Terč, Filip (1844–1917)

Terč Filip, revmatolog in apiterapevt, r. 30. mar. 1844 v vasi Prapořištĕ (Šumava, Češka) kmetovalcu Janu in materi r. Štĕpán, u. 28. okt. 1917 v Mrbu. Po mat. 1864 v Domažlicah je štud. medicino na Dunaju, 1869 bil promoviran. L. 1875 je prišel v Mrb, kjer se je posvetil spl. zdravniški praksi, hkrati bil velik ljubitelj čebel. Pod ravnateljem H. Schreinerjem (SBL III, 243–4) je od 1890 poučeval na moš. učiteljišču higieno in somatologijo, pomagal tudi pri prakt. pouku čebelarstva J. Koprivniku (ib. I., 514–5), dijake navduševal za čebelarstvo. L. 1878 je postal preds. mrb podružnice Štaj. čebelar. društva, predano sodeloval v mrb kult. življenju kot predavatelj (Mrbg Zg 1878, št. 80; 1881, št. 25; 1883, št. 108; 1885, št. 113 in 116), pisec, planinec (gl. Deutscher u. Oesterr. Alpenverein … d. 25-jährige Bestehen d. Section Mrbg a. D. 1876–1901, 21, 25), bil član Slovan. čitalnice in med ustanovitelji Nar. doma (član upravn. odbora njeg. posojilnice).

Revmatičnemu bolniku T-u so revmat. tegobe po delu pri čebelah (kadar so ga opikale) popuščale, zato se je že 1878/9 poglobil v raziskovanje odnosa apitoksina (= čebelji strup) do zdravega in bolnega organizma; med 1878–87 je preveril 173 bolezen. primerov, katerim je apliciral 39.000 čebeljih pikov, do 1912 pa od 658 primerov 543 bolnikov ozdravil (gl. zahvale Mrbg Zg 1886, št. 120; 1887, št. 1 in 64). S svojimi pravilno zastavljenimi ter načrtnimi eksperimenti in kritičnim kliničnim opazovanjem je na razmerju apitoksin: revmatični povzročitelj zgradil svojo čebeljo terapijo in, kakor je razvidno iz T-čevih spisov, hkrati utiral pot poznejši alergologiji in imunologiji, farmacevtsko industrijo pa posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih pripravkov, tako mdr. Švicarja dr. K. Avg. Forsterja, da je ok. 1930 izdelal prvi pripravek z apitoksinom »Forapin«. Strok. članke je obj. v: Wr. medizin. Presse 1888, št. 35–40: Ueber eine merkwürdige Beziehung des Bienengiftes zum Rheumat.; v Steirischer Bienenvater 1904, št. 1: D. Bienenstich als Heilmittel gegen Rheumat. (prevod v SČ 1905, 4–9); 1907, 69–70: Das Bienengift in d. Heilkunde (prevod SČ 1907, 104–5); 1909, 173–9; 1910, 47 do 51: Die Beziehung d. Bienenstichs zum Rheumat. u. zur »entstellenden Gelenksgicht«. — T. je neodvisno od franc. in ruskih avtorjev samostojno spoznal zdravilnost apitoksina in povezavo med njim in (pravim) revmatizmom, zato je v Sred. Evropi začetnik apiterapije, kar je razvidno iz strok. literature in štev. citatov skozi 90 let. — Prim.: dopis K. A. Forsterja 1. okt. 1975 vnuku Rudolfu T-u (hrani prejemnik, v Nemčiji); Slov. čebelar in sadjerejec 1888, 82–4; K. Sajo, Unsere Honigbiene. Stuttgart 1909, 23; Rud. Tertsch, Das Bienengift im Dienste d. Medizin. Wien 1912 (samozal.); M. Schmitz, Ars medici 1936, 362–4; A. Mesmann, Klin. Monatsbl. f. Augenheilkunde (Stuttgart) 1936, zv. 97, dec.; F. Minařik, Iz najstar. in star. dobe mrb bolnišnice, Splošna bolnišnica Mrb. Zbornik. 1959, 79; Heinz H. Sögtrop, D. deutsche Apotheker 1968, zv. 4; N. P. Jojriš, Pčele krilati farmaceuti. Bgd 1968; S. Mladenov, Med i lečenje medom. Bgd 1968; N. P. Jojriš, Pčele i medicina. Bgd 1977; E. Pertl, Naša bolnišnica 1978, št. 5; isti, PČZ 1978, 113–6 (s sliko); M. Vauda, ib. št. 9–10 (ovitek); E. Pertl, SČ 1978, 386–9; VMrb 1978, št. 214 (s sliko). Pertl