Tesnière, Lucien (1893–1954)

Tesnière Lucien, jezikoslovec, r. 13. maja 1893 v Mont-Saint-Aignanu (dep. Seine-Inférieure) notarju normandij. katol. porekla, u. 6. dec. 1954 v Montpellieru. Gimn. je obiskoval v Elbeufu in v Rouenu, maturiral 1910 v Caenu. Štud. je na Sorboni nem., germanistiko in splošno jezikosl., 1913 v Leipzigu poleg K. Brugmanna poslušal tudi slavist. predavanja pri A. Leskienu, 1914 na Dunaju V. Vondráka (nekaj mesecev), srbohrv. pri M. Rešetarju, 1914 dipl. v Parizu. Na zač. 1. svet. vojne je bil vpoklican in je po ofenzivi v Champagni prišel v nem. ujetništvo, se tu naučil rušč. v stiku z rus. ujetniki, pa tudi drugih jezikov in slovenšč. (podatek prof. Sidonije Jeras). Po vojni je nadaljeval študij na École des hautes études pri A. Meilletu in na Collège de France, obenem štud. rušč. pri Charl. Boyerju na École des langues orientales vivantes, agregacijo iz germanistike je dosegel 1919 v Parizu. Zaradi znanja srbohrv. je bil v franc. zunanjepolit. uradu nastavljen kot poročevalec o jsl časnikih (Bull. périodique de la presse Yougoslave, Paris 1919, No. 1–8), poleg srb. in hrv. bral tudi SN in S ter tako sloven. še podrobneje spoznaval. Ob plebiscitu na Kor. se je kot znanstv. izvedenec in tolmač pri franc. sekciji plebiscitne komisije še bolj seznanil s slov. jezikom in razmerami. Dec. 1920 je bil imenovan za lektorja franc. na univ. v Lj. (spričevali prof. Meilleta in J. Vendryèsa), začel s predavanji v poletnem sem. 1921 in prenehal v zim. 1923/24, ko je bil poklican za izr. prof. za slovan. jezike in književn. v Strasbourg. Maja 1925 je bil v Parizu prom. s temama Les formes du duel en slovène oz. Atlas linguistique pour servir a l' étude du duel en slovène. L. 1932 je postal redni prof. v Parizu, 1937 pa prof. na stolici za primerjalno slovnico v Montpellieru, ki jo je 1951 preoblikoval v stolico za splošno jezikosl., vendar ni povsem opustil predavanj iz rušč. in slavistike. L. 1953 je SAZU T-a izvolila za dopisnega člana.

Med 3-letn. bivanjem v Lj. je T. opravil pomembno delo. Poleg lektorata (franc. književn. v 19. stol.; gramatika novofranc. jezika; vaje za romaniste idr.) je organizacij. deloval za čim tesnejše stike med Slov. in Franc.; njegova zasluga je tudi, da se je začelo slov. kult. življenje naslanjati na franc. Sodeloval je pri ustan. Franc. inšt. v Lj., bil njegov prvi ravnatelj, ga bogato opremil s franc. knjigami in časopisi. Mnogim slov. študentom je omogočil franc. štipendije, s T-vim posredovanjem je postalo tudi slov. ime med Francozi znano, s sredstvi franc. vlade je opremil knjižnico École des langues orientales vivantes v Parizu z dobrim izborom slov. knjig.

