Tavčar, Jurij (1820–1892)

Tavčar Jurij, (»Idrijski«), slikar in podobar, v Idriji r. 10. apr. 1820 Juriju in Mariji r. Musič ter u. 9. marca 1892. Podobarstva se je učil v Kranju pri Layerjevem (SBL I, 627–8) posinovljencu Jos. Egartnerju (ib., 150), kjer je na strop Layerjeve hiše (št. 5, Jenkova) naslikal kmeta ob senenem vozu s parom volov. Kot izrazito poljuden slikar se je zelo priljubil na podeželju (Kranjsko, Primor., Istra), posebno se je uskladil s folklornim razpoloženjem Bele krajine. Pridobil si je lepo premoženje (v Idriji imel 3 hiše), sam bil pa tako skromen, da je med delom po podružnicah hodil s pomočniki na hrano od kmeta do kmeta. Predvsem je rad slikal, kipar. in rezbar. delo je rajši prepuščal podobar. sodelavcem.

T. je delal oltarne slike, freske, lesene oltarje, tabernaklje in kipe, mnogo olt. in prižnic tudi prenovil; na obrtni razstavi 1844 v Lj. je razstavil lesen kip Ecce homo in podobo idrij. rudarja (gl. N 1844, 190, 199). Važnejše s like: sv. Valentin, sv. Jurij (1856 Divača), gl. oltar, sv. Valentin, sv. Mihael (ok. 1855, Kobarid), freske s pogledom na kraj (1869 Kojsko), sv. Janez Krst., Mati božja (1866 Mačkovec pri Dvoru), sv. Jožef, Srce Marijino (1876 Otalež), gl. oltar s sliko sv. Andreja, levi stran. olt. (1852 Planina nad Horjulom), freske v presbiteriju (ok. 1850 Slamna vas pri Metliki), sv. Boštjan in sv. Rok, sv. Anton Pušč. (1857 Strmca pri Sodražici), sv. Jožef, sv. Aleš (1857 Sv. Gregor pri Ortneku), Odrešenik, sv. Florijan (Špitalič v Tuhinj. dolini 1860), sv. Jožef (1862 Tolmin), sv. Alojzij, sv. Lenart, Križev pot (1877 Volče), slednjega naslikal še za cerkve v Gor. Logatcu (1887), Mekinjah (1878), Soči (1871), na Mirni (1852, pokop. c.), v Šentrupertu (1858) itd. T-jeve slike najdemo na Šenturški gori (sv. Urh, Križanje), v Nazarjah, več jih je bilo v Žužemberku; s freskami je živahno poslikal cerkev na Božakovem. Postavil je oltarje za cerkve v krajih: Zavratec (gl. oltar, 1857), Dole pri Litiji (ok. 1860, tri), Dvorje pri Cerkljah (gl. oltar, prižnica 1876), Hotedrščica (1871, tri), Lahovče (1881 gl. olt.), Sela pri Kamniku, Sp. Brnik (gl. olt., slika sv. Simona in Juda, 1878), Suhor (ok. 1858), Šentjošt nad Horjulom (2 stranska), Trstenik (gl. olt., božji grob, krstilnik); prenavljal jih pa v Cerkljah (1873), na Šmarni gori (1876), v Zg. Tenetišah (1877–8) idr. Delal tudi za Čepovan, Dolino pri Trstu, Karlovac, Metliko ter cerkve v Istri.

Dasi umetniško skromen talent, se je T. znal prilagoditi ljud. okusu, kateremu je prikrajal baročne stilne elemente (Kojsko, Božakovo, Divača itd.) ter s tem nadaljeval z epigon. rokodel. nasledstvom L. Layerja in njeg. šole, rad pritezal tudi odmeve nazaren. smeri (križevi poti so po večini kopije po Führichu), v oltarnih arhitekturah pa se je prilagajal željam naročnikov ter posegal zdaj po baročnih, zdaj po historičnih (npr. psevdoromanskih) oblikah. — Pri T-ju se je 1865–70 učil slikarstva L. Grilc (SBL I, 260–1), podobarstva Jernej Jereb (ib. 405), ki je pa učni dobi 6 let ostal T-jev pomočnik še 7 let; mdr. učenci je bil tudi Matej Trpin (gl. čl.). — Prim.: Steletovo gradivo; Steskovo gradivo; r. matice župn. urada (Sp. Idrija); Arko, Idrija 180–1, 194; Kragl, Tržič 135; Stelè, Kamnik 109, 216, 218; Steska 290–91; ZD 1856, 3; 1871, 350; 1872, 400; 1876, 150; F. Perne, Trstenik. 1903, 50, 51, 55; S. Stanič, Jadranski almanah. 1924, 144–5; ZUZ 1925, 10; F. Marolt, Dekanija Vrhnika. 1929, 43, 139, 142, 145, 205, 207. — Slika: domnevni portret L. Grilca, Mestni muzej v Idriji. Cc.

