Tonkli, Josip (1834–1907)

Tonkli Josip, politik, r. 21. maja 1834 v Breginju pri Kobaridu kovaču Jožefu in Mariji r. Gašperut, u. 1. nov. 1907 v Gor. Po začetnem pouku pri dom. župniku je na njeg. prigovarjanje 1849 že 15-leten šel v šole v Gor., tu opravil v enem letu 3. in 4. razr. vadnice, v gimn. (1851–7) pa prestopil iz 3. kar v 5. razr. ter 1857 z odliko mat. Štud. je pravo 1858–62 na Dunaju, 1863 bil prom. (prvi Slov. z Goriške, gl. N 1863, 242). V viš. gimn. in zlasti na Dunaju se je vzdrževal sam z inštrukcijami. Bil je najprej v odvetn. pisarni G. Rismonda v Gor., odprl lastno pisarno v Kanalu ob Soči, 1870 v Gor. L. 1886 je postal upravni svetnik tržašk. Lloyda, ok. 1904 upok.

Ob svoji prvi službi je T. tudi nastopil v javnosti: dopisoval je v N (1862, 294; 1863, 14, 21, 242 itn.), 1862 soustanovil (N 1862, 346) gor. čitalnico in bil izvoljen v odbor, 1866 ustan. Nar. čitalnico v Kanalu; pomagal pri organizaciji »občinskih straž«, ki jih je vlada ustanavljala ob meji za varstvo pred grozečim prodiranjem ital. vojske, bil za to 1866 odlikovan s Franc Jožef. redom. L. 1867 (ob prvih volitvah po spremenj. volilnem redu) je bil od kmečkih občin na Tolminskem izvoljen v dež. zbor, v njem ostal do 1895, izvzemši 1870–6. Že na prvi seji l. 1867 je bil na T-jevo zahtevo cesar. reskript o sklicanju dež. zbora prvič prebran tudi v slovenšč., 1868 je vložil interpelacijo o uporabi slovenšč. pri uradih in sodiščih, jeseni 1869 pa za zedinjeno Sjo, ki sta jo podpisala samo T. in A. Žigon (drugim se je zdela neumestna). T. si je prizadeval za gospodar. napredek dežele, zlasti za ureditev cest. Bil je član, načelnik finančnega in član zakonodajnega odseka, 1881 član dež. odbora in 1883 namestnik dež. glavarja. Živahno je sodel. tudi pri taborskem gibanju: 1868 v Šempasu (govoril o zedinjenju Sje), 1869 v Vižmarjih, 1870 v Tolminu (obakrat tudi govoril). Medtem pa je na Gor. dozorel razkol na mlado- in staroslovence in T. je bil med slednjimi tudi član društva Soča (1871). Pri prvih direktnih volitvah v drž. zbor 1873 je kandidiral, a propadel proti A. Winklerju; kmalu sta se sprti stranki zbližali in 1880 je T. postal državno zbor. poslanec enotne slov. stranke (Winkler pa dvorni svetnik pri namestništvu v Trstu). Tudi na tem mestu je odločno zastopal slov. nar. pravice, z drugimi priboril za Goriško marsikakšno v tedanjih razmerah pomembno »drobtino«, pod min. J. Pražákom si pridobil zasluge za uveljavitev sloven. na gor. sodiščih; z drugimi vred je bil pristaš Taafeja, se mu posebno 1882 prikupil, ko je na njeg. prošnjo prevzel v parlamentu vlogo poročevalca o t. i. »anarhistovskem zakonu«, ki so se je drugi otepali; v zahvalo mu je Taafe priskrbel 1883 red železne krone in z njim združeno viteštvo. Ko so jeseni 1882 (ob 500-letnici pripadnosti Trsta Avstriji) tržašk. Ital. izzivali izgrede, je T. izjavil, da morejo iredento zatreti le Slov., če se zedinijo v eno samo upravno telo. Kot upravn. svetniku Lloyda se je njegov nar. radikalizem precej unesel (nasprotniki so mu to očitali, najbolj A. Gregorčič, SBL I, 248–51), zato je pri volitvah v dež. zbor 1885 zmagal le s težavo, pri nasl. 1891 pa proti Gregorčiču propadel; l. 1900 je kot nekak števni kandidat Primor. lista še nastopil pri volitvah v dež. zbor, nato se dokončno umaknil iz javnosti. Založil je 1873–4 Pravila …, Poročila …, Tri peticije … slov. nar. polit. društva v Gor. ter ponat. iz Glasa: Javne knjige ali zemljiške bukve na Gor. - T-jeva polit. usoda je bila tragična. Vrsto let je bil pozabljen. Tudi kot človek je veliko trpel, nazadnje čisto oslepel (E 1907, št. 304). Njegov nekd. hud polit. nasprotnik A. Gabršček (SBL I, 195–6) je zapisal: »T. je bil markantna osebnost svoje dobe. Dosegel je ugled in časti, kakršnih ni bil deležen za njim noben drug gor. Slov.«

Tudi brat Nikolaj (r. 18. jun. 1844 v Breginju, u. 15. avg. 1902 v Gor.?) je bil pravnik in dež. poslanec. Po končanih študijah se je zaposlil v bratovi odvetn. pisarni in bil njegov družabnik vse do nekaj let pred smrtjo. - Nikolajevo prisotnost na Gor. je čutiti v l. 1880–90, ko je bilo »T-jevo (Josipovo) desetletje«, ob snovanju gospodar., kulturnih in socialnih društev v Gor. in na deželi; 1884–94 je bil preds. Gor. ljud. posojilnice, ki sta jo 1884 ustan. A. Gregorčič in oba T-ija; 1884 postal dež. poslanec (šele na predlog »Sloge«, čeprav že 1881 kandidiral), 1889 znova izvoljen do 1895; 1888 bil v 7-članskem odboru, ki je protestiral in dosegel razveljavitev sklepa šol. sveta o obveznem pouku nem. na vseh šolah Gor.-Gradiščanske. Bil je človekoljuben, pri ljudstvu priljubljen (»kmetov ni drl« ), vendar imel tudi temne strani: uradoval je v ital. in šele na Gabrščkovo zahtevo (1891) to spremenil; čudno je tudi, da je v dež. odboru pomagal pokopati prvo vlogo za slov. obrtno šolo. - L. 1971 so obema bratoma odkrili na r. hiši v Breginju spomin. ploščo (gl. sliko v T. Pavšič, Kulturno delo Kluba starih gor. študentov. N. Gor. 1973, 26); hiša ob potresu 1976 porušena, plošča pa začasno deponirana v župnišču. Prim.: za Josipa: Erjavec 8, 13, 49; Mal 1004, 1008, 1012, 1044, 1045, 1067; Prijatelj, SKSZ V (1966), 69, 105, 164, 362; Vošnjak II, 31, 76, 78, 252; N 1855, 87; Pertrattazioni della dieta provinciale Gorizia 1867–92; Oesterr. Juristenkal. 1871, 96; Soča 1879, št. 29; 1880, št. 38, 40; 1907, št. 125–6; SN 1882, št. 205; 1907, št. 255; Pozor! Slovenci na Goriškem! Mrb 1885, 5–6; KMD 1890, 103 (s sliko); Gorica 1907, št. 90; Primorski list 1907, št. 45; RDHV IV (1928), 131; N. N. (= S. Stanič), KGMD 1953, 113–8; V. Melik, Volitve na Slov…. 1965, 374 sl.; B. Marušič, Jadranski kol 1971, 122–8; Matajur 1971, št. 20; Primorske novice 1971, št. 43; PDk 1971, št. 247; za oba brata: Gabršček I, II, kazala; H. Tuma, Iz mojega življenja. 1937, 42, 147 sl. in pass.; B. Marušič, Srečanja 1972, št. 37/8, 72–3; isti, Gor. slov. politika med l. 1875 in 1880, Jadranski kol 1974, 99–104; isti, Gor. Slov. v Taafejevi dobi, ZČ 1975, 127–8, 135. - Slika: IS 1925 št. 52. (Josip). S. K. + Brj.

