Tominec, Roman (1900–1991)

Tominec Roman (pri krstu Leon), umetnostni zgodovinar in strok. pisec, r. 12. jan. 1900 v Lj. (brat Angelika, gl. čl.) in tu živi. V Lj. je obiskoval 1906–10 osn. šolo (Ledina), klas. gimn. 1910–5, od 1916, ko je stopil v franč. red, pa v Kamniku (redovna gimn.) in 1918 mat.; štud. je bogoslovje na teol. fak. v Lj., 1922 bil ord. Umetn. zgod. in svet. literaturo je štud. 1922–6 na univ. v Münchnu, 1926 bil prom. z dis. Dr. Fr. Xav. Prešeren u. d. deutsche Literatur. 1929 izšla v samozal. (gl. M. Boršnik, J 1929, št. 299; LZ 1930, 308 sl.; S 1930, št. 7). Po vrnitvi v Lj. je bil kaplan v franč. konventu, lektor filozofije v Kamniku in Lj., od 1936–41 katehet v splošni strok. nadaljevalni šoli. Med okupacijo je bil večkrat zaprt: maja 1942 (po opravljeni zadušnici za T. Tomšičem, gl. čl.) aretiran in določen za izgon v Fucecchio (med Florenco in Piso), zaradi bolezni sept. izpuščen; okt. 1942 (ob smrti bana Natlačena, SBL II, 193) določen za talca, na intervencijo izpuščen; 11. apr. 1943 zaradi slov. zastave na zvoniku franč. cerkve (osumljen sodelovanja in soodgovoren); decembra 1944 aretiran od Nemcev, marca 1945 deportiran proti Primorski, kjer je v Hrenovicah z bratom Angelikom pričakal konec vojne. - Jun. 1945–6 je bil prof. verouka na učiteljišču v Lj., 1947 izvoljen za kustosa province Sv. Križa in za provinc. vikarja, 1951 je postal honor. predavatelj, 1954 pa priv. docent za krščan. in liturg. umetnost na teol. fak. v Lj., hkrati je od 1959 župnij. upravitelj pri ž. c. sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Lj., tu je sezidal sodoben zvonik (z učilnicami in arhivom) ter prvi v Lj. uvedel el. avtomat. zvonjenje. - Od 1929–43 je T. redno predaval v Radio Lj. o relig. vprašanjih in biografijah umetnikov, občasno tudi v inozemstvu, mdr. v Münchnu (ok. 1952), na Dunaju (1958, v Uraniji), v Fribourgu (Švica, 1966).

Kot študent se je T. oglasil v Almanahu katol. dijaštva s člankom o mladih slov. literatih (1922, 59–65), v Kol AM (1925, 122 sl., o mladinskem kat. gibanju v Nem.), v Križu na gori (1924/5–), Veri in življenju (1928–), Vigredi (1923–), pisal leposl. črtice, novele, povesti v liste: AM (1921, 1925, 1927, 1931, 1933), S (1926, št. 293; 1928, št. 293; 1932, št. 293: Rozmarijini prazniki. Tudi p. o.; 1933, št. 88: Kakor Estera; 1934, št. 295; 1935, št. 92, 296; 1936, št. 85: Sinja vaza; 1938, št. 295: Simonetta Cattaneo; 1940, št. 10, 16; 1942, št. 99), Luč (1935/6), Bg (1940, 16 sl.); povesti Skozi trpljenje do sreče, CFr 1929; Dekla Lucija, ib. 1933; Jakopone da Todi, ib. 1934; roman v 3 delih: I. Na potih brezdomca; II. V zavetju; III. Božje njive zore, ib. 1930–2; dramo I. N. R. I. 1928 (z igralcem Edv. Gregorinom, upriz. SNG Lj. 1. apr. 1928, gl. Razgled 1927/8, 173); nabožne knjige: Ob tihih urah. 1927, 1928²; Dnevi v Bogu. 1933; Naša ljubezen Tebi - Gospa. 1934; Skrivnost poslednjega usmiljenja. 1943 (nastala v zaporu); Virgo Immaculata in arte Slovenica. Rim 1957. Oskrbel in ur. je izd. Spominska knjiga za 700-letnico prihoda oo. frančiškanov v Lj. 1233–933 (str. 43–55 tudi članek). Prevedel je Fr. Herwig, Sv. Boštjan iz predmestja. 1930 (glej MP 1929/30, 340–1); ocenil povest Vl. Levstika Pravica kladiva (S 1926, št. 272, 278), liturgični učbenik (S 1935, št. 250), V. Truhlarja (BV 1970, 298–300), sicer beležil arhitekt. ali umetnostne dogodke (mdr. S 1926, št. 222; 1927, št. 224; 1934, št. 149). Po 2. svet. vojni je pisal o sakralni umetnosti (Nova pot 1952, 92–100; 1954, 78–81; Zbornik teol. fak. 1952, 1954; Zbornik razprav teol. fak. v Lj. 1962; Pogovori 1969/70, 58–9; Cerkev v sed. svetu 1970, 79–81), se ukvarjal z J. Plečnikom (Nova pot 1958, 232–43), Iv. Vurnikom (Družina 1971, št. 15) in F. Steletom (Znamenje 1973, 59–61) in likovno vzgojo duhovnika (Pogovori 1970/1, izr. št., 93–4) ter sodobno pastoracijo (Nova pot 1957, 25–30), estetiko sholastikov (BV 1968, 231–40) idr. - Šifre: Adm.; Dr. P. R. L. T.; PRT; R. L. T.; Rotom. - Prim.: osebni podatki; A. Nedog, T. Tomšič. 1969, 204, 355. - Slika: IS 1931, 156; kip B. Kalina, repr. M 1938, 429. *