Toman, Josipina (1833–1854)

Toman Josipina r. Urbančič (Turnograjska), pripovednica, r. 4. jul. 1833 (op. ur.: 9. jul. 1833) na gradu Turn pri Preddvoru graščaku Janezu Urbančiču (1797–841) in Josipini r. Terpinc (iz Kranja 1813–98), sestri Fidel. Terpinca (gl. čl.), u. 1. jun. 1854 v Gradcu (pokopal. sv. Lenarta). Po očetovi smrti je gospodarstvo in vzgojo vodila mati, otroci so se šolali doma. Josipino je v osn. predmetih in glasbi poučeval upok. učitelj A. Potočnik, verouk in ital. kaplan J. Kastelic, za njim L. Pintar (SBL II, 343–4), ta jo učil tudi latinšč., grščine idr. gimn. predmetov, pos. pa ob zgod. vcepljal slovan. duha in jo uvajal v slovstvo. Pri Pintarju je Josipina spoznala L. Tomana (gl. čl.), se 1850 z njim zaročila in sept. 1853 por. Zaradi študija obeh ml. bratov Janka in Fidelisa se je i. l. družina preselila v Gradec, a T-ova je že nasl. leto u.

Bila je omikana, slovstv. in glasb. nadarjena mlada žena. Njeno prvo skladbo na moževo besedilo Občutki so 1851 izvajali pri slavjan. besedi v Gradcu (SB 1851, 111), izmed drugih napevov omenja mož T. še Tri rožice in Napitnico, izmed klavirskih skladb Rodoljubice, Spominčice, Milotinke ter polko Zoranka; snovala je tudi spevoigro Črtomir in Bogomila. — T-ova je prva slov. pripovednica. Njeno delo, v glavnem iz 1850–1, je nastajalo pod Pintarjevim vplivom, ki ji je dajal ilirske idr. slovan. časopise, da je iz njih povzemala snov za svoje kratke povesti; deloma tudi pod moževim (domoljubni patos). V pos. knjigo si je zapisovala pisma bližnji prijateljici (najbrž hčerki graščaka A. Zoisa na Brdu), svoji teti v Kranju, krajše sestavke o dom. okolici, o izletih ter povesti iz slovan. zgod. V začetku 1851 je stopila v stik z A. Janežičem (SBL I, 376–80); ta ji je i. l. v SB I natisnil zgodbo o Veroniki Deseniški pod nasl. Nedolžnost in sila (str. 33–4), zatem Izdajstvo in sprava (str. 65–8), pripoved o albanskem banu Jur. Kastriotiću; v zgodbi Slavjanski mučenik (str. 129–31) govori o slovaškem polit. junaku Vilku Šuleku, ki se je 1848 boril proti košutovcem in u. na vislicah; v Svatoboj puščavnik (ib. II, 50–2) o kralju Svetopolku; v Zvestobi do smrti (str. 130–1) o siget. junaku Zrinjskem in njeg. ženi. Zaradi moževe zveze z Razlagom (SBL III, 53–5) pa tudi zaradi zamere pri Janežiču, ki je grajal Razlagov jezik in ker je prepočasi objavljal Tomanove pesmi, je 1852 prešla k Zori. V povesti Boris (1852, 58–66) pripoveduje o pokristjanjenju Bolgarov; v Tvrdislavu (1853, 113–27) o bojih za Novgorod, končno porabi tudi dom. zgodbo o Rožmanovi Alenčici (ib. 128–40). Povest iz turšk. časov Marula (Vodnikov spom. 1859, 231–2), Patriarh (S 1924, št. 251) in razmišljanje Na Prešernovem grobu (DS 1899, 608) so izšle po smrti. — Edina pesem in morda njeno najboljše delo je kantata Zmiraj krasna je narava (SB 1852, 9–10); pozneje je zložila priložn. alegorijo Donava (N 1858, 414), kjer se izkazuje bolj ritmična proza kakor verz.

V rkp so se ohranile krajše zgodbe, črtice, opisi narave, deloma izvirni, deloma poslovenjeni sestavki: Hoja od Preddvora na Turn, Cesar v Lj., Razvaline Pustega gradu, Domoljubje, Svoboda, Jesen, Sprava, Očetova kletev, Sodba Bratislavova, Lep zgled ljubezni do sovražnikov, Popotnik, Pomlad, Povračilo, Vilica, Nepoznani dvobojnik (nepop. prevod iz ilirskega). Njeno zapuščino je popisal T. (N 1854, 270–1, 274); tam govori tudi o njenih načrtih: snovala je cikel povesti Ogledalo človeškega srca; povestico o Vilici je hotela dramatizirati, rada bi bila pisala o velesovskih slikah (Kremser-Schmidtu), za poetiko Ritmika proze pa je spoznala, da nima dovolj znanja. Večji del (prepisi, prvi zapisi in poprave) je ohranjen in tako bi bilo mogoče njene stvaritve tudi kritično presoditi. Preprosti poskusi se v objavah (Iv. Lah, J. Turnograjska. 1921, 11–36) glede na čas berejo lepo in prijetno. — Čeprav se je opirala predvsem na tuje snovi, je uporabljala tudi dom. izročilo: zgodba o Vilici (pripoved matere idr. sorodnikov), Rožmanova Alenčica (nar. pesem je posredoval Toman, pripovedko pa Pintar), jo oblikovala preprosto, v slogu časa z močno čustveno spremljavo, domoljubno in slovan. zavednostjo ter pos. nagnjenjem do opisov narave (ti in prispodobe se pogosto opirajo na Prešernov Krst). Poleg Pintarja je njen jezik verj. popravljal Janežič, na ilirsko pa sta ga obračala Razlag in mož T.

T-ove skromna osebnost živo odseva iz pisem možu (1850–3), označil jo je tudi T. sam (N 1854, 274). Po družin. zvezah, zlasti s Terpinčevimi, je prihajala tudi v tedanjo lj. družbo. M. Langus (SBL I, 614–6) jo je portretiral kot sv. Lucijo v florjanski c. v Lj., do avtent. portreta v dom. noši (želja T-ova) ni prišlo. — Prim.: zapuščina (NUK); Glaser III, 82; Grafenauer (1920), 181, 219; II, 209, 210; Marn XXIV, 85–6; NE IV, 821; Prijatelj, KPZS I, 221, 222, 230; SŽ 82–4; Wurzbach 44, 243–5; Zssl II, 199 (s sliko); Zora 1852, 163–4; N 1854, 187; ŠP 1854, 207–8; SG 1867, 160; A. Fekonja, LZ 1884, 345–52; Fr. Rebol, DS 1899, 321–6 (s slikami); Iv. Lah, Josipina Turnograjska. 1921; ŽS 1925, 2–4 (s sliko); V. Dostal, ib. 1933, 288; F. Erjavec in P. Flerè, Starejše pesnice in pisateljice. 1926, 31–4, 9 (risba Iv. Kobilca); Fr. Mohorič, NDk 1926, št. 141–5; D. Cvetko, Stoletja slov. glasbe. 1964, 195, 198; C. Zorec, Glas 1968, št. 13–23 (s sliko); Snovanja 1968, št. 1 (pril.); Kranjski zbornik 1970, 122; M. Kmecl, Od pridige do kriminalke. 1975, 66–7. — Slika: portret nekega J. E. C. (olje, pl.) v NUK je napravljen 1860 po fotografiji. Kr.