Terplan, Aleksander (1816–1858)

Terplan Aleksander (Šandor), prekmurski nabožni pisec, r. 1. maja 1816 v Ivanovcih v Prekmurju očetu Jánošu in Žuži r. Berke, u. 18. marca 1858 v Púconcih v Prekmurju. Obiskoval je osn. šolo v Dománjševcih 1823–5 in Szentgyörgyvölgyu 1826–8, sred. in višjo šolo v Sopronu 1828–37, študiral eno leto bogosl. na Dunaju. Bil je od avg. 1838 kaplan v evangel. župniji v Púconcih (sem spadalo: vse evangel. dolnje Prekmurje z ozemljem današnjih evangel. župnij Sobota, Moravci, Lendava), zaradi spletk po pastorjevi smrti zapustil službo 30. nov. 1841, bival najprej v Kolti na Madž., se vrnil febr. 1842, bil 17. nov. 1844 postavljen za pastorja. Povečal in obnovil je puconsko cerkev 1855–6 (dobila obok, nov kor, orgle), izboljšal župnij. gospodarstvo, a telesno slaboten in preobremenjen še s slovstv. delom se zgodaj izčrpal. — T. je redigiral prevod Stefana Küzmiča: Novi zákon (iz l. 1771), 1848³, mu dodal svoje najpomembnejše delo, pri protestant. bogoslužju zelo potreben prvi prevod psalmov v prekmurščino Knige ' zoltárszke. Szlovencsene po T. Sándori. To izdajo je ponatisnila angl. biblij. družba v Becsi 1883, v Zemunu 1928, (gl. Odlomek v Cvetju iz dom. in tujih logov. 9. zv. 1936, 56–8). T-ove spremembe v redakciji: vzporedna mesta iz drugih evangelijev v začetku poglavij niso navedena; posamezni deli svetopisem. knjig so označeni le z rim. številkami, ne pa z besedami. V pravopisu je T. pisal: ô nam. ou (prôti); ê nam. ej (drêva; tudi v primerih z etimološkim j: naprê); ü nam. u; s nam. ſ; g nam. gy (angel); tj nam ty (popriétje, radostjom); si prizadeval pisati etimol. oblike npr.: král (Küzmič: kráo), odpüstiti (K. odpistiti), lüdstvo (K. lüstvo), celô (K. cilou), decé (K. dicé); piše ločeno, kar je Küzmič družil (ka je nam. kaje; ka se je nam. kaseje); ločil predlog od besede. — Prevedel je iz madž. Pála Edvi Illésa knjižico Krszcsansztva ABÉCZÉ t. j. krszcs. vere návuka prvi zacsétek. Za deco evangelicsanszko oszem, devét lêt sztaro. Predgovor je podpisal 15. avg. 1845, izšlo več ponat.; iz madž. ali nem.: Ch. G. Barth, Dvakrat 52 bibliszke historie za evangelicsanszke solé ino hi'ze. Köszeg 1847, Budimpešta 1878²; v knjižno slovenščino prevedel Vlad. Darvaš, Mur. Sobota 1939 z napačno oznako »Calwer« nad naslovom (Calw ni avtor, marveč kraj, kjer je izvirnik izhajal).

T. se je v glavnem držal dotedanjega jezika in pravopisa svojih pišočih rojakov, a skušal prvi uveljaviti bolj zavestne jezikovne norme. Poleg sprememb v priredbi Küzmičevega Nov. zakona so pomembne za nadaljnji razvoj knjižne prekmurščine izvoru in knjižn. jeziku bližnje oblike: jas (nam. jes, ges, d'es), sem (nam. san), práh (nam. práj), popolna (nam. popuna), toda ohranil je staro opuščanje končnega -h (vsê, neverni, njegovi); opuščal končni -j (zakâ, zdâ); iz etimol. prizadevanj pisal: skrivomá, zdühávanje, prêdti (= prejti), sprhnenja, milosča, nazvesčeno itd.; napačno pisal h v primerih: sühne, tühim (tujim) itd. — Najmočneje se je uveljavila T-ova jezikovna ustvarjalnost v besednem zakladu (prevod psalmov se ni naslanjal na dotedanje slov. prevode kakor prevodi Mikloša Küzmiča in Janoša Kardoša); ohranil je iz živega govora dokaj madž. in nem. izrazov ter zgledov v skladnji (mdr. pocerale, mantrale, fali, gráta, fundaj, bin, šerege, užoro, örečino, tanáč, vözišče, doli zbriše, vöspelao); tvoril na podlagi dom. besed oblike za pojmovne in druge njegovemu govoru neznane izraze npr.: zločastnost, vnožinost, namenjávanja, obrančarov (branivcev), obránitela, zadomeščávca (maščevavca), krivico lübca, nepokáran, borlivoga, ednorogličov, strelavec, obsemenéče zelenjé itd. — Prim.: krstne knjige evang. župn. Križevci, 1816, zv. 1; B. Raič, LMS 1869, 68–70; A. Fekonja, DS 1892, 175; J. Melich, Magyar Könyvszemle 1902, 439–40, 444, 445; M. Slavič, Prekmurje. 1921, 21; 30; Duševni list 1925, št. 9; J. Fliszar in A. Luthár, Prêkmurja znameniti evang. mô'zje. 1926, 35–9; V. Novak, Izbor prekm. slovstva. 1976, 73–4, 148–50; I. Škafar, Bibl prekmurskih tiskov … 1978, 31. Nk.