Novi Slovenski biografski leksikon
DOLNIČAR, Janez Anton (Joannes Antonius Dolnizhar, Joannes Antonius Dolnitscher, Johann Anton Dolnitscher, Johann Anton Thalnitscher, Ioannes Antonius a Thalberg, Ioannes Antonius Thalnitscher a Thalberg, Ioannes Antonius Thalbergius, Johann Anton Thalnitscher von Thalberg, ime med člani Dizmove bratovščine Zueaigende, ime med operozi Sedulus), plemeniti, duhovnik, generalni vikar, organizator in duhovni voditelj, mecen (r. 9. 1. 1662, Ljubljana; u. 19. 4. 1714, Ljubljana). Oče Janez Krstnik Dolničar, ljubljanski mestni svetnik, sodnik, župan, mati Marija Ana Dolničar, r. Schönleben.
Brat Janez Gregor Dolničar plemeniti Thalberg, pravnik in zgodovinar, nečak Aleš Žiga Dolničar plemeniti Thalberg, pravnik, umetnostni poznavalec in pisec, stric Janez Ludvik Schönleben, duhovnik, zgodovinar in govornik.
Znanje je najprej pridobival doma in najbrž tudi v šoli pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, nato pa se je šolal pri ljubljanskih jezuitih, kjer je 1678–79 izpričan kot študent retorike. Mdr. je nastopil v vlogi Meledona v igri Becrönte Cronen-Flucht oder Eumelius ter bil študentski prokurator in konzultor jezuitske Kongregacije Marije Vnebovzete. 1679–81 je študiral logiko in fiziko pri jezuitih v Gorici, nato pa se je odločil za študij teologije na Dunaju, kjer je bil sprejet v konvikt sv. Barbare. Predvsem zaradi grozeče turške nevarnosti je 1683 študij nadaljeval na univerzi v Salzburgu. Jeseni 1684 je odšel v Rim in tam na papeški univerzi Studium urbis oz. Sapienza 5. junija 1685 doktoriral iz filozofije in teologije. Potem ko je dobil spregled nezadostne kanonične starosti, je 25. septembra 1685 v baziliki sv. Petra v Rimu daroval novo mašo. Še pred vrnitvijo v Ljubljano je v imenu ljubljanskega škofa Sigismunda Krištofa Herbersteina oz. po pooblastilu prvotnega škofovega pooblaščenca Antonia Leporija opravil vizitacijo, v sklopu katere je 24. avgusta 1685 obiskal rimski baziliki sv. Petra in sv. Pavla. Od papeža Inocenca XI. je poleg tega prejel častni naslov apostolski protonotar.
V Ljubljani je že od začetka 1682 imel beneficij pri oltarju sv. Jurija v stolnici. Na tem beneficiju, ki ga je podeljevalo mesto, je nasledil pokojnega strica Janeza Ludvika Schönlebna. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal tajnik škofa Herbersteina, po imenovanju Janeza Marka Rossettija na škofovski sedež v Pičnu 1689 pa generalni vikar ljubljanske škofije. Za opravljanje te nelahke službe ga je za škofom Herbersteinom izbral tudi škof Ferdinand Kuenburg in za njim škof Franc Karel Kaunitz. 12. junija 1700 ga je deželni knez in cesar Leopold I. imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Prebenda v kapitlju mu je na leto prinašala okoli 500 goldinarjev deželne veljave, služba dekana pa dodatnih 40. Njegovi letni dohodki od beneficija sv. Jurija so znašali okrog 200 goldinarjev. Od 1693 je za upravljanje župnije Ig letno prejemal še približno 150 goldinarjev. Nekaj let pred smrtjo se je vidneje vključil v domačo deželno politiko. V kolegiju poverjenikov deželnih stanov Kranjske je deloval vsaj od konca 1710. Še pred njegovim sedemindvajsetim rojstnim dnevom mu je bil podeljen plemiški naslov, ki ga je zanj, za njegovega brata in zase 31. decembra 1688 pridobil oče Janez Krstnik. Skupaj z očetom in starejšim bratom Janezom Gregorjem se je 12. septembra 1689 vpisal v plemiško Družbo združenih oz. Družbo sv. Dizme, bolj znano kot Dizmova bratovščina, in postal njen duhovni vodja. Družba si je poleg srečne smrti za cilj zastavila razcvet umetnosti in znanosti v deželni prestolnici Ljubljani. Ob vstopu si je nadel vzdevek der Zueaigende (Predani) in si izbral geslo Soli Deo (Samo Bogu). Njegov emblem v Spominski knjigi Dizmove bratovščine kaže pokrajino z ljubljansko stolnico. Skrb za gmotni ter zlasti kulturni in duhovni napredek domače dežele ga je pripeljala tudi v 1693 ustanovljeno Akademijo operozov. Z imenom Sedulus (Marljivi) in geslom »Non perit ulla dies« (Dan ni zapravljen noben) se je včlanil med prvimi. Že pred uradno ustanovitvijo Akademije ljubljanskih filharmonikov 1701 je bil tesno povezan tudi s člani te akademije. 1706 je na njegovo pobudo nastala duhovniška bratovščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija pri ljubljanski stolnici. Najpomembnejši nalogi bratovščine sta bili molitev za duše v vicah ter gradnja doma za revne, onemogle in zaslužne upokojene duhovnike. Domu so bili dodeljeni prostori v novem Karlovem kolegiju (Collegium Carolinum), katerega osrednji del je predstavljalo semenišče. Novi zavod oz. semenišče je Dolničar v oporoki 15. novembra 1713 določil tudi za svojega končnega dediča. Umrl je pet mesecev pozneje v starosti dvainpetdeset let zaradi kamna v mehurju. Najprej so ga verjetno pokopali v kapeli sv. Jurija v stolnici, ob poslikavi stolničnih kapel pa so ga prenesli v grobnico Dizmove bratovščine. Njegovo marmorno poprsje je 1715 izdelal Angelo Putti, 1721 je po naročilu stolnega kapitlja Luka Mislej zanj izklesal še spomenik.
