Tomšič, Jack (1897–1994)

Tomšič Jakob (Jack), pesnik, r. 5. sept. 1897 na Baču pri Knežaku malemu kmetu Antonu in Heleni r. Žele, živi v Clevelandu (Ohio), ZDA. Po 4 razr. osn. šole v Knežaku je delal na dom. kmetiji in pri tesačih do vpoklica k vojakom, med 1. svet. vojno bil 3 leta na ital. fronti in 1 leto v ujetništvu. Sept. 1922 je prišel v Cleveland, bil delavec v razl. tovarnah, mdr. v žičarni American Steel & Wire Co., pri Ford Motor Co., pri General Motors (Fisher Body), od 1928 dalje pa 36 let pri Eaton Axle, kjer je bil tudi upok. Je član Slov. nar. podporne jednote (SNPJ) in delav. pev. društva Zarja.

Pesmi in krajšo prozo je T. pisal (a ne obj.) že v domovini, v ZDA se je znova lotil pisanja, prve pesmi je 1923 priobčil v Enakopravnosti pod uredništvom V. Grilla, s priložnostnimi sodeloval ob večjih svečanostih (mdr. ob alegoričnem prizoru ob 50-letnici SNPJ v Clevelandu). V Lj. je izdal ob sodelovanju SIM samostojno pesn. zbirko Pognale so na tujih tleh. 1968 (samozaložba, uredil M. Žnideršič); ok. 200 pesmi v tipkopisu pa hrani SIM. - Prozo je objavljal v listih: GN, Jsl obzor, Proletarec, Prosveta (še danes); mdr. več igric za Mlad. pev. zbor Slov. delav. doma (zadnji od 9-ih, ki po T-evi zaslugi še ni razpadel), kuplet Črnomeljski škric za zbor Zarja, kjer je nekajkrat tudi sam nastopil. - T. je talentiran samouk, čigar izraz sicer ni bogat, a je pristen in doživet. Sam pravi, da mu je bila edina učiteljica slov. ljud. pesem. Kot človek skromen, je vodilna mesta zmerom odklanjal, prijel pa za vsako delo, če je šlo za napredek rojakov ali domovine. Med 2. svet. vojno je bil vnet zagovornik pomoči novi Jsli ter njenega pravičnega boja. Ena izmed T-evih zamisli je s fin. pomočjo rojakov v ZDA postavljen spomenik v Knežaku 1969 (ob 100-letnici pivškega tabora na Kalcu): doprsni kipi T. Tomšiča, Al. Valenčiča in M. Vilharja, delo Zd. Kalina, postavitev arh. Žive Baraga (gl. Primor. novice 1969, št. 38). - Prim.: osebni podatki; M. Kravos, PDk 1969, št. 63; SIK 1976, 245–6. Bjc.

TOMŠIČ Jack (Jakob), pesnik in kulturni delavec, r. 9. jul. 1897 na Baču blizu Knežaka na Notranjskem, živi v Clevelandu (Ohio), ZDA. Oče Anton, mali kmet in tesar; mati Helena Žele. V Knežaku je obiskoval štirirazredno osn. š. Že zelo zgodaj je v njem »tlela skrita želja« po učenju, ki pa je ni mogel uresničiti zaradi težkih gospodarskih razmer. Moral je delati najprej na domači kmetiji. Še niti petnajstleten se je oprijel dela v gozdu med delavci, ki so gradili cesto za prevažanje lesa. »To je bila za malega ukaželjnega fanta dokaj težka preizkušnja. Kasneje jih je doživljal še več in ob spominu na to prvo je vse laže prenašal« (Marička Žnidaršič). Še preden je dopolnil 18 let, so ga 1915 poklicale avstr. oblasti k vojakom in ga poslale najprej v vas Pekre na Štajerskem, nato na bojišča na it. fronti in končno na Tirolsko, kjer je ostal tri leta. Tedaj so ga ujeli It.; leto dni je preživel v ujetništvu. Med vojno se je srečal z ruskimi ujetniki in se seznanil z življenjskimi razmerami v Rusiji ter se zanje navdušil. Vojne grozote so se mu tako močno zarezale v srce, da se še pozneje z grenkobo spominja nanje, ko pravi: »Vojna pesem, godba in ples, / puške so pele visok tenor, / topovi so peli močan bas, / strojnice so pa žvižgale vmes / in prevrtale mnogo mladih teles.