Thierry - Kavčnik de Châteauvieux, Vilma (1890–1942)

Thierry (de Châteauvieux) — Kavčnik (po 2. poroki 1935 Jamnicky) Vilma (Vilhelmina), operna pevka, r. 15. (ne 16.) sept. 1890 v Pregradi (Hrv. Zagorje) lekarnarju Adolfu Thierryju (pohrvatena franc. emigrant. družina) in Jožefini r. Heřman, u. 25. apr. 1942 v Zgbu, pokop. v Pregradi. Osn. šolo je 1897 do 1901 obiskovala v r. kraju in 1901–5 (pri redovnicah) v Zgbu, viš. dekl. šolo (Mädcheninstitut Sacré-Coeur) v Pressbaumu pri Dunaju; štud. solist. petje na Akad. za glasbo in odrsko umetnost na Dunaju (prof. Ed. Unger) ter 1915 prejela zrelostno spričevalo iz opernega petja in gled. igre. Debitirala je 1918 v Wrocławu z vlogo Carmen (G. Bizet), imela 1918–9 nekaj koncertnih nastopov za ranjence in invalide na Dunaju ter pela izven angažmana v dunaj. operi. V sezonah 1919/20–1934/5 je bila članica lj. Opere (1923/4 ji ni bila priznana v služb. dobo), dekret min. prosvete z dne 11. jul. 1933 govori o njenem »napredovanju« za članico Nar. kazališta v Zgbu, a tam ni nastopala; marca 1935 je dobila 1-leten neplačan dopust, 1936 bila upok. Po izstopu iz lj. Opere je 1935–9 živela v Murskem Središću, Karlovcu in nazadnje v Zgbu; v Karlovcu 2-krat nastopila kot gostja hrv. pev. društva Zora. — L. 1929 je bila odlikovana z redom sv. Save V. stopnje.

V Lj. je T-jeva debitirala kot Ježibaba (A. Dvořák, Rusalka), največkrat pa pela mezzosopran in altov. vloge: Carmen (G. Bizet), Amneris (Aida), Azucena (Trubadur), Magdalena (Rigoletto, vse G. Verdi), Marina (M. Musorgski, B. Godunov), Mignon (Ambr. Thomas), Eva (I. Zajc, Nikola Šubić Zrinjski), Cerkovnica (L. Janáček, Jenufa; P. Debevec v Lj. nar. gledal. v l. 1928, 65–6 s sliko; F. Govekar, J 1942, št. 108, štejeta to vlogo za največji dosežek), od sopran.: Santuzza (P. Mascagni, Cavalleria rusticana — ena najuspešnejših) ). Druge večje vloge, mdr.: mezzosopran ali alt: Charlotta (J. Massenet, Werther), Ulrika (G. Verdi, Ples v maskah), Clarice (S. Prokofjev, Zaljubljen v tri oranže), Jokasta (I. Stravinski, Oedipus rex), Hasanaginica (L. Šafranek-Kavić), Adalgisa (V. Bellini, Norma), Ortrud (R. Wagner, Lohengrin), Dalila (Saint-Saëns, Samson in Dalila), grofica (P. Čajkovski, Pikova dama), Marfa (L. Janáček, Katja Kabanova), Marfa (M. Musorgski, Hovanščina); sopran: Venera (Tannhäuser), Brunhilda in Sieglinda (Valkira), Senta (Večni mornar), Kundry (Parsifal, vse R. Wagner), Donna Francesca (M. Kogoj, Črne maske), Jaroslavna (A. Borodin, Knez Igor), Leonora (L. van Beethoven, Fidelio), Luiza (G. Charpentier), Marta (E.F.K. d'Albert, Nižava), Saloma (R. Strauss), Tosca, Turandot (G. Puccini). — Gostovala je 1923 v Bgdu (Carmen), Düsseldorfu, Nürnbergu, Pragi (nem. operi), z lj. Opero 1926 v Sarajevu, Dubrovniku, Splitu (Aida, Marina, Magdalena), na jsl turnejah 1927 v istih mestih, 1928 v Zgbu, Subotici, Bgdu. — Koncertno je nastopala 1924 v Lj, Zgbu, Bgdu in Trstu, najpomembnejši nastop utegne biti 1930 v Lj. (prvi koncert združ. gledal. orkestra in ork. GM) v Mahlerjevem ciklu pesmi za glas in orkester.

Izredno obsežni glas je T-jevi dovoljeval prevzemati razen njene osnovne, mezzosopran. stroke tudi altov. in dramatičnosopran. vloge, stiska za primerne solistke za velike operne vloge v lj. Operi pa je to tudi od nje terjala. V 16 letih svojega angažmana je ustvarila nad 50, večidel osred. vlog; vse do zadnjih let ni minila sezona, da ne bi bila T-jeva pripravila po eno do dve ali tudi po več novih. Kot nosilka nenav. težkega repertoarn. bremena je bila dragocena moč gmotno šibke lj. Opere v medvojnih letih, toliko bolj ker je bila, sodeč po sodobni kritiki, tudi nadarjena igralka. Vendar so pretirani napori za obvladovanje raznorodnega repertoarja hromili njen razvoj; pomanjkljivosti »nem. metode«, v kateri je bila šolana, so jo izpostavljale objekt. utemeljeni, subjekt. pa nezasluženi kritiki (F. Govekar). S temno barvo glasu in nem. pev. šolo se da razložiti paradoksna okoliščina, da jo sodob. kritika (P. Debevec, F. Govekar) hvali še posebno kot wagnerijansko pevko, četudi je pela v Wagnerjevih operah, razen v Lohengrinu, same sopranske vloge. — Prim.: uslužb. list, dokumenti in zbirka fotografij (arhiv SGM); sporočilo obč. urada Krapina št. 478/74 z dne 19. dec. 1974; SGL III, 726; GLLjO 1920/1–1934/5; K. Kolb, Sveta Cecilija 1921, 21–2; M. Milojević, Politika 1923, št. 5388; S 1923, št. 140; J 1924, št. 30 (s sliko), 32; I. Grbec, ŽS 1924, 203–5 (s sliko); F. Koblar, Slov. v desetletju 1918–28. 1928, 679; Kron 1934, 153, 156 (s sliko); V. Ukmar, Spominski zbornik Sje. 1939, 297; CG 1942, 55; J. Traven, GLLjO 1952/3, 228, 234. Alc.