Terpin, Filip (med 1603 in 1604–1683)

Terpin (Trpin) Filip, generalni vikar in vizitator v Lj., pisec slov. tekstov, r. 1603 ali 1604 v Selcih n. Šk. Loko, u. 23. jun. 1683 v Šmartinu (Stražišče) pri Kranju. Šolal se je verjetno v Gradcu, tu postal mag. filozofije in bakalaver teol., 1630 mašnik v Ptuju, nato kaplan; l. 1633 je bil pomočnik župnika Ad. Presečnika v Gor. Gradu, od 11. nov. 1635 pa župnik. Od tedaj tudi vzgojitelj in učitelj v Colleg. Marianum, 1639 župnik-vikar v Kranju, po vel. noči 1643 pa v Braslovčah, 1647 tudi komisar (= dekan), 1652 vizitator Šmihela pri Pliberku, od 1654 do smrti župnik-vikar v Šmartinu (Stražišče) pri Kranju, vmes gen. vikar (1655–76) lj. škofov O. Buchheima in J. Rabatte (SBL III, 1).

V Gor. Gradu, Kranju in Braslovčah je T. izvajal katol. reformo vernikov in klerikov po smernicah T. Hrena (SBL I, 344–51), ki pa je sovpadala s težkimi soc. in zdravstv. razmerami (vidno iz T-ovega dela samega): 1635 je miril v Gor. Gradu uporne kmete; v Brasl. si prizadeval, da bi ljudem dopovedal, zakaj kužnih bolnikov (zlasti 1646) ni dovoljeno prenašati in pokopavati pri župnij. cerkvi; v Kranju se boril proti grešn. in malomarn. življenju, sestavil v škofovem imenu sebi ostro svarilno pismo, mu ga dal podpisati (Scarlichi, SBL III, 211) in na prižnici bral kot škofovo grajo. Tu je tudi rad sprejel kapucine (vnete kat. prenovitelje), ki so 1640 blagosl. temeljni kamen za samostan (na sedanjem prostoru hotela Creina). Delo za obnovo klera je začel že v Gor. Gradu, bolj vplivno pa kot brasl. župnik, vsako leto nastopal kot notar na sinodah v Gor. Gradu (pisal zapisnike in sklepe, večkrat usmerjal razpravo). L. 1647 je bil imenovan za komisarja, često kot pooblaščenec škofa Buchheima hodil samost. ali kot spremljevalec gen. vikarja M. Dolinarja na vizitacije, zlasti v obsotelj. župnije (1648: KapALj, fasc. 43/13, 17; Leto svetnikov I, 1968, 68); poročila razkrivajo bedno stanje klera, ki ga potrident. reforma še ni uspela preoblikovati. Tudi kot gener. vikar je z večjo avtoriteto vodil npr. 1656 sinodo v Gor. Gradu, 1661 spremljal škofa Buchheima, 1665 Rabatto na splošni vizitaciji po vsej škofiji; po opravljeni spl. sinodi 1666 je sklepe ne samo sestavil in zapisal, temveč oskrbel tudi natis: Decreta visitationis et Constitutiones generales … in prima visitatione et synodo dioec. promulgata Labaci. Graecii 1666 (anon.); 1668–71 je vodil preiskavo o čarovništvu mošenj. župnika A. Novaka (gl. Slovenčev kol 1944, 55–61), urejal spor kiparja A. Ferfile (SBL I, 175) zaradi plačila vel. oltarja v Polju (ZUZ 1922, 107) idr. Službe gen. vikarja je bil 1676 na lastno prošnjo razrešen, zadnja leta je živel v Šmartnem; nečak in župnik v Kranju J. Terpin je stricu postavil nagrobnik pri stari šmart. cerkvi ob savskem mostu (zdaj vzidan ob vhodu na pokopal. v Šmartnem, gl. BV 1929, 85–7). — Številni uradni zapiski, poročila o vizitacijah in sinodah o stanju škofije (1656, 1667, 1675) v Rim, ki jih je po vsej verjetnosti tudi sestavil T., pričajo o pastor. vestnosti in vnemi za versko obnovo, skrbna latinšč. pa tudi o njeg. jezik. mojstrstvu, tako da ga je Valvasor uvrstil med pomembne kranj. pisatelje (VI, 358), J. G. Thalnitscher (gl. čl.) pa med kanoniste, čeprav ne navaja nobenega T-evega spisa; hvali zgledno življenje, neutrudno delavnost zlasti pri urejanju javnih zadev, vljudnost in hitrost (Ectypon 34). Kot gen. vikar je 1655 sestavil seznam knjig gornjegrajske škofovske knjižnice (994 del), prvotno last prot. šolnikov Lenarta in Samuela Budina (SBL I, 63–4) in nekaterih lj. škofov (Simoniti, Zbornik NUK I. 1974, 17–48).

T. ima v času, ko ni izšla nobena slov. knjiga, precejšnje zasluge za slovenšč., ki jo je ne le uporabljal in obvladal v govoru (slov. Cicero), temveč si prizadeval, da bi jo vpeljal v javno cerkv. življenje: 1653 je moral župnik Schweikhofer iz Slov. Gradca z izpitom dokazati, da zna slov. in znanje slov. je zahteval tudi od župnika v Beli Peči (SR 1958, 133); slov. napoved gener. vizitacije (pastirsko pismo) 1665 je najbrž T-ov prevod (Č 1923/4, 36), slov. prisege, obrazce za ekskomunikacijo ter formularje za klarise v Lj. (jih vpeljal in sprejel) je verj. prevedel sam (1659, 1660, 1666: SR 1954, 185–9 = 1958, 136); T-ovo je slov. pismo ob preiskavi v Mošnjah (Slovenčev kol 1944, 60). Po 57-ih letih prva tiskana slov. knjiga, Schönlebnov (SBL III, 236) lekcionar Evangelia inu lystuvi. 1672, je izšla s T-ovim dovoljenjem, če ne moremo celo slutiti kakšne spodbude s strani gen. vikarja. Izpričani podatki ter teksti v slovenšč. dovoljujejo vsaj hipotezo, da je T. spodbujal tudi dva prevajalca, četudi njuni prevodi niso natisnjeni: A. Jankoviča (SBL I, 380), Id je 1659 prvič prev. v slovenšč. Tom. Kempčana, in A. Skalarja (ib. III, 324) z obsežnim prevodom asket. spisa duhovne vsebine iz 1643, ki je nastal v Šmartnem pri Kranju. Domnevo F. Kovačiča, da bi bil T. lahko avtor ali vsaj sodelavec pri Kalobškem rkp iz 1643–51 (ČZN 1930, 192), so jezik. in stilne raziskave L. Legiše zavrnile. — T-ovi prevodi dokazujejo, da se je v slov. izražal gladko in jasno, skrbno označeval sičnike in šumevce ter da je v dotedanjo nekam dolenj. slovenšč. uvajal gorenj. in lj. značilnosti (SR 1954, 185–8; 1958, 136–41). — Prim.: T-ova korespondenca (fasc. 67, 68, 70, 78, 89, 90, 93, 96, 122, 123, 137, KapALj); P. Simončič, F. T. … Kranj 1927, dis. (tipkopis, arhiv teol. fak. Lj.); Orožen II/2, 44; IV/1, 45; VIII, 598; Pohlin 54; Valvasor VI, 358 (starost napačna! za njim vsi drugi); Žontar, Kranj 216; S 1887, št. 225; IMK 1900, 170; L. Legiša, Liber cantiorum Carniolicarum. 1973, 164–5, 170; Ant. Svetina, ZČ 1975, 281–6. Slk.