Tavčar, Josip (1920–1989)

Tavčar Josip, dramatik, kritik in publicist, r. 31. jul. 1920 v Dutovljah mornarju (ladij. ekonomu) Josipu in Mihaeli r. Tavčar (iz Dutovelj), deluje v Trstu (stanuje na Opčinah). Osn. in sred. šolo (znanstv. licej) je obiskoval v Trstu; po maturi 1939 je v Benetkah štud. germanistiko na Ist. Univ. Ca' Foscari (angl., nem.), tu bil učenec tudi A. Budala (SBL I, 63), nadaljeval štud. angl. jezika s književnostjo na Ist. Orientale v Neaplju, 1947 dosegel doktorat. Drž. usposoblj. izpit za pouk angl. je opravil v Milanu; poleti 1942 je bil vpoklican v vojsko, obiskoval oficir. šolo v Salernu in služboval kot oficir v Cosenzi do zloma Italije; nato je postal zvezni oficir pri angl. komandi mesta, se udeležil zavezniškega prodiranja proti severu in v sestavu Badoglijevih čet 1944 bitke pri Monte Cassinu, julija 1945 pa se je vrnil v Trst. — Od sept. i.l. je bil tu prof. na novoustan. slov. gimn., od 1946 učil sloven. na ital. klasičnem liceju v Kopru, od 1948 spet prof. angl. v Trstu: do 1954 na slov. nižji gimn. pri Sv. Jakobu, 1954–6 na slov. realni gimn. (znanstv. licej), od 1956 na slov. trgov. tehn. zavodu. Od sezone 1960/61 je bil umetn. vodja (dramaturg) Slov. gled. v Trstu, od 1969 tu preds. upravnega sveta.

Formalno izobražen v tujem jeziku (na kar ni mogla odločilno vplivati materina »večerna šola« v sloven.), je poskušal zadostiti svojim ustvarjalnim nagnjenjem najprej v ital.(prvih verzifikator. poskusov v nem. — posledica preživljanja počitnic pri sorodnikih na Dunaju — še ne moremo šteti za literar. dejanje), 1939 se odzval na natečaj za satir. dramat. delo s farso v 2 delih Filomena la striga, prejel zanjo I. nagr., 1940 jo upriz. gledal. skupina Cecchelin v gledal. Filodramatico; T-jeva radij. igra Gli illusi je bila 1940 nagrajena na vsedrž. natečaju ital. radiodifuzije; filmski scenarij Il Castello sottomarino pa je izšel v zborniku 50 soggetti cinematografici. (založba Mondial) 1942. — Med vojno in po nji je napisal še več ital. dram, ki so ostale v rkp (Amor di terra, La legge, La Rondine, Il Ritorno idr.); prav tako več novel, nekat. od teh so izšle v kalabrijskem tisku.

Ustvarjanje v sloven. je T. začel z novelistiko: Oskrunjevalec avtomobilov (Bori 1955, 294–8), Tržaški Zaratustra (Tokovi, Trst 1957, 22–7), Via della Salita (ib. 45–50), Ignacij Ključar (NOja 1958, 148–52), Sestanek (PDk 1959, št. 86–7); najbolj priljubljena tema so mu posebneži v konfliktu s sodob. življenjem.

