Tomšič, Bernard (1811–1856)

Tomšič Bernard, vzgojitelj in pisatelj, r. 26. apr. 1811 v Vidmu (Dobrepolje) učitelju Matiji in Mariji r. Šelina, u. 24. maja 1856 v Vinici v Beli krajini. Oče Matija (ok. 1777 do 1850) je bil tudi orglavec in ljudski pevec; ok. 1800 je služboval kot organist v Mokronogu in zasebno poučeval; 1. maja 1806 je bil z dovoljenjem gubernija nameščen v Vidmu (Dobrepoljah), 21. septembra 1808 postal stalni učitelj; 1814 ga najdemo v Trebnjem, kjer ga potrdi gubernij z dekretom 6. maja 1817 in 15. maja 1824 imenuje za »vzornega« učitelja. Za učiteljski poklic je Matija vzgojil tudi tri sinove: Janeza (r. 8. julija 1808 v Vidmu, u. 16. junija 1883 v Trebnjem), poleg Bernarda še Emanuela (gl. čl.); 4. sin Franc je bil inž. (gl. čl.), izmed dveh hčera je bila starejša Franja (r. 1834) mati pesnika R. Maistra (SBL II, 14), mlajša Matilda, por. Sebenikar, tudi pesnica in nar. delavka (ib. III, 258); oče Matija je zložil znano dolenjsko zdravico: »Prijat'lji, dan's vesel' bodimo«. Bil je dvakrat oženjen ter si pridobil tudi nekaj premoženja, ki ga je podedoval sin Emanuel (prim. Šuklje, Sodobniki 34–5, 141). Bernard je obiskoval 1823 do 1829 gimn. v Nov. mestu in po končani 6. šoli odšel na Trsat k frančiškanom; kmalu je izstopil ter 1830 opravil pripravljalni učit. tečaj v Lj., 1831 bil pomočnik pri očetu v Trebnjem, nato pisar pri komendi nem. vit. reda v Črnomlju, učitelj v Mirni Peči in od 30. nov. 1836 stalni učitelj v Vinici. Bil je strog učitelj stare šole ter dobro vzgojil oba sina Ivana in Ljudevita (gl. članka).

Pesmi, povesti in poučne sestavke je najprej pisal v nem. ter jih pošiljal v Carn. (1839–42); najpomembnejši so opisi ljud. navad o kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici; pozneje je pisal še v IB (1847–8) in LZg (1854, št. 81); v nem. in slov. je sestavljal prigodnice in voščila. Slovenske pesmi je začel 1843 pošiljati v N, značilna je prva Jek novic od pokrajne (1843, 45), kjer pozdravlja začetek N; nato v Vodnikovem duhu zloženi dvogovor Gorenci-Dolenci (1845, 29) in sonet Prošnja učiteljev (1848, 109), kjer kliče drž. poslancem, naj pomagajo učit. stanu. Objavljal je v Navratilovem (SBL II, 193–6) Vedežu (1848–9), sodeloval pri ŠP (1854–5): pogovor dveh učiteljev o slabem stanju ljud. učenikov (1854, 257–61), Smešnica in Resnica (ib. 289–92) in po Valvasorju povzeta povest v verzih Boj pri Vudački (1855). Za ZD (1854–6) je napisal poleg krajših pesmi in dopisov svetopisemsko idilo Rut, zloženo v oktavah. - L. 1845 je napravil veseloigro v 3 dej. Lahkoverni (Zgb 1864, izdal sin Ljudevit, prim. N 1862, 298, 370; SG 1864, 163); 1852 priredil pa Kotzebueu enodejanko Ravni pot najboljši pot (1868, ST 5–6). - Prim.: Novakovo gradivo, 433–4, 436; Marn XIX, 11–8; XXIV, 90; J. Trdina, ZbD X, 413; Zssl II, 150, 151; DS 1907, 287; D. Moravec, Meščani v slov. drami. 1960, 37–8, 274. Kr.