Temlin, Franc (?–?)

Temlin Franc (Ferenc), prekmurski protestantski pisec, r. neznano kdaj na Krajni v Prekmurju, u. neznano kdaj in kje. O njeg. življenju vemo le, da je bil 15. okt. 1714 imatrikuliran na univ. v Halle kot »Muray szombathiensis Hungarus«.

T. je prvi pa imenu znani prekm. pisec, čigar delo je bilo od Št. Küzmiča (SBL I, 599 do 601) Vöre krsztsánszke … 1754 dalje v razvidu kot Györſki kátekizmus, katerega dva primerka je Küzmič sam videl. Vendar T-a ni nihče poznal, dokler ni D. Čiževski 1941 opozoril na primerek T-ove knjige v Hauptbibliothek d. Waisenhauses v Halle (danes Hauptbibliothek d. Franckeschen Stiftungen); M. Rupel (SBL III, 166–7) je za NUK oskrbel fotokopijo in dognal T-ovo avtorstvo. Drugi primerek Györ. katekizma ima knjižn. biv. evang. liceja v Bratislavi oz. danes Slov. akad. vied; naslov dela je: Mali Katechismus, tou je tou krátki návuk vöre kerſchanſzke dávno nigda, pa D. Luther Martonni z ſzvétoga piſma vküp zebráni ino za drouvne Deczé volo ſzpiſzani, zdai pak na szlovenszki jezik preloſeni … Stámpano v Saxonii v meſzti Halla imenüvanom po Zeitler Andrasi. Anno 1715. Ime prevajalca je skrito v anagramu (6 vrstic) na nasl. strani … »po Temlin Ferenczi«. — T. se je moral lotiti prevoda v zvezi s pobudami nem. pietistov, katerih središče je bilo Halle z A. H. Franckejem in ki so vneto skrbeli za prevajanje protest. knjig za Slovane, pa tudi Madžare. Neposredna pobuda je utegnil biti prevod Luthra v madž. pod naslovom Györi Katechismus (preveden na voljo učeči se mladini v györski luter. šoli), Halle 1709. T. je, verjetno po osebnih razgovorih s pietisti, naslovil nanje nedatirano pismo s prošnjo, da bi omogočili natis njegovega prevoda, in poročal, da prevaja iz nem., ogrskega in lat. jezika. Pomembne so tu T-ove izjave o svojem narodu in jeziku: deželo imenuje Sclavonia ter toži, »v kako goste oblake teme so ti ljudje zagrnjeni v duhovnem pogledu … zaradi velikega pomanjkanja knjig v lastnem domačem jeziku … in učenih mož«. Prevajal je iz madž. predloge, tudi predgovor (se podpisal Cultor Jurium et Philosophiae), z manjšimi vsebin. spremembami, npr.: omembo pomanjkanja madž. katekizma je nadomestil s poudarkom, da primanjkuje nabož. knjig »vu našem slovenskim jeziki«; dalje ne omenja svoje madž. predloge, temveč pravi, da je Luthrov katekizem »na čisti slov. jezik preložo« in da mu je dodal »nikelko hasnoviti … rédov«. Da se je kdaj pa kdaj oziral tudi na nem. izvirnik, dokazujejo mesta, ki jih v madž. priredbi ni (prim. str. 10, 14, 36–8, 46), iz lat. pa je kvečjemu prev. naslove posameznih delov nem. izvirnika; toži čez nemarnost staršev za verski pouk otrok, ki ga zanemarjajo tudi učitelji sami. V razdelitvi snovi sledi prav tako madž. predlogi, ki ima kot peti del o spovedi, kot šesti pa o obhajilu — narobe kakor pri Luthru; prevajal je v glavnem dobesedno, a marsikaj izpustil, pa tudi dodal, razširil, npr. odgovore na vprašanja, ki so večkrat poljudna razlaga odgovorov na vprašanja v izvirniku. Str. 64–72 ni prevedel, tj. madž. molitvice za otroke in opomine sv. Pavla raznim stanovom; jutranji ter večerni molitvi in molitvi pri mizi je nekaj dodal. — Samostojnost T-ovega sloga se najbolj uveljavlja v predgovoru, vendar se tudi v katekizem. besedilu ni dal vkleniti predlogi: izvirnik širi svobodno, s pogostno rabo sinonimov, z oblikovanjem izvirnih stavčnih zvez (da bi bilo besedilo jasnejše), včasih prevod razširi ali strne. Z inverzijo, apostrofiranjem bralca, gostobesednostjo, čustvenimi vzkliki je T. ustvaril nazoren, namenu ustrezen in samost. slog, ki presega meje prevoda poučne knjižice.