Kmalu se je skoraj povsem usmeril v dramatiko, ki jo upriz. Slov. gledal. v Trstu, izhaja pa tudi v revijah: Prihodnjo nedeljo. Drama v 3 dej. (upriz. nov. 1957; Zbornik sezone Slov. gledal. Trst 1957, 1–16; Utvare, Trst 1976, 7–54), kjer z bizarnim osred. motivom in izogibanjem nar. tematiki že nakazuje smer nadaljnjega liter. razvoja. Pekel je vendar pekel. Fantazija v 2 dej. (upriz. marca 1959; Utvare 1976, 55–86) je že povsem odmaknjena v fantastiko, čeprav še obravnava tržaško družb. problematiko. Z nasl. dram. deli se pri T-ju vse bolj krepi kozmopolitska motivika, pa tudi nagnjenost k bizarnosti in fantastiki: Nicky — zlati deček. Komedija v 3 dej. (upriz. nov. 1959); Zeh pred smrtjo (Zbornik XV. sezone Slov. gl. Trst 1960, 22–37; upriz. jan. 1962); V Honolulu. Igra v 3 dej. (upriz. maja 1963; Zbornik XVII. sezone Slov. gl. Trst 1963, 22–39); Mrtvi kanarček. Tragična fantazija v 2 dej. (upriz. mar. 1966); Red mora biti. Farsa v 2 dej. (upriz. jan. 1969); Luna v megli. Farsa v 2 delih (upriz. dec. 1972 v Lj. — Mala drama); Igorju ugaja Bach (upriz. apr. 1976; Utvare 1976, 87–129). Dela izpričujejo T-jevo nostalgijo po klasičnem celovitem človeku in prizadetost ob spremembah sodobn. stehniziranega sveta; te spremembe doživlja kot tragično dejstvo, ki ga ni več mogoče izpovedovati v tragedij. obliki. Za navideznim realizmom teh dram se kažejo groteskne dimenzije, včasih tudi v bolj določni obliki; osebe so posebneži in duševni razrvanci, v katerih miselnost usodno posega stehnizirana in skomercializirana stvarnost, potencira v njihovi naravi pogojena bolestna nagnjenja v nenormalne razsežnosti in jih spreminja v enostransko delujoče mehanizme. Vendar je dramatična podoba te problematike značilno zaznamovana z lahkotnostjo, ki je pogosto posledica oblikovalne površnosti, naglice in feljtonističnosti, saj T. piše predvsem zato, da si pojasni vsaj najvažn. aspekte vprašanja, ki ga trenutno zaposluje (gl. PDk 1966, št. 53). Po teh značilnostih je T-jeva dramatika bliže ital. kakor slov. in v slov. kult. prostoru nima tvornega odmeva. — V tisku je objavil tudi več monologov in dram. fragmentov: Ogledalo (upriz. mar. 1959; Mladina 1962, št. 39), In vendar nočem biti mačka (NSd 1960, 986–90), Kraguljčki (Jadran. kol 1964, 167–9), Variacije na temo prih. časa (Jadran. kol 1966, 143–8), zaklj. prizore dvodejanke Vila med borovci (PDk 1965, št. 115), Horoskop (Jadran. kol 1971, 216–21).

Radio Trst »A« je izvajal njegove slušne igre: Rihard Wagner (1953), farso Ivan in … Ivanka (1958), Sanjači (1959), Dreta se je utrgala (1961), farso Klinika za živčne čudeže (1962), kriminalki Sobojevniki (1964), Sence iz preteklosti (1965), igre Človek brez avtomobila (1968, obj. Srečanja, Gor., 1967, št. 9–10), Naivni Rudi (1968, obj. PDk 1968, št. 296), Iz ljubezni (1968), Nepozabni večer (1969), Zagonetna smrt navadnega človeka (1970), Koraki brez sledu (1971), Na skali (1971, obj. Jadran. kol. 1971, 252–9), Povratek iz Amerike (1972), Slov. balada (1973, priredba za TV Trst 1975), V mraku (1974), Srečanje v Kalabriji (1973); za TV je priredil igro Malo ljubezni (1976), samo v tisku pa je izšla farsa Na Uranu (Jadran. kol. 1962, 202–8).

Kot publicist je T. predvsem posrednik med slov. in ital. kulturo, sodeloval je 1948 do 1958 (vse do ukinitve) v kult. rubriki dnevnika Il corriere di Trieste z gledal. kritikami in članki o slov. kulturi; obratno pa v PDk in na radiu Trst (od 1949) predstavljal predvsem vidnejše dosežke sodob. ital. literature, mdr. podal v 28 enournih oddajah pregled ital. dramatike (Trst 1964). T-jeva je bila zamisel antologije Il teatro sloveno. Benetke-Padova 1975 (izpeljal v sodel. s Furiom Bordonom in J. Koruzo). — Bil je odg. urednik dij. lista Literarne vaje (1949/50 do 1972/ 73) in liter. zbornika Tokovi, 1957 (z B. Pahorjem in A. Rebulo). — Prim.: Novi list 1957, št. 170 (s sliko); J. Pogačnik, Rusi most. 1967, 146, 154–5 (s sliko); J. Koruza, Slov. književnost 1945–65. II (1967), 7, 133–9, 427 (s sliko); M. Jevnikar, Mladika (Trst) 1968, 96–7; PDk 1970, št. 168 (s sliko); J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, VIII. Mrb 1972, 54, 62–3; isti, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst 1972, 37, 53–4; LDk 1972, št. 347; NRazgl 1974, 419, 427 (s sliko); Il teatro sloveno. 1975, 357–8; PDk 1976; št. 293. Kor.