TAVČAR Jurij »Idrijski«, slikar in podobar, r. 10. apr. 1820 v Idriji, u. ravno tam 9. mar. 1892. Oče Jurij, mati Marija Musič. Podpisoval se je tudi kot Georg Taučar ali Tauzher. Slikarske obrti se je izučil v Kranju pri Josipu Egartnerju, posinovljencu slikarja Leopolda Layerja, Ustrezno kvalitetni ravni svojega učitelja je bil tudi T. izrazito poljuden umetnik. Izredno so ga cenili na podeželju, kjer je s slikami, freskami in lesenimi oltarji krasil notranjščine cerkva. Pri izdelavi oltarjev se je sam ukvarjal predvsem s slikanjem in polihromiranjem, medtem ko je podobarsko delo mizarskega oz. rezbarskega značaja najraje prepuščal svojim pomočnikom in sodelavcem. Med učenci velja omeniti slikarja Lud. Grilca in Mat. Trpina ter metliškega podobarja Jer. Jereba. S T-jevimi deli se srečamo na vseh koncih Prim. in Kranjske; precej jih je zapustil v Beli krajini, nekatera v sev. Istri. Ob ustvarjanju novih del se je neredko posvečal tudi prenavljanju starejših oltarjev, pri čemer pa se navadno ni oziral na originalni videz spomenika; najpogosteje je stare oltarje prepleskal oz. prikrojil takrat veljavni modi. Prav dejstvo, da se je kljub skromnemu umetniškemu talentu znal izredno dobro prilagoditi ljudskemu okus, ga je že za življenja uvrstilo v peščico najbolj znanih slov. slikarjev 19. stol. Naročil je imel vedno veliko in med ljudstvom je bil mnogo bolj poznan kot njegov soimenjak Jurij Tavčar »Ljubljanski« (1812–95), katerega opus pogosto mešamo z deli »Idrijskega«, Ob vsem tem seveda ni čudno, da si je T. kljub skromni naravi ustvaril lepo premoženje, katerega jedro so predstavljale tri hiše v Idriji. - Od slik (o. pl.) velja omeniti: sliko v vel. olt. na Planini pri Vrhniki (1850 - Smrt sv. Andreja), slike na olt. v Kobaridu (1855 - vel. olt., sv. Mihael, sv. Valentin), bandero in slike v olt. v Divači (1856, 1858 - sv, Anton Pad., sv. Valentin in sv. Jurij), sliki v str. olt. v Špitaliču v Tuhinjski dolini (1860 - Odrešenik, sv. Florijan), sliki v str. olt. v Žužemberku (1859 - Marija rožnega venca, sv. Janez Nepomuk), slika v str. olt. v Tolminu (1862 - sv. Jožef), slika v vel. olt. v Mačkovcu pri Žužemberku (1866 - sv. Janez Krstnik in Mati božja), sliki za str. oltar v Otaležu (1876 - sv. Jožef, Srce Marijino), sliko za olt. v Kilovčah (1885 - sv. M. Magdalena), slika v str. ol. v Slamni vasi pri Metliki (sv. Vid), sliki v vel. in str. olt. v Volčah (1877 - sv. Lenart, sv. Alojzij), slika na gradu na Mirni (sv. Miklavž), nekaj slik v samostanu v Nazarju (okr. 1860 - sv. Anton Pušč., Oznanjenje, Rojstvo) in na Šenturški Gori (sv. Urh, Križanje). - Za vrsto cerkva je naslikal nazarensko občutene, največkrat kar po Führichu kopirane Križeve pote: p. c. na Mirni (1852), Šentrupert (1858), Idrija (1860), Soča (1871), Volče (1877), Mekinje (1878), Gor. Logatec (1887). Izdelal je novo cerkv. opremo oz. oltarje: Zavratec (vel. olt. - 1857), Suhor v Beli krajini (1858), Hotedršica (1871 - trije olt.), Šebrelje (vel. olt. - 1871), Dole pri Litiji (trije olt. - 1860), Dvorje pri Cerkljah (vel. olt. in prižnica - 1876), Spod. Brnik (vel. olt. - 1878), Šentjošt nad Horjulom (dva str. olt.), Lahovče (1881), Trstenik (vel. olt., božji grob in krstilnik). - Prenovil je olt. v cerkvah: na Šmarni gori (1876), v Cerkljah (1873), v Zgor. Brniku (1875), v Spod. Brniku (1878), Zgor. Tenetišah (1878) in Lahovčah (1881). Predvsem pa moramo seveda opozoriti na poslikave cerkvenih notranjščin: Okoli 1840 je kazalo, da bo T. dobil naročilo za freskiranje notranjščine mogočne romarske cerkve v Logu pri Vipavi, a pri končni odločitvi se je naročniku dekanu Grabrijanu takrat še precej mlad idrijski slikar zdel vendarle premalo izkušen. V tehniki freskiranja se je T. tako izkazal predvsem v Beli krajini, kjer je sredi stol. poslikal prezbiterij p. c. v Slamni vasi pri Metliki ter notranjščino p. c. v Božakovem. Razvojno naprednejša je poslikava sred. cerkve pri Treh farah (1862), kjer se je ob poslikavi ladijske kupole slikar oklenil baročne tradicije, medtem ko je v prezbiteriju že očiten vpliv historizma. Na Prim. se je T. vrnil kot freskant 1869, ko je okrasil ž. c. na Kojskem z rokokojskimi motivi in na njen obok naslikal veduto Kojskega z okolico.

Prim.: Žup. arh. Spod. Idrija; SBL III, 44–45 (E. Cevc) in navedena star. liter.; dokumentacija Umetnostnozgod. inštit. F. Steleta pri ZRC SAZU (zapiski F. Steleta, E. Cevca; izpiski Vide Urek); Andreja Žigon. Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stol. na Slovenskem, Celje 1982, 22–23, 24, 91, 100, 130; Borut & Mojca Uršič, Testimonianze d'arte nella valle del Timavo superiore (Reka), »Il Timavo«, Trieste 1989, 205.

B. Ur.