T. je prvi dal prekmur. narečju slovstveno obliko in značaj, sprejel madž. grafiko, ki jo je našel utrjeno tudi v kajkavskih rokopisih in knjigah, udomačenih v Prekmurju (2 martjanski pesmarici, prva vsaj iz 1643, druga 1710). Tako je bila ta grafika po T-u (ne M. Severju; SBL III, 299) uvedena v prekmur. knjigo za dobrih dvesto let (čeprav so jo spreminjali). T. piše znak za dolžino in ožino: á, é, ó, uporablja ei, ou, ö, ü; pri soglasniku so posebnost cſ, cs, redko ch = č; cz = c; ſ, s = š, ž; sz, ſz = s; gy = d'; ty = ć, i = tudi j, ji (Troice, trie); y = ji (na koncu besede). Za samoglasn. r piše er (pervom, gerlom); pod kajk. vplivom -l (zvelicsitel, vucsitel); končni -m v orodn. (zponiznosztyom, poſeleinyem, toda: mokov, ſzmertyov); v pret. del povečini -u (umreu, napiſzau, dáu, meu), nekajkrat pod kajk. vplivom -l (ſivel), redko -o (szluſo). Že v T-ovi rabi se je uveljavila negotovost in nedoslednost v pisavi h na raznih mestih, kar je ostalo v prekm. tisku nerešeno do konca. Ob vzoru kajk. knjig je pisal v prekm. neizgovarjani končni -h (ſzvojih, nasſih, koterih) poleg -i (vſolai), ki ga je večkrat ohranil in pisal združeno fonetično in etimološko obliko (ſztráih, greih, Nebeſzaih), kajk. vpliv je tudi h na začetku (hocse) in sredi besede (nahájamo). — V splošnem je T. pisal čisto narečje, ravensko-gorički govor (glasosl., oblike in besedišče), mnogo bolj kot za njim M. Sever. Uporabljal je vse žive tujke: iz madž.: varašáncom, kivánüje, rendelüite, ginglavosti, bánte, sükešina itd.; iz nem.: zagvišno, farar, krajcar, glih, grünt itd. Iz kajkavskih virov je prevzel izraze in oblike kot: opadnüje, koteri, pak, Otec, vsegaveč, leprai, takaiše, ako, nahájamo, predkláda, ovdi, kako goder, Jeretnikom, delniczje, beſſe itd. Po cerkvi udomačene izraze je pisal v kajkav. ali madž. obliki: fundamentom, regule, poenitentii, offerüjem, reczitüje. Iz Dalmatina ni zajemal. Sam je skoval izraze: napunenyé (polnost), vládno jeiſztvino, zhválo zdávanyem, novorodgyenyá potesenyé, otühili itd. Boj za ustrezne oblike, ki niso bile niti žive v ljud. jeziku, niti jih ni mogel najti v knjigi, kažejo redke tvorbe: bojecſeiſſi, obernoucsemi, odvergovſi, zaderseni itd. Večje težave kot pa prevod posam. verskih izrazov (milošča, svestvo, se skvari, skvarjenjé, dugovánje), katere je povečini že utrdila katol. tradicija, ki jih je prevzela v glavnem iz kajkavščine (zavoljo pripadnosti sp. Prekmurja zgb škofiji), je T-u povzročala skladnja. V njej je sledil tako nem. kot madž. predlogi, predvsem pri sestavlj. glagolih: gori vstánoti, vön zrasli, gori zhránijo, gori zrásti, noter vcepiti, gori zderši itd., ki jih pa ni mnogo. Tuje delujejo zveze kot: se je skrilo njegovo lice od vas, vu kom stoi takše skvarjenjé, on je na vse dobro nedostojen, neščem tomi greišniki smrti, lübéznost k svoiemi Oci, po Kristuši nazáj prinešenom Milošče vreimeni itd. čeprav je včasih močnó abstrakten izvirnik prevedel umljiveje, se vselej ni izognil dolgim periodam, ki motijo jasnost izražanja (prim. SR 1969, 230–1), v celoti pa je T-ov slog umljiv in domač.

T. je s svojo knjižico vplival na vse mu sledeče prekmur. pisce, manj na anonimni Abeczedarium Szlowenszko. 1725, bolj na M. Severja, ki ima podobno oblikovane: Oče naš (Réd zvelicsánsztva. 1747, 43–4), deset zapovedi, jutranja molitev (ib. 45–6); tudi S. Küzmič se je v svoji knjigi Vöre krsztsánszke krátki návuk (1754) ravnal po T-ovih formulacijah in jeziku, npr. v odlomkih o krstu, o zapovedih idr., oba pa sta posnemala T-ovo grafiko in jezik. — Prim.: Kidrič, Zgod. 114–5; Marn XXII; Zssl I, 316; A. Trstenjak, LZ 1901, 241–2; J. Melich, Magyar Könyvszemle 1902, 428, 430; V. Novak, Slov. krajina. 1935, 34; isti, Izbor prekmur. književnosti. 1936, 11; D. Čiževski, Südostforschungen 1941, 622; V. Novak, Archivum Philologicum 1944, 52; M. Rupel, RSAZU, II. r., 1956, 105 do 114; Š. Barbarič, Panonski zbornik 1966, 81, 84, 86; V. Novak, SR 1969, 227–32; 1970, 249 do 256; 1972, 95–103; V edinosti 1971, 56–7; Izbor prekm. slovstva. 1976; I. Škafar, Bibl prekmurskih tiskov … 1978, 15; V. Novak, Linguistica 1978, 31–45; isti, Studia Slavica Hungarica (Budimpešta) 1979, 279–85. Nk.