TONKLI Josip, odvetnik, politik, poslanec v dežel. in drž. zboru, r. 21. maja 1834 v Breginju, u. 1. nov. 1907 v Gor. Oče Jožef (1797–1847), kovač (premožen kmet), mati Marija Gaspe(a)rut. Prve š. je obiskoval pri domačem žpku in v Čedadu. 1849 je odšel v Gor. in tam dovršil 3. razr. vadnice, preskočil 4. razr. in napravil z odliko izpit za 1. razr. gimn. Na gimn. je prestopil iz 3. v 5. razr. in bil vedno odličnjak. Zrelostni izpit je napravil 1857. T. se je vzdrževal s poučevanjem na višji gimn. in na vseučilišču, ki ga je opravil na Dunaju med 1858–62. Tam se je tudi temeljito naučil gršč. in lat. 1863 je promoviral za dr. pravnih ved (prvi Slov. iz Gor.) in vstopil za praktikanta pri dr. F. Rismondu, it. politiku in iredentistu, ki je imel pisarno v Gor. Po končani odv. praksi in opravljenem odv. izpitu je bil imenovan za odv. in je odprl 1866 lastno pisarno v Kanalu ob Soči, kjer je ustanovil Narodno stražo na it. meji in bil njen četovodja. 1866 je prejel red Franca Jožefa za obrambo meje proti It. Okoli 1868 se je preselil v Gor. in tam odprl pisarno 1870. Leta 1883 je bil odlikovan z redom železne krone in viteštvom. 1886 je stopil v upravni svet trž. družbe Lloyd. - Javno je nastopil prvič kot šestošolec 1855 z deklamacijo in govorom v slov. na prireditvi za proslavo rojstnega dneva cesarične Zofije. Pobudnik gor. čitalnice, ni bil navzoč v začetnem odb. čitalnice in njeni ustanovitvi 2. okt. 1862, ker je delal izpit na Dunaju. Pozneje pa je bil njen preds. 1863 je hotel kandidirati v dežel. zbor, a mu ni uspelo, ker ni imel še 30 let. Ko je bil 1866 v Kanalu, je tam ustanovil slov. čitalnico. Jan. 1867 je bil izvoljen z A. Goriupom (PSBL I, 452) v dežel. zbor v kmečki kuriji za tolminski okraj in nato tudi za dežel. odbornika. Že na prvi seji dežel. zbora 18. febr. 1867 se je zavzel za rabo in uveljavitev slov. v zboru, pozneje (1868, 1869) za enakopravnost slov. jezika in za uradovanje v slov. na sodnijah. Aktivno je sodeloval pri taborniškem gibanju (Šempas 1868, Vižmarje 1869, Tolmin 1870). Z dr. K. Lavričem (PSBL II, 255–59) in drugimi narodnjaki je 1869 ustanovil prvo polit. društvo v Gor. Soča, bil prvi preds. društva, podpisal skupno z dr. A. Žigonom in prebral pred dežel. zborom interpelacijo za zedinjeno Sjo. 1870 ni bil več izvoljen v dežel. zbor. - Ko je 1873 nastal na Gor. polit. razkol, so se Mladoslovenci zbirali okoli K. Lavriča v društvu Soča, Staroslovenci pa v društvu Gorica, kateremu je predsedoval T., ki je istega leta propadel (tokrat proti A. Winklerju) na volitvah v dežel. zbor. Ko so se 1876 gor. Slov. spet zedinili in je nastalo polit. društvo Sloga, je bil T. kot njen kandidat izvoljen v dežel. zbor, v katerem je ostal nepretrgano do 1895. 