Tomažin, Jožef (1901–1925)

Tomažin Jožef, pesnik, na Dunaju r. 8. marca 1901 trgovcu in prekupčevalcu (suha roba, kostanjarstvo) Matiju (doma z Rašice pri Vel. Laščah) ter Angeli r. Dolšina (z Brankovega pri Podsmreki), in tam za tuberkulozo u. 9. maja 1925 v hiralnici Lainz (pok. na centraln. pokopališču). Starši so se preselili na Dunaj v 90-ih letih 19. st.; osn. šolo je obiskoval na Dunaju, gimn. 1912–20 v Šentvidu pri Lj. (mat. ne z najboljšim uspehom), i. l. vpisal študij nem. literature na dunaj. fil. fak., zaradi bolezni ga po 3. sem. v zač. 1922 opustil. - V šentviškem dij. društvu Palestra (nekaj časa Razori), katerega namen je bil »iztrgati dijaštvo materijalizmu« in ga »izobraziti v leposl. vedah, govorništvu, petju, glasbi, dramatiki in telovadbi, treznosti in zmernosti, čistem in nravnem življenju«, je v viš. razr. deloval kot pesnik, predavatelj in gledališčnik (sošolci A. Vodnik, Matija Tomc, Rado Bednarik, T. Kralj, M. Miklavčič); v društv. krogu bil znan kot »rilkejevec« (o R. M. Rilkeju 1919/20 predaval v razredu), 1918 pripravil seminar. predavanje o mod. nem. liriki, o liriku Mart. Greifu, 1919 pa o dunaj. impresionistu P. Altenbergu ter švicar. predhodniku literarn. kafkovstva R. Walserju. Izbira tém kaže na nekonvencionalno usmerjenost T-ovega zanimanja za literaturo. V prvi pol. 1920 je so deloval pri odrski postavitvi popolne Aishilove Oresteje (o njeg. zanimanju za dramatiko priča tudi kasnejši univ. študij, ko je pretežno vpisoval in poslušal predavanja iz dramaturgije in zgod. dramatike).

Prve verzifikacij. poskuse je T. obj. v zavodovem (škofij. zav. sv. Stanislava) glasilu Domače vaje 1918/9, od 1919–20 se je kot lirik pod imeni J. M. Tomažin, Joško ali Aljoša T. pojavljal v: glasilu jsl katol. dijaštva Zora, DS (1920, 1922), Luč (1921, 151: Da bil bi od rojstva slep), skupaj z A. Vodnikom je bil 1922 poglavitni pesnik v Alman. katol. dijaštva, ki je nasledil Zoro-Luč, vsega obj. pribl. 15 pesmi. Kljub pogostni relig. snovi in motiviki izpovedni smoter T-ih pesmi ni izpovedovanje relig. stanj; vera mu je prej estetsko doživetje kot spoznanje in zaupanje, spremlja jo bogastvo čutnih zaznav in povezav: vonjev, podob, melodij. Verz je tekoč, riman, metriran; slog teži v zelo osebno vezanje pomenov (npr. sinestezijo) in kaže naglo oddaljevanje od neposredne novoromant. tradicije v ekspresionizem. Pesniško naj bi se šolal še pri H. v. Hofmannsthalu in R. Dehmlu, od dom. pri sošolcu A. Vodniku, s katerim sta pravzaprav vzajemno iskala novi (ekspresionist.) pesniški izraz. Za genezo slov. ekspresionizma je zanimiv kot razgledan informator o sočasni nem. literaturi, predvsem liriki. - Prim.: imatrikulacij. arhiv fil. fak. 1920–2 (Dunaj); Zssl VI, 211; izv. gimn. v Šentvidu 1912–20; A. Koritnik, Ob srebrnem jubileju škofij. zav. sv. Stanislava in škofij. gimn. 1930, 121, 218; Fr. Vodnik, Mentor 1938/9, 84–5. Kml.