Slovenšč. je T-u vzbudila zanimanje z bogato narečno razčlenjenostjo in velikimi razlikami med knjižnim in govorjenim jezikom, proučeval je sodoben jezik in glavni izsledek je knjiga Les formes du duel en slovène. Paris 1925 (Trav. publ. par l' Inst. d' études slaves 3.) s pripadajočim Atlas liguistique pour servir à l' etude du duel en slovène. 1925 (prim. J. Glonar, S 1925, št. 212; isti, LZ 1926, 313–6; J. Šolar, DS 1926, 94–5; Meillet, Bull. de la Soc. de Linguistique de Paris 1925, 208–12; isti, RES 1925, 113–4). Pobudo za delo je T. dobil pri Meilletu, ki je domneval, da se dvojina izgublja z rastjo civilizacije, našel jo pa pri Slov. (narodu z visoko civilizacijo). Gradivo je T. zbral z izpisovanjem histor. tekstov, predvsem pa z zbiranjem narečnega gradiva (posebna vprašalnica: 421 vprašanj za 88 govorov, vključno z 2 sosednjima kajkavskima) in študijem na terenu (prehodil vso Sjo). Uporabil je metodo lingvist. geografije J. Gilliérona, zato je v slavistiki začetnik lingvist. geografije in avtor prvega slov. in obenem prvega slovan. lingvist. atlasa. (Obdelal je le morfol. vprašanja duala, sintakt. so ostala v načrtu.) Metode lingvist. geografije je uporabil še v slovenist. študijah o rinezmu: Sur quelques développements de nasales en slovène (Bull. de la Soc. de Linguistique de Paris 1923, 150–82), o praslovan. nazalih v govoru vasi Replje Les voyelles nasales slaves et le parler slovène de Replje (SR 1950, 263–6), o razvoju ě v okolici Slov. Konjic Du traitement i de ě en styrien (Mélanges Boyer. Paris 1925, 246–51). O sintaksi je pisal v razpravi Sur le système casuel du slovène (Mélanges Vendryès. Paris 1925, 357–61), akcentologiji v L' accent slovène et le timbre des voyelles (RES 1929, 89–119). Tudi slovenist. probleme je obravnaval v Les diphones tl, dl en slave: essai de geolinguistique (ib. 1933, 51–100: izsledki raziskav na terenu v l. 1921–2, karta slov. izoglos); Le duel sylleptique en français et en slave (Bull. de la Soc. Linguist. de Paris 1951, 53–67). Ob 1. slavističnem kongresu v Pragi je objavil načrt za vseslovanski lingvistični atlas (skupaj z A. Meilletom): Projet d'un atlas linguistique slave (Premier Congrès des philologues Slaves a Prague 1929), del ga pripravlja tudi SAZU, o njem oba poročala na 2. kongresu v Varšavi 1934. Obširno je ocenil Ramovšev Konzonantizem (Slavia 1930/1, 353–8), slov. slovnice v franc., ki jo je pripravljal, pa ni objavil. Od 1922–53 je v RES poročal o slav. jezikosl. in lit. zgod. publikacijah (Cronique des public. slovènes), od apr. 1929 dalje o slovan. in tudi slov. knjigah v Bull. de la Faculté des Lettres de l' Univ. de Strasbourg, od okt. i. l. v Les langues modernes.

V slov. literarno zgod. je posegel s knjigo O. Joupantchitch, poète slovène, l' homme et l' oeuvre. Paris 1931 (Publ. de la Fac. des letr. de Strasbourg 2. ser. 7; prim. LZ 1931, 763–7, 826–30; 1932, 48–50; LZ 1933, 552, sl., z bibliogr. tujih ocen; Jsln 1931, št. 152; Čas 1931/2 336–9; DS 1932, 242–5). V poglavjih ob posam. zbirkah vzporedno prikazuje razvoj Župančičevega življenja in dela, ima tudi pogl. o prevodih in slogu, temeljito pozna njegovo poezijo in gradivo, je zavzet za narod. probleme Slovencev, ki jih ob pesniku razgrinja svetu. Posam. poglavja spremljajo izbori iz pesnitev v T-vem prevodu, ki ohranja ritem, ne pa rimo. V franc. je prevedel Levstikovega Martina Krpana, Prešernov Sonetni venec idr. pesmi (ostalo v rkp.), v načrtu imel antologijo slov. lirike in proze. V LZ je objavil študijo ob 300-letnici Molièrovega rojstva (1922, 257–69) in ocenil H. Noodta L' occidentalisme d' I. Turgenév (1923, 253–4).

T-ovo slavist. in lingvist. delo je obširno in mnogovrstno, zanimal se je za franc., nem., alzaščino in rušč., več razprav posvetil zgodovini besed, najznačiln. za njegov način etimol. raziskav je Les antécédents du nom russe de la gare (RES 1951, 255–67), se zgodaj zanimal za probleme slovnice in sintakse: Petite grammaire russe. Paris 1934, 1964² (odličen priročnik), življenjsko delo pa je nova zgradba sintakse Élements de syntaxe structurale. Paris 1959, 1965²; za življenja je objavil le izvleček Comment costruire une syntaxe (Bull. de la Facult. des Lettres de Strasbourg 1934, 219–29), ki ga je dopolnil (Esquisse d'une syntaxe structurale. Paris 1953). — Prim.: službeni list (arhiv univ. Lj.); EJ III, 382; J 1924, št. 37 (s sliko); G. Kifeljc (= J. Glonar), M 1924, 196–7 (s sliko); J 1926, št. 43; 1932, št. 193 (s sliko); A. Ocvirk, LZ 1933, 552 sl.; S 1939, št. 79; (Kidrič) ib., št. 133, 135; Fr. Daumas, Orbis (Louvain) 1952, 553–64 (z bibliogr. in sliko); R. Kolarič, LSAZU 1952/53, 92–4 (z delno bibliogr. in sliko); 1955, 59–65 (s sliko); isti, SPor 1955, št. 6 (s sliko); A. Vaillant, RES 1955, 339–40. Krc.