1879 je postal tudi preds. društva Sloga in ohranil to mesto do 1890, ko je bil izvoljen na njegovo mesto A. Gregorčič (PSBL I, 478–82). Kot preds. Sloge je T. zagovarjal gor. polit. proti trž., ker je bil mnenja, da je Gor. večji narod. center kot Trst. - 1880 je bil izvoljen v drž. zbor kot poslanec enotne slov. stranke, 12. jun. i.l. je bil imenovan za namestnika dežel. glavarja, nato je bil izvoljen za dežel. odbornika in za člana dežel. šol. sveta. V naslednjih letih je bil večkrat potrjen v teh službah. Postal je najvidnejša polit. osebnost gor. Slov. in stalno deloval v korist svojega ljudstva. Dosegel je, da se vlada ni več vmešavala v volitve, skrbel, da je drž. oblast nameščala slov. sodnike in uvajala slov. jezik na sodnijah ozemelj, kjer so bivali Slov., sam se je kot odv. posluževal pred poroto slov. jezika. Mnogo si je prizadeval za napredek Slov. tudi kot član dežel. šol. sveta. V času njegovega delovanja so v Gor. ustanovili slov. ljudsko šolo Sloga in prvi slov. otroški vrtec, za katerega je T. preskrbel podporo z Dunaja. Podpore je preskrbel tudi številnim drugim ustanovam in društvom. Njegovi nasprotniki so mu vendar večkrat očitali, da je zasledoval lastne koristi, da je bil preveč na uslugo It. in preveč brutalen s slov. kolegi, posebno potem, ko je vstopil v svet društva Lloyd in je njegova narodna zavest začela pešati. - Med javnimi nastopi na raznih svečanostih v zadnjih letih njegovega delovanja naj omenimo govore na Gregorčičevi slavnosti v Prvačini 1884, na grobu Fr. Erjavca (PSBL I, 333–36) 1878, na shodu pri Rebku v Vipavski dolini za vip. železnico 1890. Leta 1885 je bil izvoljen zadnjič v drž. zbor; na volitvah, ki so bile 1891, je namreč propadel proti A. Gregorčiču. V dežel. zbor je bil izvoljen še 1889 in ohranil dežel. poslanstvo in namestništvo dežel. glavarja do 1895, ko se je skoraj dokončno umaknil iz javnega življenja. Gregorčičeva nasprotnika A. Mahnič (PSBL II, 325–28) in J. Pavlica (PSBL II, 589) sta ga postavila za kandidata pri izrednih drž. volitvah 1900 in pri dežel. volitvah 1901, a ni bil izvoljen. - Po smrti (1902) svojega brata Nikolaja (glej tam) je začel opuščati delo v odv. pisarni in 1904 se je zaradi hude bolezni odrekel odvetništvu. V svojem dolgem javnem poslovanju si je T. vedno prizadeval za kult. in gosp. napredek gor. dežele. Mdr. je bil član, načelnik finančnega in član zakonodajnega dežel. odseka, svetnik drž. sodišča na Dunaju. Večkrat je bil izvoljen v vodstvo odv. gor. zbornice. Zadnja leta je bil preds. disciplinarnega sveta te zbornice, od 1873 do 1903 član posvetovalnega odb. zastavljalnice in z njo združene hranilnice (Mont) v Gor. Od 1871 do smrti je stanoval v lastni hiši v ulici Ascoli št. 1, blicu cerkve sv. Ivana. Imel je tudi majhno posestvo v Vrtovinu na Vipavskem.

Prim.: SBL IV, 138–39 in tam navedena liter.; Liber defunctorum in Parochia St. Ignatii, ki ga hranijo v gor. šk. arhivu; Juventus... (Gymnasium), 1850–57; N. N., Dr. Josip vitez Tonkli, v KolGMD 1953, 113-18 s sl.; B. Marušič, Razvoj 1/2, 16–30 in 3/4, 212–50; Isti, Primorski čas pretekli, pass.; Isti, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 58–60 s sl.

Vh