Tiran, Jože (1920–1965)

Tiran Jože, igralec in režiser, r. 10. jan. 1920 v Ljubljani železničarju Antonu in Franji r. Lavrič, u. 20. marca 1965 v Babni Gori pri Polhovem Gradcu, pok. v Dvoru. Osn. šolo 1926–30 in III. drž. real. gimn. 1930–40 (z mat.) je obiskoval v Lj., od 5. gimn. razr. dalje vzporedno štud. solopetje na konservatoriju, deklamacijo in predvsem dram. igro pri prof. O. Šestu (SBL III, 609) ter tako hkrati z gimn. končal tudi sred. šolo konservatorija. Po maturi je bil angažiran v Drami Nar. gled. Lj. (že prej honorar. sodeloval), se vpisal na filoz. fak. in poslušal 4 sem. slavistiko s primerj. književnostjo, vzporedno obiskoval tudi odd. za dramat. na Akad. za glasbo in opravil tu 1. drž. izpit. L. 1941 se je takoj pridružil delu za OF, najprej na fakulteti, potem v gled. in febr. 1942 bil med prvimi odpeljan v it. koncentracijska taborišča Čiginj, Gonars in Treviso; febr. 1943 se je vrnil v Lj., nadaljeval z delom v Drami, vendar že pred kapitulacijo Ital. odšel kot prvi poklicni igralec v NOV, bil v Prešernovi brigadi in propagand. skupini XIV. divizije, nato nam. propagandnega referenta Levstikove brigade, recitiral, režiral in organiziral razne prireditve. Ob slavnostni predstavi v Kočevju (Zbor odposlancev) 4. okt. 1943 je nastopil z vlogo Petra v Materi M. Klopčiča. Ko je bilo jan. 1944 ustanovljeno SNG za osvobojeno in kontrolirano ozemlje, je bil prvi član tega ansambla, se uveljavljal ne le kot igralec ip., temveč tudi kot predavatelj v dram. tečajih, nekaj časa pa opravljal dolžnosti v. d. ravnatelja. Po osvoboditvi 1945 je bil v novoustan. SNG v Trstu igralec, lektor in urednik GL v prvi povojni sezoni, s 1. jul. 1946 znova v službi lj. Drame: 3 sezone igralec, režiser, pom. lektor, v sezoni 1948–9 urednik GLLjD, hkrati nekaj časa asist. režije pri B. Gavelli na novoustan. AIU v Lj. Od začetka 1949 sodeloval kot glavni pobudnik pri pripravah za ustan. Mest. gl. lj. in 1. nov. i. l. prevzel dolžnosti ravnatelja. Ob koncu 1956 na lastno prošnjo razrešen vodstva, a kolektivu ostal stalni režiser.

Že zgodaj je T. izpričal svoj igralski, pevski, še posebej recitatorski dar na domala vseh šol. prireditvah (zlasti v viš. razr. III. real. gimn.), od spomladi 1938 honor. nastopal v lj. Drami (oficir v glasb. komediji B. Grün, Madame Sans-Gêne, 23. apr. 1938, operni oder), začetek T-ove igralske poti pa pomeni vloga Hajmona (Sofokles, Antigona, 21. okt. 1939); od avg. 1940 pogodbeno angažiran, se je uveljavil kot Roderigo (Shakespeare, Othello), Jonval (Gehri, Šesto nadstr.), zlasti v vlogi Giulia (M. Praga, Zaprta vrata), ki mu jo je zaupal M. Skrbinšek (SBL III, 335–7) tik pred zač. 2. svet. vojne (15. febr.). Dne 4. nov. 1940 je T. priredil prvi samost. nastop (Večer I. Cankarja) in z njim pri nas predstavil malo gojeno zvrst, umetn. pripoved, ki je T-u pozneje prinesla največ priznanj. V partiz. gledal. je oblikoval: Fr. Bernota (Iv. Cankar, Kralj na Betajnovi), Matjaža (Matej Bor-V. Pavšič, Težka ura), Mihola (isti, Raztrganci), nov. 1944 je bil na odru SNG v Črnomlju na T-ovo pobudo uprizorjen Molière (Namišlj. bolnik), T. ga režiral in igral Cleanta. V zadnjih partiz. mesecih je