Tommasini, Muzio de, vitez (1794–1879)

Tommasini Muzio de, botanik in upravni uradnik, v Trstu r. 7. jun. 1794 trgovcu Mateju (1781 priseljenemu iz Livorna) in u. 31. dec. 1879. Petnajstleten je prišel na gimn. v Lj., 1811 pa je odšel na Dunaj, da bi končal filoz. in se nato posvetil štud. medicine. Na željo staršev se je pozneje prepisal na pravo in končal pravno šolo v Gradcu. L. 1817 je postal praktikant pri okrož. uradu za Istro v Trstu, 1818 okrož. sekretar v Splitu, kmalu zatem koncipist v Zadru; 1823 se je kot okrož. komisar vrnil v Split in 1827 odšel v isti funkciji v Kotor, kjer je ostal le 4 mesece in prišel sept. i.l. na položaj magistrat. asesorja v Trst. Tu je bil 1839–49 preds. magistrata, 1850–61, ko je bil upok., pa tržaški podesta (župan — v tem času je privatni prirodosl. muzej postal mestna ustanova). T. je deloval v raznih ustanovah in strok. društvih, bil član 34 učenih družb in akademij. Dobil je več priznanj, mdr. 1855 viteški naslov.

T. je ob vestnem opravljanju poklicnih dolžnosti našel čas in voljo tudi za botan. delo. Zanj ga je navdušil F. Hladnik (SBL I, 323), nadaljnje pobude pa je dobil na Dunaju pri T. N. Hostu (ib., 339) in N. J. Jacquinu. Pravni študij ga je od botanike začasno odvrnil, spet se je začel zanjo zanimati 1823 v Splitu. Med bivanjem v Dalmaciji je odkril še neznane rastline, ki sta jih nato opisala Host in R. Visiani. Po vrnitvi 1827 v Trst se je odločil, da bo sistematično raziskal floro tedanjega avstrij. Primorja od grebenov Julij. Alp do Kvarner. otokov. Ta načrt je dosledno izpolnjeval in ga ni opustil do smrti. Poiskal si je sodelavce, od katerih je najpomemb. bavarski botanik O. Sendtner, ki je na T-jeve stroške med 1841–3 opravil številne ekskurzije od morja do najvišjih vrhov in botanično ter tudi planinsko odkril primor. Julij. Alpe. Gradivo z botaničnih potovanj je T. zbiral v herbariju (danes v Tržaš. mestn. prirodosl. muzeju). Nesebično je podpiral florist. raziskovanje avstrij. Primorja oz. velikih predelov današnje Sje ter pri tem tudi sam sodeloval. Opisal je floro Kanina, Krna, Matajurja, Slavnika idr. krajev Sje, objavil le del svojih opazovanj v 36 člankih in mnogih manjših prispevkih (gl. mdr.: Flora. Regensburg 1837, 454–5, 478; 1838, 450; Österr. botan. Zft. Wien 1851, 9, 17, 25, 33, 42, 404; Vhdl. d. zool.-botan. Ges. in Wien 1857, 28–9), zlasti pa v obliki pisem (gl. npr. korespondenca H. Freyer-T., DAS). Nekaj njegovih rkp je po smrti izdal njegov učenec C. de Marchesetti (npr.: Flora dell'Isola di Lussino, Atti del Museo Civico di Storia Naturale di Trieste, Vol. IX, 1895; Alcuni cenni sulla Flora di Duino e de' suoi dintorni, ib. 1895), na njegove podatke pa se naslanjajo tudi flore J. Freyna (Flora von Südistrien. Dunaj 1877), C. de Marchesettija (Flora di Trieste e de suoi dintorni. Trst 1896–7), E. Pospichala (Flora des Österr. Küstenlandes. Leipzig und Wien 1897, 1899, 2 dela) idr. Ostalo gradivo je z nekaj izjemami še neobdelano in neuporabljeno v tržaškem muzeju. Mnogo rastlin nosi T-jevo ime, npr.: Campanula tommasiniana, Linum tommasinii, Moehringia tommasinii, Potentilla tommasiniana, Seseli tornmasinii, Tragopogon tommasinii. - T. si je dopisoval z vsemi pomembnimi botaniki svojega časa, mdr. s H. Freyerjem (SBL I, 189), z njim raziskoval kranj. in primor. floro in ga 1853 pridobil za kustosa tržaš. prirodosl. muzeja; bil je botanični mentor mladega J. Kugyja (ib., 580) in ga napotil na iskanje Scabiose trente; pomembno je vplival tudi na botanika F. Krašana iz Šempasa, ki je tedaj raziskoval floro Goriške; mnogim je bil vodnik in spremljevalec na ekskurzijah, poskrbel pa je tudi, da so primor. rastline prišle v štev. pomembne botanične ustanove mdr. v Prirodosl. muzej Sje. - Prim.: Bufonovo gradivo (Prirodosl. muzej Lj.); Wurzbach 76, 107–9; A. Neilreich, Österr. bo tan. Zft 1866, št. 1, 1–12 (s sliko); F. Krašan, ib. 1888, 3; C. de Marchesetti, Boll. Soc. Adriat. Sci. Nat. Trieste 5 (2), 1880, 23 str. (s sliko); isti, Flora di Trieste… 1896–7, LXIX-LXXI; E. Marenzeller, Vhdl. zool-botan. Ges. Wien 1881, 35; W. Voss, Jber. d. Realschule in Lb. 1884, 54–5; isti, ib. 1885, 33; Iv. Tominec, PV 1955, 407–9; T. Wraber, Varstvo narave 1966, 59 pass.; isti, Jeklo in ljudje 1969, 280–1 (s sliko); isti, PV 1975, 571 pass. (s sliko); isti, Proteus 1979/80, 195 do 197 (s sliko). Wbr.