« Po vojni se je vrnil iz ujetništva domov izčrpan in močno bolan ter se znašel pred dejstvom, da je It. zasedla Primorsko in njegovo ožjo domovino pod Snežnikom Po petih mesecih se mu je vrnilo zdravje in z njim večje hrepenenje po novih življenjskih spoznanjih. Zato se je sept. 1922 vkrcal na ladjo v Trstu in odpotoval V ZDA ter se naselil v Clevelandu (Ohio), ki ga ni več zapustil. Tam se ga je oprijelo ime Jack. Zaposlil se je v raznih tovarnah, najprej v žičarni American Steel & Wire Co., nato pri Ford Motor Co., pri General Motors (Fisher Body), od 1928 dalje 36 let do upokojitve pri Eaton Axle. Kljub prenapornemu delu je obiskoval večerne tečaje za angleški jezik in se vključil v razna napredna, kulturna, delavska društva ter bil izredno aktiven. Postal je član Slov. nar. podporne jednote (SNPJ). Po 8 letih se je vrnil v rojstni kraj. V Knežaku si je izbral življenjsko družico, Mery po imenu, in še bolj utrdil zavest, da je treba okrepiti kult. prisotnost slov. življa v Clevelandu. Po vrnitvi v ZDA je po njegovi zaslugi kult. dejavnost močneje zaživela. Z vsemi sredstvi in močmi je pripomogel k postavitvi Slov. nar. doma v Clevelandu, kjer živi veliko Starih slov. naseljencev izpred 1. svet. vojne in po njej. »Tako je zrastel košček domovine na tujih tleh« (M. Žnidaršič). Še prej je pristopil k delavskemu društvu in zboru Zarja, ki še danes obstaja; T. je njegov podporni član. Dolgo je sodeloval tudi pri Mladinskem pev. zboru v okviru Slov. delavskega doma. Pozneje so zgradili 9 narodnih domov in 4 cerkve, dvorane ter zabavišča za mladino itd. Danes je v Clevelandu še 5 Slov. nar. domov. T. je pomemben, ker je pritegoval nove člane, zlasti mlade, v društva in jih navduševal za petje ter druge dejavnosti. Kot človek je bil skromen, zmeraj je odklanjal vodilna mesta, vendar je bil odločen in vztrajen pri vsakem delu v korist rojakov in domovine. Med 2. svet. vojno je vneto zagovarjal pomoč novi Jsli. Sam je »pomagal tudi s pisano besedo«. Na njegovo pobudo in z denarnimi sredstvi Slov. v ZDA je bil postavljen 1969 spomenik v Knežaku (ob 100-letnici pivškega tabora na Kalcu) trem možem: Tonetu Tomšiču (Jakobovemu sorodniku), Alojzu Valenčiču in Miroslavu Vilharju (delo Zdenka Kalina, postavitev arh. Žive Baraga; gl. PrimN 1969, št. 38). Po vojni je veliko potoval, predvsem po Ameriki in Evropi, pot ga je vodila tudi v SZ (1966), kamor ga je vleklo že med 1. svet. vojno. Povsod »je iskal obe plati življenja in resnice«. - Pesmi je začel pisati že v otroški dobi, a le na skrivaj. Večja želja po pesnjenju se mu je zbudila med 1. svet. vojno; o tem priča tudi pesem Vojak, v kateri izraža ogorčenost proti nesmiselnemu ubijanju. Sam pravi, da je več pesmi tedaj zavrgel. V Ameriki se je še z večjo vnemo posvečal pisanju, tako da se mu je v nekaj letih nabralo veliko pesmi različne vsebine, od izpovednih, domoljubnih, razmišljujočih do socialnih. Prve pesmi je objavil v delavskem listu Enakopravnost pod uredništvom V. Grilla. Kratko prozo in članke s socialno tematiko je priobčil v drugih izseljenskih listih v Clevelandu, kot so Prosveta (še danes), Proletarec, Glas naroda, Jugoslovanski otozor, Slovene Diary. Nekatere pesmi so bile natisnjene v Slov. izselj. koledarju (SIK) v Lj. in v drugih listih