Tevž, Anton (1894–1971)

Tevž Anton (Ante), glasbenik in gospodarstvenik, r. 28. marca 1894 v Bočni pri Gornjem Gradu obč. tajniku Francu Podbrežniku in Ani r. Tevž, u. 25. okt. 1971 na Ljubnem. Osemmesečnemu je mati umrla, zato so zanj skrbeli sorodniki (odtod vzdevek Petričev Tonček) v Bočni, kjer je 1901–3 obiskoval osn. šolo, 1903–6 orglarsko v Celju; večerni 1-letni trgovski tečaj Commercium pa je zaključil 1922. v Bgdu.

Po končani orgl. šoli je postal organist v Selcih n. Šk. Loko, 1914 kot srbofil aretiran in 5 tednov zaprt v Lj. na gradu (z Iv. Cankarjem), po izpustitvi se vrnil v r. kraj in bil takoj mobiliziran na karpatsko fronto, ob prvi priložnosti dezertiral k Rusom, od 1915 živel v ruskem ujetništvu (Uržum, Mačiha, Kazanci) do amnestije 1918, se tedaj javil avstrij. oblastem, ki so T-a poslale na soško fronto; kmalu ujet in kot it. ujetnik poslan v taborišče, od tod 1919 pobegnil v domovino. L. 1920 je bil obč. tajnik v Šk. Loki, najpozneje 1921 je delal v Zgbu pri stricu, lesnem trgovcu, tam obiskoval konservatorij in trg. šolo; 1924 je nastopil službo v Bgdu pri očetu (tudi lesnem trgovcu) in njegovih družabnikih, 1928 trgovino odkupil, jo dal v najem, sam pa se, kot samostojen trgovec, ok. 1930 preselil v Solčavo (tu imel žago), od 1931 do smrti živel v Ljubnem z izjemo 1941–7, ko je bil spet v Bgdu, kjer je bila njeg. hiša znano pribežališče slov. izgnancev. Ko je 1947 zapustil službo pri Šumadiji v Bgdu, se je 1949–51 zaposlil pri Jugoinspektu v Lj., 1951 pri Kmet. zadrugi v Frankolovem, 1951–2 pri Trg. podjetju v Šmartnem ob Paki, 1953–5 pri Kmet. zadrugi na Ljubnem ob Savinji, 1955–6 pri Slov. gradbenem podj. Beton v Celju ter nazadnje 1962–5 pri Komunalni banki Celje, nato upok. — L. 1911 je postal odbornik Kat. prosv. društva v Selcih n. Šk. Loko, i. l. ustanovil godbo na pihala (jo vodil do 1914), na Ljubnem 1931 pevsko društvo z mešanim zborom in godbo na pihala Raduha, 1934 soustanovil Kmečko-splavar. hranilnico in posojilnico, 1952 pa turistično društvo; sopodpisal je ustan. listino Celjske turist. zveze in bil zaslužen za razvoj gornjesavinj. turizma.

T. je pisal skladbe (večinoma za moške, žen. ali meš. zbore, ok. 30) na svetna in nabožna besedila (večinoma ostale v rkp) ter skice za druge sestave; poleg vrste nabož. je uglasbil tudi nekatere pesmi Fr. Prešerna, S. Jenka, S. Gregorčiča, A. Medveda in S. Sardenka (najstarejše so iz 1913, zadnje iz 1971). Obj. je: 3 nabožne pesmi za mešani zbor v CG (1914, 37–40, pril.; 1925, pril. 3–4) in v zbirki S. Premrla, Slava presv. Evharistiji. 1920, 46; samost. zbirko 8 moških zborov Domov bi rad. 1970 (samozal.); za uglasbitev pesmi Mi vstajamo (A. Aškerc) je 1929 prejel nagrado Zveze jsl pevskih društev v Ameriki. — T-eve skladbe pričajo o pristni, a nerazviti skladatelj. nadarjenosti. Preprosti napevi se mu pletejo iz izročila novejših ljud. pesmi, dokazujejo čut za smiselno glasbeno deklamacijo besedila, niso pa psihološko poglobljeni. Izrazito diatonični stavek je slogovno še vedno na ravni čitalništva oz. stavka naših zbor. skladateljev iz 3. četrtine preteklega stol. — Prim.: biogr. podatki in rkp skladbe pri vdovi Justi T. (Ljubno); personalna mapa v arhivu Lj. banke (podružnica Celje); arhiv uredništva NA (glasbena zbirka NUK); PV 1972, 129–30; S. Trobina, Slov. cerkv. skladatelji. 1972, 216; O. Šmid, Selca nekoč. Selca 1973, 35–6. — Slika: mapa S. Premrla (NUK). Alc.