Kot generalni vikar v Ljubljani je Dolničar ob pogosti odsotnosti škofov skoraj četrt stoletja vodil ljubljansko škofijo. Predsedoval je škofijskemu cerkvenemu sodišču, ki je mdr. razsojalo o sporih med verniki in duhovniki ter v zakonskih zadevah, med katerimi so posebno pozornost zahtevale vloge plemičev ali plemkinj za ločitev. V škofiji, ki je imela župnije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, je zelo veliko časa in moči posvečal organizacijskemu in pastoralnemu delu. Škofom je pisal ali pomagal pisati okrožnice, sestavljal je poročila o stanju v škofiji za rimsko kurijo, pripravljal vsakoletne sinode v Ljubljani in Gornjem Gradu, sodeloval pri vizitacijah župnij in vzpostavljanju novih dušnopastirskih postojank. Na t. i. splošni škofijski sinodi v Ljubljani poleti 1706 so po njegovi zamisli uvedli mesečne duhovniške sestanke, s čimer se je župnijskim duhovnikom odprla možnost plodne razprave o moralnih in drugih vprašanjih dušnega pastirstva. Med to sinodo je ljubljanska škofija dobila svoj prvi obrednik z naslovom Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum, ki je vključeval tudi besedila v slovenščini. Dolničarjeva pastoralna vnema je bila še zlasti vidna pri ljubljanski stolnici, kjer so mdr. vpeljali devetdnevno adventno pobožnost, štirideseturno češčenje sv. Rešnjega telesa in pobožnost Marijinega vnebovzetja. 1711 so se začela redna tedenska srečanja stolne duhovščine, tega leta je bila v stolnici uvedena tudi kateheza za otroke. Kot dekan stolnega kapitlja je skrbel, da so bogoslužna opravila pri Sv. Nikolaju potekala skladno z določili mašnih oz. duhovnih ustanov. V sklop prizadevanj za slovesno liturgijo v stolnici sodi tudi njegova dejavna podpora ustanovitvi treh zasebnih kanonikatov v prvem desetletju 18. stoletja.
Njegove vodstvene in organizacijske sposobnosti so se posebej izrazito pokazale pri zidavi nove ljubljanske stolne cerkve 1701–06. Izkušnje gradbenega nadzornika si je pridobival že sredi devetdesetih let 17. stoletja med prenovo ljubljanskega škofijskega dvorca. Načrt za porušenje stare in postavitev nove, baročne stolnice je ožjemu krogu višje duhovščine prvič predstavil 2. decembra 1699. Vse od sprejetja načrta in priprav na gradnjo je skrbno bedel nad zahtevnim projektom in ga tudi gmotno podpiral. Potrpežljivo je premagoval finančne ovire in se modro soočal z nasprotovanji. Vse do 1713 je vestno zapisoval prejemke in izdatke za novo cerkev, o dogajanju pri Sv. Nikolaju je večkrat podrobno pisal v svojih pismih škofom in drugim. Uresničitev projekta z veličastno stolnico, ki je sicer utelešala rimske in beneške umetnostne zglede, je tudi zanj kot zvestega člana Akademije operozov pomenila »prvo dejanje preobrazbe Ljubljane v novi Rim«. Druga velika stavba, ki jo je po besedah njegovega brata Janeza Gregorja »z enako ali celo še večjo skrbjo prav lepo na novo zgradil«, je bil Karlov kolegij (Bogoslovno semenišče) v bližini stolnice. Za stavbo, ki so jo začeli graditi 1708 in je bila ob njegovi smrti večinoma pod streho, je prispeval več tisoč goldinarjev. Del Karlovega kolegija je bil namenjen javni knjižnici, katere sopobudnik in soustanovitelj je bil Dolničar. Knjižnico, ki je postala prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem, je na pobudo Akademije operozov ustanovila ljubljanska škofija. Ustanovno listino so 30. maja 1701 izdali škof Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in dekan Dolničar kot najvišji funkcionarji škofije. Knjižnici so podarili svoje knjige in jo zasnovali po vzoru antičnih oz. italijanskih humanističnih javnih knjižnic, da bi omogočili dostop do knjig vsem zainteresiranim ne glede na stan. Dolničar se je v duhu poudarjanja antičnih korenin zavzemal za češčenje svetnikov, povezanih s sledovi krščanske skupnosti v rimski Emoni, npr. emonskega škofa sv. Maksima. Kot krščanstvu zavezan cerkveni dostojanstvenik je spodbujal tudi češčenje svetnikov iz časa pokristjanjevanja slovenskega prostora, kot duhovnik, »rojen za občo korist«, pa vseh tistih svetnikov, ki so se jim verniki na Slovenskem posebej radi priporočali.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine