Tomažič, Franc (1899–1968)

Tomažič Franc, arhitekt, v Lj. r. 4. nov. 1899 sodarju in delavcu v lj. tobačni tovarni Martinu in Apoloniji r. Suhadolc ter u. 18. sept. 1968. Tu je obiskoval osn. šolo in 1912 do 1920 klas. gimn. (z mat.), se 1920 vpisal na tehn. fak. (arhitektura), bil študent 1. gener. na novoustan. lj. univ. pri J. Plečniku (SBL II, 372–6), 1924 dipl. in ostal pri njem asist. do 1930, ko se je osamosvojil; l. 1932 je opravil strok. izpit za pooblašč. inž. arh. in odprl lastni atelje v Lj.; pri T-u so prakticirali ali delali arh. E. Franz, S. Lovše, E. Ravnikar (SBL III, 44–5), T. Štrukelj idr. L. 1945 je bil imenovan za upravnika tehn. baz pri min. za gradnjo, 1947 postal šef biroja Slovenija projekt, 1963 bil tu upok. — T. je bil od 1932 član inženir. zbornice (nekaj časa njen tajnik), 1935 lj. mest. sveta (gradb. odbor), po dveh letih pa izstopil »zaradi brezizglednosti na kak uspeh«.

Prvotna T-eva navezanost na Plečnikov oblikovalski nazor je vidna v njunih skupnih delih: zidavi cerkve v Bogojini (1923 do 1927), prenovi palače TOI v Ljubljani (Beethovnova ulica, 1926–7), načrtovanju in zidavi Vzajemne zavarovalnice (vogal Miklošičeve c. in trga OF, 1930) in idejnem osnutku za regulacijo Bežigrada (Lj., 1930); samo v arhitektonskih nadrobnostih pa pri stanov. koloniji v Dermotovi ul. (Lj., 1931), ker je tu urbanist.-arhitektov. zasnova že lastna. Odločilen prelom z učiteljem, zazrtim v arhitekturno klasiko in »večnostno poslanstvo stavbarstva«, pomenijo vile v Lj.: trgovca Fr. Oblaka na Rakovniku (1931–3), Fr. Grivca na Prulah (1934) in Andr. Kopača ob Celovški c. (1936, porušena 1973), ki se uvrščajo, ob delih J. Costaperare, I. Vurnika (že 1927 kolonijo stanov. hiš v mrb Magdalenskem okraju), S. Rohrmana in J. Sivca, med ustvarjalno najpomembnejše dosežke funkcionalist. arhitekture na Slov. Zasnovo maksimalne funkcionalne izrabe »nadstropnega stanovanja« pa je uveljavil s stanovanjsko hišo Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi c. (1935–6). V Mrbu je T. načrtoval tik pred 2. svet. vojno stanov. kompleks podružnice Vzajemne zavarovalnice, kjer je razvijal lj. izkušnje. Ostale T-eve stavbe v Lj.: zavod za strojništvo (Aškerčeva c., 1937), oddelek za rudarstvo (vogal Aškerčeve in Snežniške ul., simetrično zasnovan kot prejšnji, 1940–53), gradbeni inštitut za Bežigradom (Titova c., 1948–51), v Kopru pa stan. blok (1957). — Medtem ko so bile zasnove T-evih vrstnih hiš (Dermotova ul.), tako kot Vurnikove v Mrbu, oprte na teoret. izhodišča, ki jih je oblikovala zlasti nem. urbanistika v 20-tih letih, se je v 30-tih prav s T-evimi deli in strokovnimi objavami (DS 1935, 80–8; S 1935, št. 92; 1937; št. 221; 1939, št. 125; Kron 1937, 88–101; 1938, 78–93, 173 do 177; 1940, 93–6; itd.) slov. urbanistična in arhitekt. misel odločneje povezala s teoretičnimi in programskimi postavkami CIAM (Congres Internationaux d'Architecture Moderne). V projektu Slov. dom (1940, natečaj; neizvedeno), z značilnim geslom več zraka, s svobodno, nerobno postavitvijo v tlorisu podolžne 6-kotne stolpnice ter s spremembo razpisanega programa, si je drznil dregniti v kliširane predstave investitorjev o vlogi arhitekture; sam se izrazil, da arh. ne sme biti vedno poslušen in ubogljiv, ni težak, marveč kulturni delavec. Te nazore je T. uresničeval mdr. v okviru predavanj in razstav; kot urbanist je izdelal tudi regulacij. načrt Lj. (1941, natečaj), z njim pokazal tehtno znanje in nakazal še danes aktualne urbanist. premise.

Prerez skozi T-evo delo kaže značilno razvojno pot tistega dela doma šolane 1. generacije arhitektov, ki si je prizadevala prek Plečnikovega arhitekturn. nazora seči do lastnih, neobremenjenih ustvarjalnih izhodišč, v tem pa je T. prišel najdlje. Bil je zrel ustvarjalec, ki je uspel svoj boj za sodobno arhitekturno vsebino razširiti tudi prek konvencionalnih pojmovanj (poudarjajoč njeno celotno družbeno odgovornost in pomen). - Prim.: Spominski almanah 340; R. Ložar, Krog 1933, 145–53; RPF Yougoslavie Union internationale des architectes. Maroc - Lj. 1951, 24–5 pass.; F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetnost. 1961, 440–2; Delo 1968, št. 263; P. Krečič, Sinteza 1974, št. 28/9, 9; J. Omahen, Izpoved. 1976, pass.; Slov. likovna umetnost 1945–78. I. 1979, 215. Brk.