Toman, Lovro (1827–1870)

Toman Lovro, pesnik in politik, r. 10. avg. 1827 v Kamni Gorici (Gorenj.) fužinarju in premož. posestniku Janezu in Heleni r. Hribar (z Rečice pri Bledu), u. 15. avg. 1870 v Rodaunu pri Dunaju, pok. v Kamni Gorici. Mati-vdova je T-a, najml. izmed 9 otrok, po dom. šoli poslala 1836 v normalko v Lj., tu končal licej (1839–45) in filoz. (1845–7) ter odšel na Dunaj študirat pravo. L. 1848 se je udeleževal polit. življ. dunaj. Slov., ker pa so vseučil. zaprli, je T. odšel domov oz. študij nadaljeval v Gradcu, 27. jul. 1852 doktoriral. Prakticiral je pri fin. prokuraturi v Lj. in pri okraj. sodišču v Kranju; jeseni 1850 spoznal v Preddvoru (na obisku pri Lovru Pintarju, SBL I, 343–4) Josipino Urbančičevo z gradu Turn (gl. čl.), se z njo sept. 1853 por. Ohranjena koresp. v NUK od jeseni 1850 do poroke 1853 ne govori samo o zas. razmerah zaročencev, temveč razkriva vse dom. življenje, srečanja s tujimi osebami, govori o načrtih za prihodnost in slovstv. delu. Iz teh pisem povzemamo, da je T. sredi 1851 upal na suplenturo za slov. jezik na graški gimn. (ali realki) ali na uredništvo pri štaj. dež. zakoniku; kmalu potem se je potegoval za predavatelja na zgb pravni fak. (tudi osebno pri banu Jelačiću in na Dunaju pri min. Thunu). Po por. 1853 se je družina preselila v Gradec, T. pa dobil službo koncipienta pri Uraniču. V njeg. stanovanju so se zbirali graški domoljubi (J. Muršec, R. Razlag, SBL II, 182–4; III, 53–5). Žena Josipina je že nasl. leto u. T. je odšel domov in živel zdaj v Kamni Gor., zdaj na Turnu. L. 1856 je bil praktikant pri fin. prokuraturi v Lj., nato dobil novoustan. odvetništvo v Radovljici; 1861 dež. in drž. poslanec, 1863 se vnovič oženil z Luizo Altman (r. v Steyru 1842, u. 1937), se 1865 preselil v Lj., šest let bil tajnik pri trg. in obrt. zbornici (SN 1869, št. 103). Razburljivo polit. življenje mu je omajalo zdravje; ko je v maju 1870 odšel na zasedanje drž. zbora, je hudo zbolel ter iskal zdravja na deželi blizu Dunaja. Žena Luiza se je po njeg. zadnji želji 1872 por. z Jankom Urbančičem, svakom na Turnu.

Kot pesnik in politik je bil T. zanesen romantik. Njeg. javno delo je v veliki meri usmeril J. Bleiweis; ko je ta 1845 pripravil slavnost ob 25-letnici županovanja J. N. Hradeckega (SBL I, 340), je šestošolec T. deklamiral Prešernovo prigodnico, kmalu postal sotrudnik N, občudoval Koseskega ter pesnil v njeg. duhu in jeziku. Pozneje je tudi v politiki zvesto sledil Bleiweisu in bil najglasn. in najbolj slavljen staroslov. prvak. Polit. zgodovinarji in zapisovalci spominov (zlasti J. Vošnjak) domnevajo, da so bili T-ovi prvi uspehi, lepa zunanjost in govorniška spretnost povod za Dežmanov (ib. 131–5) odpad 1861. Vsekakor sta si bila Dežman in T. nasprotni naravi, različna v nazorih in pojmovanju politike; prvi liberalni mislec, znanstvenik, ki je kritično, celo malodušno tehtal nar. položaj ter videl prihodnost Slov. v naslonitvi na nem. kulturo, drugi ljudski tribun, čigar leporečje je šlo mimo meja stvarne presoje in prekrilo celo Bleiweisovo treznost in previdnost. Tak je bil T. tudi kot pesnik; čustvo prehaja v retoriko, domovinska zavest se opira na umišljeno slavno preteklost, teži po svobodi, kliče po novi slovan. skupnosti in lepši prihodnosti matere Slave. S psevd. Kamnogorski objavi v N (1847, 141) pesn. prispodobo Prostost s poudarkom: Sužen biti je strašno! Nasl. l. izda »pervi slobodni slov. natis« Sloveniji slobodni nje zvesti sinovi na Dunaju. 