TOMMASINI Muzio de, botanik in upravni uradnik, r. 7. jun. 1794 v Trstu, u. 31. dec. 1879 prav tam. Oče Matej, trgovec (1718 priseljen iz Livorna). Petnajstleten je prišel na gimn. v Lj. in jo končal 1811, nakar je odšel na Dunaj, da bi končal filoz. in se nato posvetil študiju medicine. Zaradi nenadne bolezni se je na željo staršev kasneje prepisal na pravo in končal pravno šolo v Gradcu. 1817 je postal praktikant pri okrož. uradu za Istro v Trstu, 1818 okrož. sekretar v Splitu, kmalu zatem koncipist v Zadru; 1823 se je kot okrož. sekretar vrnil v Split in 1827 odšel v isti funkciji v Kotor, kjer je ostal le 4 mesece in v tem kratkem času zbral pomembno zbirko iz tedaj botanično skoraj neznane Boke in tudi (tedanje) Črne Gore. Sept. i.l. je prišel na položaj magistratnega asesorja v Trst. Tu je bil 1839–49 preds. magistrata, 1850–61 pa tržaški podestà (v tem času je dotlej privatni naravoslovni muzej postal mestna ustanova, kar je še danes). Upokojen je bil 1861. Delal je v raznih ustanovah in strok. društvih, bil član 34 učenih družb in akademij. Dobil je več priznanj, tako 1855 viteški naslov. - T. je ob vestnem opravljanju poklicnih dolžnosti našel voljo in čas tudi za botanično raziskovanje. Zanj ga je navdušil gimn. ravn. v Lj. F. Hladnik, nadaljnje pobude pa je dobil na Dunaju pri N. T. Hostu in N. J. Jacquinu. Pravni študij ga je od botanike začasno odvrnil, spet pa se je začeli zanjo zanimati 1823 v Splitu. Med bivanjem v Dalmaciji je odkril poprej neznane rastline, ki sta jih opisala Host in R. Visiani. Po vrnitvi v Trst se je odločil, da bo sistematično raziskal floro tedanjega avstrij. Primorja od grebenov Julijskih Alp do Kvarnerskih otokov. Ta načrt je dosledno izpolnjeval vse do smrti. Poiskal si je sodelavce, od katerih je najpomembnejši bavarski botanik O. Sendtner, ki je med 1841–43 na T-eve stroške opravil številne ekskurzije od morja do najvišjih vrhov in tako bistveno prispeval k botaničnemu in gorniškemu odkritju primor. dela Julijskih Alp. Gradivo z botaničnih ekskurzij je T. zbiral v herbarijski zbirki (danes v Tržaškem mestnem naravoslovnem muzeju). Nesebično je podpiral floristično raziskovanje avstrij. Primorja in pri tem tudi sam sodeloval. Pisal je tudi o flori Kanina, Krna, Matajurja, Slavnika in drugih krajev Sje, vendar je v 36 člankih in mnogih manjših prispevkih objavil le majhen del svojih opazovanj. Zadevno je pomembna njegova korespondenca s H. Freyerjem. Nekaj rkp. gradiva je po njegovi smrti izdal njegov učenec C. de