tudi v Kanadi. Napisal je tudi več igric s kmečko tematiko za Mlad. pev. zbor Slov. delav. doma in kuplet Črnomeljski škric za zbor Zarja. Pel je v zborih in nastopal v igralski družini. Nekatere pesmi (npr. Od vzhoda do zahoda in Na jezeru), ki jih je uglasbil John Ivanusch, še danes prepevajo Zarjani. V dobi NOB je nastalo več zanimivih pesmi: Partizanovo slovo, Padlim borcem, Kako vam je, bratje in sestre idr. - Prva pesniška knjižna zbirka je izšla ob sodelovanju SIM 1968 v Lj. v samozaložbi pod naslovom Pognale so na tujih tleh (Izbor 43 pesmi, ki jih je uredila Marička Žnidaršič). V večini kaže T. ljubezen do domovine in naroda, npr. Domača beseda, Pomladna, Slovo, Očetu na grob, Naš klic, M. Vilharju v spomin, Slovenci, Za narod ste se bojevali, Materi v spomin itd. Nekaj je izrazito izseljenskih, domotožnih, npr. Ljudje, na naših tleh rojeni, Želja, Slovenke v tujini, Kdaj? V slednji pravi: «Kdaj najmilejša je beseda / materinega jezika? / Vprašajte tega, ki v tujini sam v trpljenju se potika.« Med ljubezenske spadajo: Zimska pomlad, Zadnja prošnja, Rad bi ti pisal, Ljubezen greje, Vse je minilo, Sem te našel. Socialne pesmi o težavah proletarskega življenja pa so: Tesar, Zima, Etbinu Kristanu, Brezposelni. Pomembne so tudi pesmi o naravi (Gozdni vir, Umetnik mraza, Ustreljeni srnjak), o nadležni starosti (Starčkova žalost) in priložnostne (Prijatelju J. Lokarju, Slov. delavski dom, Novoletno voščilo, Kam?, Juriju Trunku ob stoletnici (v Prosveti 1971), Ob desetletnici euclidskih upokojencev (v Prosveti 1971), Ob 50-letnici SNPJ v ClevelanduS. IM (Slov. izselj. matica) hrani okr. 300 pesmi v tipkopisu. - T. je pesnik samouk, saj ni obiskoval slov. šol. Za zgled so mu slov. ljudske in Gregorčičeve pesmi. »Izraz ni bogat, a je pristen in doživet« (SBL IV, 131). Vsako razmišljanje se mu z lahkoto spremeni v pesem. T. ljubi rimo, verzi so po starem rimani in preprosti. - 1989 je izšla v Lj. v samozal. po zaslugi in ob sodelovanju časnikarke Mete Vajgl, Jackove sorodnice Vide Tomšič ter pesnika Jožeta Šmita druga pesniška zbirka Človeku pojem. Šmit je pesmi razvrstil v več sklopov: Zemlja in možje, Narodna reka, Pravi prijatelji, Čemu bi samoval, Pa je tu mladina naša in Sunek v rebra. Uvodna pesem je Povsod te iščem, sklepna pa Kako me sodiš. Tudi v tej zbirki prevladuje domoljubje, npr. v pesimi Obisk pravi: »Zemlja domača, / rodna vasica, / jezik slovenski pozabljen še ni.« Rad se spominja domačih krajev (Pivška dolina, Grad Kale)in uglednih mož (Louis Adamič, Ivanu Zormanu, Francu Grozniku, Juriju Trunku). V Kraški zemlji, ki jo je napisal med dvema vojnama, je zapel hvalnico Krasu: »Mi ljubimo te, kraška zemlja kamnita, / čeprav si trda, pusta, vsa izpita, / ker nam kot siromašna, vendar dobra mati / več daješ, kakor more kdo dajati.« V sklopu Narodna reka se vrstijo pesmi z izrazito domoljubno vsebino. T. se veseli ob kult. rasti slov. izseljenstva, zato pravi: »Je kliko in raslo, cvetelo lepó / prav kakor vsajeno v domačo zemljó. / ... / So društva podporna rasla povsod, / si časniki novi utirali pot. / .../ Tu cerkev slovenska, tam narodni dom, / vse zdravo in trdno...