1848, kjer povzdiguje zmago nad absolutizmom, proslavlja ustavo, ki daje narodom prostost, in kliče na dan Zedinjeno Sjo in Slavo. V občutju ustavne dobe so tudi pesmi v N 1848: Edinost (81), Avstrije zvezda (183), Slov. dekletam (199); v ozadju čutimo odmeve Prešern. Sonetn. venca in Zdravljice, v bistvu pa se oglaša beseda Koseskega. V Sji 1848 objavi: Tri rožice, Slov. mati, Slavjanski goslar; 1849: Moje pesmice, Ljudmila. V ustvarjalni naglici izda zbirko Glasi domorodni. 1849, posvečeno slov. mladini s trojnim geslom Bog, svoboda, domovina. Tu poleg občutij l. 1848 razodeva veličastje stvarstva, lepoto domačije; najvidnejše podobe so Savica, Slava, dom. gore, slov. barve (tri rožice); pos. značilni sta parabola Slavjanski goslar ter budnica Za Hrvate naše brate. Presiljeni zanos podpirajo močni koseskizmi in svojevoljen jezik, ki se popolnoma podreja obliki. Pozneje je pesnil še v SB (1850, 1851, 1852), ZD (1852, 41: Kat. cerkev; 69: Grob, soneta; 48: Genitori, oda), Razlagovi Zori (1852–3). Pesmi tega časa (Milotinke, Plamice) so nastale ob ljubezni do Jos. Urbančič. V N je obj. po večini priložnostne, v Vodnikovem spomeniku (1859) poleg ljubez. gazel še pesmi v slavo Vodniku; ena zadnjih iz 1865 ima naslov: 20. okt. — 20. sept., v geslu in zaključku Zmaga v svobodi, v pravici je mir — ponavlja misel iz Glasov domorodnih (str. 100), upajoč, da se bo s sept. manifestom 1865 uveljavila federalna Avstrija, izražena v okt. diplomi 1861. Nekaj že natisnjenih ali iz zapušč. povzetih pesmi je zbral A. Praprotnik (L. T., 1876, 79–180), nekatere, zlasti Na razhodu (Kje so časi, kje so dnovi), Občutki, Tri rožice, Savica (Noč na nebu zvezdice prižiga), Pesem kor. Slov. (prim. SG 1865, 1) so še dolgo živele v glasbi.

Kot javni delavec je T. kmalu stopil v ospredje kult. in polit. življenja. O tem pričajo zlasti N od 1850 dalje. Cilj njeg. delu je bila prebuditev nar. zavesti, ljud. izobrazba in blagostanje. Sprožil je misel o Prešern. spomeniku, ki naj bi ga postavili v Vrbi ali na Bledu, predvsem pa v Lj. ali Kranju (1850, 61); opozoril na stoletnico Vodnikovega rojstva in potrebo spomenika ob r. hiši (1857, 354), vodil proslave ob stoletnici (1858, 46–7, 53–5); se zavzel za varstvo zgod. gradiva in za zapisovanje ljud. izročila (ib. 11–2); pri shodu na Bledu 15. avg. 1861 predlagal letno tekmovanje pesnikov po zgledu starih Grkov, slavil J. J. Strossmayerja, ki je snoval Jsl akad., dal pobudo za prvo denarno zbirko zanjo pri Slov. (1861, 279–80); ob ustan. čitalnic in zlasti na njih. »besedah« je kot »miljenec naroda« spodbujal k nar. zavednosti in izobraževanju (prim. pesem Mar-i-bor, N 1861, 296); v novoletni poslanici Rojakom posebno poudarjal potrebnost nar. jezika v šolah in uradih (ib. 1862, 9); predlagal, naj bi se sklad za Vodnikov spomenik uporabljal za literarno nagrajevanje (ib. 50, 154); po češ. zgledu pripor. ljud. knjižnice po občinah in župnijah (ib. 164–5), v poslanici za 1863 opozarjal na tisočletnico Cirila in Metoda, obenem na novo povzel misel o SM (1863, 3–4, 79), vodil z Bleiweisom in Costo (SBL I, 85) priprave za ustanovitev ter bil njen prvi preds. 1865–8; v sestavku O naših učilnicah poročal o prizadevanju za poslovenjenje sred. šol (1865, 312–4); eden zadnjih slavnostn. govorov je bil na Vegovi proslavi v Zagorici pri Moravčah (ib. 325–7).