Marchesetti (npr. Flora dell'Isola di Lussino, Atti del Museo Civ. Stor. Nat. Trieste 9, 1895; Alcuni cenni sulla Flora di Duino e de' suoi dintorni, ibid. 1895), na njegova raziskovanja pa se naslanjajo tudi pomembna floristična dela, kakor J. Freyna Flora von Südistrien, Dunaj 1877, A. Stefanija La Flora di Pirano, Rovereto 1895, C. de Marchesettija Flora di Trieste e de' suoi dintorni, Trst 1896–97 in E. Pospichala Flora des österreichischen Küstenlandes, Leipzig in Dunaj 1897–99, ostalo gradivo je z nekaj izjemami še neobdelano in neuporabljeno v trž. muzeju. - T. si je dopisoval z vsemi pomembnimi botaniki svojega časa, med drugimi s H. Freyerjem, z njim raziskoval floro Kranjske in Primor. in ga 1853 pridobil za kustosa trž. naravosl. muzeja. Bil je botanični mentor mlademu J. Kugyju in ga napotil na iskanje trentarskega grintavca (Scabiosa trenta). Pomembno je vplival tudi na botanika F. Krašana iz Šempasa, ki je raziskal floro Goriške. Mnogim je bil vodnik in spremljevalec na ekskurzijah; tako je 1838 v Trstu sprejel za botaniko navdušenega saškega kralja Friderika Avgusta II. in po njem poimenoval na Slavniku odkriti bledorumeni ušivec (Pedicularis friderici-augusti). Poskrbel je, da so primor. rastline prišle v številne pomembne botanične ustanove, med drugim v današnji Prirodoslovni muzej Sje. V svojem času je bil vodilna avtoriteta za floro avstrij. Primorja, kar se kaže tudi v poimenovanju mnogih rastlin, ki nosijo njegovo ime; takšne so npr. T-jev prstnik (Potentilla tommasiniana), T-jev lan (Linum tommasinii), T-jeva konjska kumina (Seseli tommasinii), T-jeva popkoresa (Moehringia tommasinii), T-jeva zvončnica (Campanula tommasinii), T-jev glavinec (Centaurea tommasinii), T-jeva kozja brada (Tragopogon tommasinii) idr.

Prim.: Wurzbach 76, 107–09; SBL IV, 122–23; A. Neilreich, Österr. bot. Zeitsch. 1866, 16, 1–12; F. Krašan, ibid. 1888, 38, 3; C. de Marchesetti, Boll. Soc. Adriat. Sci. Nat. Trieste 5(2), 1880; Isti, Flora di Trieste, LXIX-LXXI, 1896–97; E. Marenzeller, Verhandl. zool.-bot. Ges. Wien, 1881, 31, 35; W. Voss, Jber. Realschul. Laibach 1884, 54–55; Isti, ibid. 1885, 33; C. Lona, Att. Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste, 1952, 18, 125–264; I. Tominec, PV 1955, 407–09; T. Wraber, Varstvo narave 5, 1966, 53–65, pass.; Isti, Jeklo in ljudje 1969, 280–81; Isti, PV 1975, 569–80, pass.; Isti, Proteus 42, 1980, 195–97; Studia geobotanica 1(1), Trst 1980 (zbornik, posvečen M. Tommasiniju ob stoletnici smrti).

Wbr.