pripravljal nastop kot umetniški pripovedovalec z novelo V. Zupana Andante patetico, ki ga je uresničil šele v osvobojeni Lj. in Trstu; 1946 je v Lj. dosegel velik uspeh s pripovedjo Cankarjeve Bele krizanteme (prvič 12. dec. 1948, Preš. nagr. 1950); umetniška pripoved, ki je T-a bolj mikala kakor igralski nastopi, je njegovo najpomembnejše delovno področje. Vedno znova se je vračal k Cankarju in Zupanovi »povesti o panterju Dingu« (Andante patetico), s katero je poslednjič nastopil 12. jan 1964, tik pred boleznijo in leto pred smrtjo; prav takrat je pripravljal pripoved R. Rollandovega Miklavža Breugnona. — Igralec: V Trstu je 1945–6 igral študenta v Cankar-Delakovi Jernejevi pravici, nato v Mestn. gled. 1952–4 ustvaril nekaj značilnih likov: mladi Olivier (C. A. Puget, Srečni dnevi), poročnik Bill (N. Krasna, Draga Ruth!), Tom (T. Williams, Steklena menažerija), Thomas (Chr. Fry, Gospa ne bo zgorela), katerih je bilo, odkar se je posvečal režiji, vse manj. Vendar je T-ovo igro vselej odlikovala preprostost, jasnost, smisel za logično interpretacijo besedila in izr. lepa dikcija. — Režiser: V istem obdobju se je v lj. Drami posvetil režiji, mdr.: M. Bor-V. Pavšič, Vrnitev Blažonovih, 1948; M. Mihelič, Ogenj in pepel, 1949; A. Miller, Vsi moji sinovi, 1950. Širše možnosti je imel v Mest. gl. lj., jih kot ravnatelj malokdaj izkoristil, pogosto režiral le, da je reševal zadrege zaradi bolezni ali odsotnosti, tako odigral tudi mnoge »vskoke«. Prav zato T-ovi uspehi, zlasti režijski, niso bili vselej enakovredni njeg. sposobnostim; kljub temu je tu pripravil vrsto lepih in domiselnih predstav sodobn. dram. sporeda, pri teh nikoli iskal novosti za vsako ceno (J. Anouilh, Popotnik brez prtljage, 1952; S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, 1954; F. Dürrenmatt, Obisk stare gospe, 1958; Max Frisch, Dobrnik in požigalci, 1958; E. de Filippo, Župan okraja Sanità, 1962; J. Cocteau, Ti strašni starši, 1964). Rad je botroval dom. novostim (Miheličeva, Bor-Pavšič), med T-ove najlepše postavitve pa sodita Pohujšanje v dol. šentflorjanski I. Cankarja (1956) in Pravični ljudje A. Camusa (1956). Kot gost je priložn. režiral tudi v Trstu (1945, 1954), Ptuju (1956), Celju (1961) in Mrbu, kjer ga je med delom zatekla bolezen. — Veliko je tudi pisal, največ v GL, pa tudi v časnike in časopise, mdr. v SPor, LdP, PDk, NS (1949, 534–6, 321–2), Obz (1948, 125; 1951, 65 sl.; 157–60), NRazgl (1958, 73–4), Delo itd., tik pred smrtjo zbral razmišljanja v knjigo Umetniško pripovedovanje. 1965 (Knjižn. Mest. gl. lj. 30., postumno) precej časa namenil tudi delu v štev. odborih, svetih, komisijah, od jan. 1963 izvoljen za poslanca kulturnoprosv. zbora Skupščine SRS. — Prim.: osebni dokumenti v SGM; SGL III, 727; GL Trst 1945–6, 61; Dokumenti SGM 1964/5, 216–8; D. Moravec, GL Mest. gl. lj. 1964/5, 196–9 (s slikami); L. Filipič, ib. 200–1; S. Samec, ib. 202–3; 1966/7, 144; 1969/70, 123–9; Delo 1965, št. 77 (s sliko); NRazgl 1965, 120; PDk 1965, št. 68 (s sliko); VMrb 1965, št. 68; GLLjD 1965/6, 60–1, 137; GL Mrb 1965/6, 89; 1970/1, 75, 77, 170; D. Moravec, Podoba Jožeta Tirana. 1970 (Knjižnica Mest. gl. lj. 48.); PDk 1975, št. 119. Mvc.