T-ovo domovin. čustvo, avstrijstvo, slovenstvo in slovanstvo, ki se je izoblikovalo ob letu 1848, je kmalu prišlo v hude preskušnje. Načelno je zavračal upor, češ da upor povzroča krvav odpor, drž. naj bi se uredila v enakopravnosti in v namenu spl. napredovanja. Ko v pismu 22. in 23. febr. 1851 vrača zaročenki Josipini Urbančič prvo redakcijo povesti Slavjanski mučenik, se ustavi ob motivu upora in odpora: »Celo leto 48 mi je šumelo v spominju in vsa nezgoda slavjanska, vsa zgodba avstrijanska mi je živo stala pred očmi. Zakaj bi bila pač zaveza ljudi v ,družbe‘, v ,države‘, kakor da zedinjeni loži dosežejo svojo namembo, kakor pa ločeni in posamezni? Tedaj more biti le sonagnjenje za take zaveze najtrdnejša država, ne pa sila, ko sila le razdeva, ne pa tvori. Da po tem pravilu morajo drugačne postave in države izrasti, kakor so, je gotovo, alj zgodovina, ki bi imela le shramba človeštva se bolj in bolj omikajočega biti, nasprotno ukazuje, vzročuje, in to je naša nesreča. Nemci, Lahi in Madjari tedaj [1848] o svobodi Slovanov niso hoteli ničesar slišati, temveč [so] jih še naprej zatirali. Zdaj vidim, da je sleparija skoz in skoz, da se Slavjanstvo ni nikoli zunaj Josipa I. tako zatiralo, kakor se bode zdaj, ak se podamo! Kaj je nemška centralizacija v naši državi drugega kakor smrtna viža nenemškim narodom? Kaj zjedinjenje cele Avstrije z Nemčijo drugega kakor pogubljenje Slavjanov? In to se zdaj pripravlja in posvetuje. In mi, kaj mi? Nobeden nima moči, nobeden drznosti, vse je pobito! Možje, ki bi se imeli zoperstaviti temu, molče! Molče mi poginemo. O, kukavno je naše stanje; tekla je krv predragih bratov, tokoma je lila za tiste, ki jih zdaj kujejo v tujoskovane spone. Brez usmiljenja se prodaja narod, ki zasluži vživati srečo svobodnih dnov, ki si jih je moral z življenjem svojih pradedov, z zgubljenjem premoženja kupiti. In k temu svetujejo sinovi, ali sineki majke Slave sami … Jaz od prihodnosti le zlo pričakujem za naš narod; bune v Bosniji bodo škodovale, bodo slavjansko prihodnost morebiti pokopale. Plete se čudno, igra se nepravično, ko igra z ljudmi je pregreha. Vse to vidim in več in več, in kaj in kako moram biti? Alj ni to strašno, in to se imenuje pametno. O sveti dar pameti, kakim goljufijam moraš ti svoje moči podeliti? Naj bode — sovražniki nas uče, izučeni čemo jim nevarnejši biti, ko skrito sovraštvo je strašno! Sramujem se sam pred seboj, da moram drugačni biti, kakor sim. In vidite, jaz sim dober Avstrijanec, ko sim prepričan, da nam je v avstrijanski zvezi le pogodba in zagotovost mirnega izobraženja in duševnega osvobodenja, alj goljufijami srce dati — tega ne morem«. V občutju tujega nasilja, v teženju po pravični ustavnosti, v spoju med zgod. in naravnim pravom poteka tudi T-ovo poznejše polit. delo. Na 2. seji kranj. dež. zbora 8. apr. 1861 je zahteval, da so razprave in zapisniki tudi slov., obenem izjavil, da bo sam dosledno govoril slov. (N 1861, 126); v dež. zboru je naglašal, da je namen slov. politike duševno in telesno blagostanje, pogoj za to pa ljud. omika; kot voditelj parlamentarne delegacije je poudarjal pravice slov. jezika v šoli in uradu ter potrebe dež. avtonomije, pri čemer je zahteva po Zedinjeni Sji, ki bi uredila tudi jezik. vprašanje, stopala v ozadje; 1867 se je obrnil proti dualist. ustavi, tudi glasoval ni zanjo, toda v adresi na cesarja s svojim glasom pritrdil dualizmu. Potegoval se je za železnico Lj.