro v dveh dej. Orlič Pavlek (gl. Prosvetni oder, Lj. 1943, 45). - 1934 je izdal v Trstu v samozal. prvo pesniško zbirko Pesmi (psevd. Venceslav Sejavec, po domačem hišnem imenu Pri Sejavcu), ki so že napoved za naslednje zbirke: vrtanje vase, odkrivanje slabosti in težnja po poboljšanju, ljubezen do narave, domačnosti in doma, izseljevanje Primorcev zaradi faš., nabožna tematika, pozneje še grozote druge svet. vojne in revolucije, doživetje Argentine. Ubiral je realistične strune, naravno, umirjeno in razumljivo, čeprav se je njegov pesniški izraz razvijal in postajal osebnejši. Ljubil je urejeno, tudi sonetno obliko. Izdal je 14 pesniških zbirk, vse pod psevdonimom, vse je sam založil in razen prve vse v Gor., da bi poživil kulturno delovanje, ki je po zadnji vojni zelo usahnilo. - 1948 je izdal drugo zbirko Bežni oblaki, 1928–1948 (psevd. Venceslav Sejavec). Pesmi so nastale v dobi, ko je njegova ožja domovina doživljala najtežje čase, zato so pesmi »vzdih in jok in spev iz dna srca«, a tudi upor in optimizem: »In mi bomo vstali.« - V Arg. je T. človeško in pesniško dozorel. Rešil se je evrop. tesnobe in se z rojaki vraščal v novo domovino. Zazrl se je v prostrano pampo, mogočne Ande, v mednarod. velemesto Buenos Aires, v Panamericano, cesto, ki povezuje vse tri Amerike, zbližuje ljudi in jih gosp. dviga. Ob vsem tem pa je videl toliko bede, nesreč in zapostavljanja. Kmalu po prihodu je napisal dva sonetna venca v Prešernovi obliki: Neurejen venec (1950) je posvečen padlim v zadnji vojni, Venec na grob materi z akrostihom Tebi, o draga mati pa umrli materi. - Po vrnitvi je izdal 1969 pesnitev Kaj si, bolečina? (psevd. Sfinks); na 40 rdečih straneh z enim do štirih verzov razmišlja o smislu bolečine, ki spremlja človeka od rojstva do groba. Sledila je zbirka Na križpotju cest stojim (1976, psevd. Niko Kotnik), pretresljiva izpoved sodobnega človeka, ki se potaplja v mestni hrup in blesk, ne najde pa stika s sočlovekom in duševnega miru, blaži ga le misel na Boga in večnost. Čim bolj mu potekajo leta, tem bolj se čuti z naravo eno, njena spreminjajoča se lepota ga opaja. Za zbirko in življenjsko delo je dobil tržaško liter. nagrado Vstajenje za leto 1976. V zbirki Argentinsko slovenski odmevi (1978, psevd. Slavko Srebrnič, ker je živel ob Srebrni reki - Rio de la Plata), se vrača v argentinski svet, med slov. izseljence, v lepoto pokrajine, med bogastvo in revščino, v drugem delu pa je prevladalo domotožje, osebna izpoved, spomin na mater (ponatisnil je sonetni venec) in molitev. V zbirki Bodi črka srčna kri (1979, psevd. Slavko Srebrnič) so stare in nove pesmi, miselne, čustvene in religiozne, segajo od ožje domovine do Argentine, v njih je manjšinska bridkost, osebna in splošno človeška stiska. - Odslej je izdal T. kot Venceslav Sejavec še sedem zbirk, ki so vsebinsko sicer bogate, oblikovno pa ne presegajo prejšnjih. V vseh zbirkah so starejše in novejše pesmi, dosti je priložnostnih, umetniška vrednost pa je skromna. To so. Prigodne, 1927–1979 (1979); Nekje studenec žubori (1980); Samotno drevo (1980); Serk - Grmada (1981); Ob 50-letnici smrti goriškega nadškofa msgr. F.B. Sedeja, 28.11.1931–28.11.1981 (1982); Pesmi (1984); Soneti (1985), ki prinaša kar 197 sonetov. V vseh teh pesmih toži o starosti in minevanju življenja, zahaja v naravo, govori o slov. problematiki, zateka se v vero in molitev. - Več T-jevih religioznih pesmi so uglasbili, npr. A. Jobst (Ponižno in skesano), I. Ocvirk (Ne glej na naše grehe), V. Vodopivec (Ponižen, tih med nami) (gl. pesmarico Gospodov dan, Gor. 1930). Prevedel je nekaj rus. lir. pesmi (uglasbil L. Bratuž). 1934 je z dr. I. Tulom idr. sodeloval pri spomenici nadšk. K. Margottiju o težkem stanju Slov. v gor. nadšk. - Psevd.: I., Ignotus, I.N., J.N., Š.T., T., T.Š., Boltežar, Tajfun (Slov. beseda), Gašper Nevihta in Miha Vihar (Ment.), Niko Kotnik, Sfinks, Stanko Andrejevič, Štefan T., Vajko, Venceslav, Venceslav Sejavec, v arg. dobi Slavko Srebrnič, v trž. M: Boleslav, Hosko Tejnos, Predzanamejski in V.S., Yl Knotts (anagram = Sttonkly).

Prim.: Vprašalna pola; M. Brecelj, SBL IV, 140 z liter.; Naš glas (Trst) 1928, 22, 391; Jul. krajina 1930, 35; V. B.(eličič), M 1934, 466; Ment. 1934, 35, 75; M. Jevnikar, Slov. mlad. igra, Prosv. oder, Lj. 1943, 45; T. Debeljak, Panorama slov. leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji, ZbSS 1955, 228–44, 239 s sl.; Isti, Trideset det zdomske emigracijske književnosti, ZbSS 1973–1975, 381–437; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1969, 94; 1972, 137–38; 1977, 63–64; 1973, 161–62; 1979, 167; 1980, 75–76; 1982, 77; 1985, 139; 1986, 38; Isti, Odšel je pesnik Š. T., M.(Trst) 1987, 120 s sl.; J. Pogačnik, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst 1972; Isti, Zssl 8, Mrb. 1972, 74–75; Legiša, Zss VI, 320, 338; -jk, Š. T. - 50 let duhovnik, KatG 28. maja 1981 s sl.; Letopis Cerkve na Slov. 1985, 488; VoceI 12. sept. 1987; K. Humar, Š. T., duhovnik in poet, KatG 27. avg. 1937 s sl.; Isti, Š. T. - duhovnik in pesnik, KolGMD 1988, 154–56 s sl.

Jem.