« A obenem zaskrbljeno gleda na usodo slov. rodu v tujini zaradi spreminjajočih se razmer. Domoljubne pesmi so še: Vasica pod goro, Obletnica, Dom in svojci, kako vam je? in Slovenski nagelj. Domoljubno-socialna je Naše zavetišče (posvečena Slov. domu za ostarele v Clevelandu). Pesmi s socialno vsebino o težavah proletarskega življenja so: Za delom, Berač, Težka pot do učenosti itd. V sklopu Pravi prijatelji kritično nastopa proti zablodam (Dobičkarji, Zgagar, Lenuh), nato izraža zahvalo padlim v boju za svobodo in spodbuja k združitvi in prebujenju, ko zaskrbljeno gleda na stiske in bolečine revnih ljudi (Trpinovo premišljevanje). V Noči spomina razodeva hrepenenje po miru in bratstvu med narodi. V sklopu Čemu bi samoval so zbrane ljubezenske pesmi (Hišico si gradim, Kmetico bom vzel, Ljubezen greje itd.). Polne upanja in vere v boljše življenje so pesmi iz sklopa Pa je tu mladina naša (V novo leto, Pojoča mladina, Nismo še za v grob). Nekatere iz zadnjega sklopa so humoristične (Ženitni oglas, Tiskarski škrat, Kričač idr.). Šmit takole pravi o zbirki pesmi: »Vse razodevajo spretnega oblikovalca, predvsem pa venomer presenečajo kot izpoved izkušenega, v trpljenju poplemenitenega človeka.« T. je eden najvidnejiših slov. izseljencev in »predstavlja izumirajočo generacijo, ki še vedno ni pozabila prve domovine« (J. Šmit). Sam pravi: »Počasi stari red umira, / nov red bujno raste in prodira, / oba pa imata še moči, / da drug drugega umori. / Med njima se že ogenj kreše.« V pesmi se stalno vrača domov, kjer so ga že v mladih letih močno prevzele ideje nar. buditeljev ob koncu 19. in v začetku 20. stol., ko mu je bil za vzor Miroslav Vilhar. V njem se je trdno izoblikovala predanost ideji slovenstva in povezovalne moči slovanstva, saj pravi: »Sem zvest Slovenec in Slovan, / je srca čut sleherni dan, / to je dolžnost Slovanov vseh, / kar živi nas na zemlje tleh. / ... / Nova zemlja, val Egeja / ter Kamčatka, val Jadrana, / tam je narodnostna meja, / širna zemlja, dom Slovana.« »Slovenščina mu teče gladko,« čeprav je opaziti »nekaj tistega prizvoka, ki izdaja več-desetletno pomanjkanje živega stika s književno slovenščino« (J. Koren). Kljub številnim letom se T. od časa do časa prepušča navdihu in v preprostih verzih izpoveduje misli o človekoljubju, enakosti ljudi, sožitju, poštenosti, ogorčenosti proti tiranstvu, odporu proti krivicam in trdni veri v zmago pravice in napredka. Takole trdi: »Kar se v možganih je rodilo, / v življenje večno bo vodilo. / Tiranstvo, zlo bo pokopano, / pravici bo pa žezlo dano!« V drugi pa: »Če narod je v napredku na pohodu, / čeprav je majhen, bo ostal na brodu, / na brodu domovine in ponosa / ter zdrav in svež, kot jutranja je rosa.« T-eve pesmi so sad truda in talenta. V njih se zrcali vse njegovo življenje v obeh domovinah. Odlika njegovega dela je v tem, da je v Clevelandu, »zibelki slov. izseljenstva«, v veliki meri prispeval h krepitvi kult. življenja in ohranjanju slovenstva. Pesnica Marička Žnidaršič je o njem zapisala: »Delavec, pesnik, borec za pravice malega človeka, zagovornik: poštenosti in dobrote, ljubitelj miru in vsega lepega na svetu – to je Jack Tomšič.«

Prim.: Osebni podatki; M. Kravos, PDk 1969, št. 63; SIK 1976, 245–46; SBL IV, 131; Naši na tujih tleh, Cankar, zal. v sodelovanju s SIM, Lj. 1982, 226, 462; J. Koren, JKol 1989, 173–75; Isti, PDk 23. jun. 1989; J. Tomšič je spet zapel, Prosveta, Cleveland (Ohio) 28. febr. 1990.

E. D.