—Karlovac, Št. Peter (Pivka)—Reka, Šk. Loka—Gorica, pos. pa za gorenj. Lj.—Beljak, ki jo je tudi dosegel; zagovarjal je ustavne pravice Vojne Krajine, branil Jslne pred očitki protidržavnosti, nastopil proti trg. in carin. zvezi z nem. zveznimi deželami, zavračal tajne fonde, strastno pa branil konkordat. Zaradi njeg. nar. odločnosti so ga v zač. imenovali slov. Leonida (N 1862, 239), dunaj. visokošol. mladina mu je poslala zahvalo za obrambo nar. pravic (ib. 251), toda že 1867 je zoper njega pripravljala proteste in nezaupnice, kar je ob obrambi konkordata dejansko 1869 storila. Njeg. zadnji polit. obračuni so bili z Dežmanom 1868 v boju za slov. šolstvo; ko so se pokazali nasledki dualizma, se je 1870 malo pred smrtjo spet obrnil proti vladi. Ne glede na zapleteno avstr. politiko 60-ih let in igro konserv. fevdalcev je T-ovo polit. prizadevnost in pogum v boju za nar. pravice zameglila predvsem koncesija za gorenj. žel., s katero se je denarno okoristil; čeprav se je v svoji oporoki spomnil nar. in dobrodel. ustanov, je na njeg. podobi ostala mučna senca. To osebno tragiko je skušal upodobiti J. Vošnjak v drami Doktor Dragan (1894). — Psevd.: Zoridan. — Prim.: zapuščina (NUK); Glaser III, 78–80, 248; Grafenauer II, 207–9; Lončar 29, 32; Marn XXIV, 82–90; NE IV, 820–1; Prijatelj, Borba 120; Prijatelj, Kersnik I, 68–70, 76–7, 79, 94, 134–5, 138–40; Prijatelj, KPZS; Šuklje I (kazalo); Šuklje, Sodobniki 64; J. Trdina, ZbD II, 50–1; IV, 206 do 208, 382–5; Vošnjak I, mdr. 86 (s sliko), 103, 181; II, 56, 104, 137, 153–5; Wurzbach 44, 245–9; Zssl II, 124, 192, 194 (slika), 213; Izv. lj. normalke 1838–9; Zora 1852, 153; Vodnikov spomenik 1859, 66–8; N 1861, 125–6, 144–6, 218–20; 1862, 114, 122, 172, 418–9; 1863, 146, 154; 1865, 126, 152; 1866, 47; 1867, 78–80, 194, 202–4, 391, 398, 404; 1868, 116, 172–3, 180–1, 196, 200, 204, 423–6; 1869, 132, 140; 1870, 28–30, 37–40, 259, 261, 273–5; Ant. Kos, Uspomena na Sloveniju. Zgb 1863; LMS 1866, 1–2; 1869, 1–2; 1871, 2; 1872/3, 17; 1875, 174–5; ZD 1870, 273, 276, 305; A. Praprotnik, Dr. L. T. Lj. 1876; Fr. Levec, LZ 1882, 377; 1886, 437–8; 1887, 440; S 1887, št. 148, 149; KMD 1888, 80; D. Lončar, ZMS 1909, 184, 187–90, 201; J. A. Glonar, LZ 1910, 125–8; J 1927, št. 187, 188 (s sliko); S 1927, št. 178; ČZN 1936, 6; J. Mohorič, Zgod. železnic na Slov. 1968, 106, 107 (slika), 110–2; 7 dni 1974, št. 39 (s sliko); VMrb 1978, št. 206 (s sliko). — Slika: Porträtsammlung (OeNB, Dunaj); Iv. Franke, portret (olje pl.) v SM Lj.; portret nezn. avtorja (olje, pl.) v NUK. Kr.