Tonejec, Matej (1846–1882)

Tonejec Matej-Samostal, pripovednik, v Zg. Gorjah pri Bledu r. 9. sept. 1846 kmetu Jožefu in Mariji r. Šimnič in u. 15. maja 1882. Domači hiši so rekli pri Zidanku. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, normalko v Beljaku, kjer je kot prof. služboval T-ev sorodnik Tomaž Schrey, niž. gimn. končal v Kranju (1861–5), višjo pa v Lj. (1865–9 z mat.). Po mat. je odšel na 1-letno voj. službo v Prago, obenem na univ. vpisal predavanja iz klas. jezikov, jeseni 1870 stopil v Lj. semenišče, a ga že o božiču moral zapustiti, ker oblast ni dovolila voj. obvezniku študija v bogoslovju. Odšel je na učiteljišče v Clc ter 1872 opravil skušnje za mešč. šole, jeseni i. l. postal supl. na realki, nato učitelj na novoustan. dekl. mešč. šoli. S T. Schreyem sta tačas urejala slov. prilogo. Kmetij. listov, ki jih je izd. Kor. kmetij. družba, pa to pril. že tretje leto ustavila. Da si pomaga do študija na univ., je 1875 nastopil službo na dekl. mešč. šoli v II. okr. na Dunaju (poučeval prirodopis, fiziko, matem.). Naporno delo in vojaščina ob okupaciji Bosne sta mu omajala zdravje; malo pred zadnjimi izpiti na univ. je opešal in prišel domov u.; 13. avg. 1882 so T-u odkrili na r. hiši spomin. ploščo.

Življenjski načrti in neugodna naključja so T-a prisilila, da je služboval zunaj domovine, ostal pa je trden Slov. Pri ljud. štetju na Dunaju je za svoj občevalni jezik zapisal slovenšč., za kar je dobil ukor šol. oblasti; prav tako je doživel neprijetnosti, ker ni hotel vstopiti v Schulverein. Zavzemal se je za gospodar. napredek dom. kraja, pospeševal čebelarstvo in sam gojil čebele. Za izobraževanje domačinov je napravil majhno knjižnico, snoval tudi posojilnico. Sestro Polonico je poslal na dekl. šolo v Beljak, nato dve leti v Idrijo, kjer se je izučila čipkarstva ter uvedla čipkarstvo v Gorjah, sam pa je na Dunaju čipke razpečaval. - Krajše povesti iz dom. življenja in hudomušne priložnostne pesmi je pisal že v Alojzijevišču. Ljubezen do narave in strok. študij sta mu pozneje usmerjala tudi resno pisateljevanje. Pod psevd. Samostal se je prvič oglasil 1879 v Stritarjevem Z in mu bil 1880 eden glavnih sodelavcev; pozneje je pisal za Kres, LZ in MD. V romant. realist. duhu je pisal zgodbe in obraze iz dom. življenja, pa tudi prirodopisa ter jih postavljal v okvir gorenjske pokrajine, najrajši v planinski svet Triglav. pogorja. Zglede je povzel po Levstiku, Jurčiču in Erjavcu. Tako je v svojih povestih, osebnih dogodbah, v katere je vpletal pravljice in pripovedke, popisal gorenj. kmečko življenje, navade, nošo in gospodarstvo, pastirje in planšarice, lovce in drvarje; T-čev jezik je živ, pripovedovanje pa precej razvlečeno. V letih od 1879–82 je prispeval razmeroma bogato poučno pa tudi pripovedno delo v Z: Na planinah, Baba na Poljanah (1879); Bratovija peč, Za starim gradom, Na Slemenu, Boj v Blejskem jezeru, Večer na Toscu in na Velo-polji, Križ pri studenci, Črtice iz življenja polomljenega Jaka, Iz življenja veselega človeka (1880); Kresu: Straža pri ovcah, Črtica iz življenja na kmetih (1881); Starec samotar na novega leta dan, Rudokopa, Večerni pogovori v gorskej koči, Nekoliko o strupenih kačah iz dom. dežel, Predice na Gorenj., Lisica in jazbec (1882); Po dolgih letih (1883); LZ: Slike iz gorenj. planin I (1882), Podgorka (1885), Jež (1894); KMD: Usmiljeno srce, radodarna roka (1883); LL: Trije bratje (1884, št. 169–80). - Prim.: župnij. matice Gorje (ŠkALj); Zssl III, 110, 162; izv. višje gimn. Lj. 1865–9; A. Žumer, LZ 1882, 365–8; 572–573; T. Schrey, Kres 1882, 341–3; S 1882, št. 56, 92; SN 1882, št. 115 (iz Gorij), 181, 185–6; KMD 1884, 20; A. Žumer, LL 1884, št. 243–6; J. Žirovnik, G 1905, št. 26. Kr.