Tominec, Ivan (1890–1965)

Tominec Ivan, jezikoslovec, leksikograf in prevajalec, r. 25. dec. 1890 v Lomeh pri Črnem Vrhu nad Idrijo kmetu Jakobu in Mariji r. Žigon, u. 15. okt. 1965 v Lj. Osn. šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, II. drž. gimn. v Lj., 1911 mat. Študiral je na fil. fak. v Gradcu 1912–8 in bil medtem tudi v vojski; filozofsko-pedag. predizpit je opravil 1918 v Gradcu, dipl. pa iz nem. in slov. 1920 v Lj. Najprej je poučeval na 2-razr. slov. trg. šoli v Trstu (1918–9), potem bil suplent na drž. viš. realki v Lj. (1919–20) in prof. na TSŠ (1920–47). L. 1941 je bil med organizatorji OF na TSŠ, 1942 šel k partizanom, bil ujet in obsojen na dosmrtno ječo (Volterra pri Pisi), a izpuščen po kapitulaciji Italije. Po upok. je bil kult. novinar in prevajalec pri RS oz. RTV Lj. do 1952 oz. 1957, od 1957–9 honorarni, 1959–65 pa viš. znanstv. sodelavec in znanstv. svetnik na Inšt. za slov. jezik SAZU. V l. 1962–5 je bil v. d. načelnika leksikol. sekcije tega inštituta in sodelavec glavn. uredn. odbora Slovarja slov. knjižn. jezika. L. 1951 je bil odlikovan z redom zaslug za narod III. stopnje.

T. se je že v dijaških letih zanimal za jezikosl. vprašanja, zlasti za glasoslovje dom. črnovrškega narečja, kar je bila tema njegove seminarske naloge v Gradcu (1913), ki jo je F. Ramovš (SBL III, 22–4) uporabljal in citiral v Dialektih (1935); pozneje je to raziskovanje razširil še na oblikoslovje in besedišče. Delo je zorelo več desetletij in izšlo v knjigi Črnovrški dialekt. 1964 (ocene: J. S(noj), Delo 1964, št. 304; T. Logar, NRazgl 1964, 439; F. Bezlaj, JiS 1965, 101); monografija o narečju sicer ne ustreza popolnoma načelom sodobne dialektologije, slovar pa predstavlja prvo pomembno tovrstno delo pri nas. Tesno naslonjen na Pleteršnikov slovar pove pri vsaki besedi, ali jo Pleteršnik pozna ali ne, jo fonetično zapiše, opremi z oblikosl. ter leksikal. gradivom. Črnovrško narečje je T. obdelal tudi za Slov. lingvistični atlas. Članki, poročila in ocene v LZ (1931–3), S (1932), Obz (1949, 1956), PDk (1951–2, 1955), Radio Sja (1951), VMrb (1951), PV (1955–61), NSd (1957), PD (1957) in Delo (1961–2) so po večini jezikovno-kulturne narave; med njimi tudi nekateri lepi portreti ljubiteljev narave (R. Badjura, R. Justin: SBL I, 21, 419; K. Zois) in opisi gora. Zlasti pomembno je T-evo sodelovanje pri JiS, med 1956–60 tu objavil nad 50 člankov o sodobn. knjižn. jeziku, kakor: jezikovna kultura, ljudski in pogovorni jezik, kratki nedoločnik, izposojenke in kalki (proučiti, velesila, pod takimi pogoji, na licu mesta), pravni izrazi (grabež, premoženje, zakon), tehniški izrazi (konjska moč, vodna tehtnica) ipd. Na Inšt. za slov. jezik je z Jožo Meze ekscerpiral za slovar knjižn. jezika slov. klasike; bil je so avtor Poskusnega snopiča za Slovar slov. knjižnega jezika (1964). - Zaradi leksikografske prakse in široke razgledanosti (npr. v botaniki) je uspešno posegal v terminologijo. Kot jezikovni svetovalec je sodeloval pri: Slov. elektrotehn. slovarju (Stikalne plošče in aparati, 1960; Merilni instrumenti, 1961; Statični pretvorniki, Magnetni transduktorji, 1961; Elektromehanska uporaba elektr. energije, Elektrotermija, 1962; Zaščitni releji, 1963; Elektroakustika, 1965; Elektr. vleka, 1967; Razsvetljava, 1968); Kmetij. tehniškem slovarju. I. knj. (A, B: Poljedelstvo, 1961; C: Travništvo in pašništvo, 1962); II. knj. (Živinoreja, 1970, izšlo 1971; Obdelovanje zemlje, Prehrana je ostalo v rkp.); Splošnem tehn. slovarju. I., 1962; II., 1964; pri Gozdarsko-lesni terminologiji (prim. Les 1956–7) in Univerzalni decim. klasifikaciji. 1965, 277–83. Veliko časa je posvetil lektoriranju in jezik. korekturam strokovnih knjig za šole (15). - Ukvarjal se je tudi s prevajanjem, zlasti iz franc. in rušč. (štev. novele in povesti po časopisih in revijah), knjige: Henry Murger, La Bohème. 1924; H. de Balzac, Facino Cane. 1925; P. Benoît, Atlantida. 1933; J. V. Stalin, Anarhizem ali socializem. 1948; Tako naj raste naš najmlajši rod. 1948; več prevodov je ostalo v rkp. (npr. V. V. Majakovski, Veliko pranje; Stenica). - Prim.: uslužb. mapa, SAZU; SBibl 1945–; Delo 1960, št. 350; L. Legiša, ib. 1965, št. 287; isti, PV 1966, 26–7 (s sliko); L. Stanek, ib. 27; Bio in bibliografije … sodelavcev SAZU. 1976, 112–116. Shk.

TOMINEC Ivan, jezikoslovec, leksikograf in prevajalec, r. 25. dec. 1890 v Lomeh pri Črnem Vrhu nad Idrijo, u. 15. okt. 1965 v Lj. Oče Jakob, kmet, mati Marija Žigon. Osn. š. v domači vasi in Idriji, maturiral na II. drž. gimn. v Lj. 1911. Študiral je na Filoz. fak. v Gradcu 1912–18, bil med tem v vojski; filoz.-pedag. predizpit je opravil 1918 v Gradcu, iz nem. in slov. pa je 1920 diplomiral v Lj. V šol. letu 1918/19 je bil prof. na dvorazr. slov. trg. š. v Trstu, 1919/20 suplent na drž. višji realki v Lj., nato prof. na Tehn. sred. š. (TSŠ) od 1920-47. - Bil je med organizatorji OF na šoli (1941). 1942 je šel k part., bil ujet in obsojen na dosmrtno ječo (Volterra); izpuščen po kapitul. It. Po upok. je bil kult. časnikar in prevajalec pri R S oz. RTV Lj. do 1952 oz. 1957; od 1957–59 je bil honorarni, 1959–65 višji znanstv. sodelavec in znanstv. svetnik na Inšt. za slov. jezik SAZU. Od 1962–65 je bil v.d. načelnika leksikol. sekcije tega Inšt. in sodelavec gl. ur. odbora Slovarja SKJ. - 1951 je bil odlikovan z redom zaslug za narod III. stopnje. Že kot dijak se je zanimal za domače narečje. O tem je pisal semin. nalogo v Gradcu (1913), ki jo je uporabil tudi Fr. Ramovš za svoje Dialekte...; T. je to razširil in 1964 objavil knjigo Črnovrški dialekt. Istega je obdelal tudi za Slov. lingv. atlas. - S pisanjem člankov jezikovne narave, poročil, ocen in portretov raznih osebnosti je sodeloval pri LZ, S, Obz, PDk (1951–52, 1955), Radio Sja, V Mrb, PV, NSd, PD in Delo (1961-62). Soavtor je poskusnega snopiča za Slovar SKJ 1964, zanj je ekscerpiral slov. klasike. Uspešno je posegal v terminologijo, zlasti botanično in tehnično. Sodeloval pri Slov. elektrotehn. slovarju, 1960–68; Kmetij. tehniškem slovarju, I 1961, II 1971; Splošnem tehn. slovarju I 1962, II 1964; pri Gozdarsko-lesni terminologiji in Univerzalni decim. klasifikaciji. Veliko je tudi lektoriral, zlasti strok. knjige za šole. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem, zlasti iz franc. in rušč., več prevodov je ostalo v rkp.

Prim.: SBL IV, 117; Moder, SLNP, 320; slika v PV 1966, 26–27.

Ured.