TAVČAR Josip, dramatik, kritik, esejist, publicist, prof., r. 31. jul. 1920 v Dutovljah na Krasu, u. 27. nov. 1989 v Trstu. Oče Josip, mornar in ladij. ekonom, mati Mihaela Tavčar iz Dutovelj, gospodinja. Družina se je šest mes. po otrokovem rojstvu preselila v Trst, zato je tu dovršil it. osn. in sred. šole. Po maturi na it. Znanst. liceju G. Oberdan 1939 je odšel v Benetke in na U Ca' Foscari študiral germanistiko (angl. in nem.). Poslušal je tudi predavanja iz slov. Andr. Budala (PSBL I, 151). Poleti 1942 so ga vpoklicali v vojsko in poslali v ofic. š. v Salernu. Kot oficir je služil v Cosenzi do razpada it. vojske 8. sept. 1943, bil nekaj časa v angl. ujetništvu, kmalu pa postal zvezni oficir pri angl. komandi mesta, se udeležil angl. prodiranja proti severu in v sestavu Badoglievih čet 1944 bitke pri Monte Cassinu. Jul. 1945 se je vrnil v Trst. Študij je nadaljeval na Istit. Orientale v Neaplju in 1947 doktoriral. Usposobljenostni izpit za poučevanje angl. je opravil v Milanu (1948). Že sept. 1945 je postal T. prof. na novo ustanovljeni slov. gimn. v Kopru, od 1946-48 pa je poučeval slov. na it. klas. liceju prav tam. 1948 se je vrnil v Trst in bil prof. angl. na Nižji gimn. pri Sv. Jakobu (zdaj Sred. š. I. Cankar), od 1954–56 na Znanst. liceju Fr. Prešeren, od 1956 do upokojitve 1988 pa na Trg. tehn. zavodu Ž. Zois. Vzporedno je delal v SSG Trst, kjer je bil od sezone 1960/61 umetniški vodja, dramaturg, od 1969–81 preds. uprav. sveta. Vsa tržaška leta je zunanji sodelavec RAITrstA, več let pa je bil svetovalec njegovega dramatskega odseka. Od začetka tiskanih LitV 1951 do maja 1973 je bil odg. ur. tega dij. lista. Od ustanovitve 1979 je preds. Slov. dežel. zavoda za poklicno izobraževanje - Pisati je začel v it., ker je slov. besedo slišal le v družini - materina »večerna šola«, v nem. se je poskusil v verzih, ker je hodil k sorodnikom na Dunaj. 1939 se je odzval na natečaj za satirično dram. delo ter napisal farso v dveh dej. Filumena la striga. Zanjo je dobil I. nagrado, 1940 pa jo je uprizorila gledal. skupina Cecchelin v gled. Filodrammatico v Trstu. Istega leta je dobil tudi nagrado na vsedr. natečaju it. radiodifuzije za radijsko igro Gli illusi, kjer je sodelovalo 2400 tekmovalcev. V slov. jo je potem prevedel M. Jevnikar (Sanjač), da so jo 1959 igrali na RAITrstA. Filmski scenarij Il castello sottomarino pa je izšel v zborniku 50 soggetti cinematogmfici (zal. Mondial) 1942. Tudi v vojnih letih je nadaljeval s pisanjem dramskih tekstov, vendar ni prišlo nobeno tedanje njegovo delo na oder (Amor di terra, La legge ,La rondine, Il ritorno idr.), prav tako je napisal več novel; nekatere so izšle v tisku v južni It. - Pisanje v it. je dokončno opustil po preselitvi iz Kopra, ko je začel pisati radij. in gled. igre v slov. in se tako vključil v slov. kult. dogajanje na Tržaškem, Njegovo delo pa ni obsegalo le dramskih stvaritev, ampak tudi lit. kritike, črtice, novele in eseje. Značilnejše novele: Oskrunjevalec avtomobilov (Bori 1955); Tržaški Zaratustra (Tokovi, Trst 1957); Via della salita (Tokovi 1956); Ignacij Ključar (NOja 1958); Sestanek (PDk 1959); v glavnem obravnava ljudi, ki so v konfliktu s sodobnim življenjem; to je tematika, ki je kasneje postala središče njegovega dramskega ustvarjanja. - Kmalu se je T. povsem usmeril v dramatiko in dosegel v njej največji uspeh. Napisal je 10 daljših iger, izmed katerih mu jih je kar 9 uprizorilo SSG Trst, da je postal nekak »hišni dramatik« tega gledališča. Njegov razpon sega od 1957 do 1976 in obsega naslednje igre: Prihodnjo nedeljo. Drama v 3 dej. (upriz. nov. 1957, dosegla največji uspeh in 43 predstav, izšla v Zborniku XII. sez. 1957–58 in v knjigi Utvare 1976); Pekel je vendar pekel. Fantazija v 2 dej. (upriz. mar. 1959 in na Sterijinem pozorju v Novem Sadu, nagrajen Jožko Lukeš za glavno vlogo; izšla v Utvarah); Ogledalo, monolog (upriz. skupaj s Peklom; izšla v rev. Mladina 1962, št. 39); Nicky - zlati deček. Komedija v 3 dej. (upriz. nov. 1959); Zeh pred smrtjo. Komedija v 3 dej. (izšla v Zborniku XV. sez. 1960; premiera SSG v Kopru jan. 1962, ker se je cenzura ustavila ob samomoru na odru; ponovitve v Trstu); V Honolulu.. Igra v 3. dej. (upriz. maja 1963, izšla v Zborniku XVII. sez. 1963); Mrtvi kanarček. Tragična fantazija v 2 dej. (upriz. mar. 1966); Red mora biti. Farsa v 2 dej. (upriz. jan. 1969, tudi na Sterijinem pozorju v Novem Sadu); Luna v megli. Farsa v 2 dej. (upriz. dec. 1972 v Lj. - Mala drama); Igorju ugaja Bach. Drama v 2 dej. (upriz. apr. 1976; izšla v Utvarah). Izmed teh so tri izšle v knjigi z značilnim naslovom Utvare (ZTT 1976: Prihodnjo nedeljo, Pekel je vendar pekel, Igorju ugaja Bach). - T-jeva dela izpričujejo v glavnem nostalgijo po klasičnim celovitem človeku in njegovo prizadetost ob spremembah sodobnega stehniziranega sveta. Vse spremembe doživlja avtor kot tragično dejstvo. - V tisku je objavil še: In vendar nočem biti mačka (NSd 1960); Vila med borovci (PDk 1965); v JKol pa: Slavospev poeziji (1960), Na Uranu (1962). Klinika za živčne čudeže (1963), Kraguljčki (1964), Variacije na temo prihodnjega časa (1966), Dolge minute (1968), Miscellanea (1969), Horoskop (1970), Na skali (1971). Za TV je priredil igro Malo ljubezni (1976), v Kopru pa so v it. prevodu upriz. igro Naivni Rudi (1968). - Za RAITrstA je napisal T. naslednje radij. igre. ki jih je v glavnem izvajal RO: Richard Wagner (1953), Ločitev (1956), Ivan in... Ivanka (1958), Sanjači (1959), Dreta se je utrgala (1961), Klinika za živčne čudeže (1962 in JKol 1963), Sobojevniki (1964), Sence iz preteklosti (1965), Iz ljubezni (1968), Človek brez avtomobila (1968 in Sreč 1967), Nepozabni večer (1969), Zagonetna smrt navadnega človeka (1970), Koraki brez sledu (1971), Na skali (1971 in JKol 1971), Povratek iz Amerike (1972), Slov. balada (1973 in prireditev za TV Trst 1975), V mraku (1974), Srečanje v Kalabriji (1975), Dežurna služba na božični večer (1976), Rjuhe ali ljubosumni Kola (1979), Slavospev poeziji (1979 in JKol 1960), Nikova pravljica (1980), Dolge minute (1980) Tovariš Frančišek (1983), Je vedno prepozno (1984), Past (1985), Samomor (1987). Tudi v teh delih se T. ni odrekel družbenim problemom, ki so ostali pri njem doslednejši od katerekoli druge vsebine. Jože Pogačnik je o njih zapisal: «... V Tavčarjevih dramah gre za trpko, bridko in neponarejeno zrcalo življenja, imperativni vzgib je večidel stiska, v katero je pahnil človeka pohlep po gmotnem udobju, lahko pa tudi utrujajoča monotonija sodobnosti, v kateri vsakdo pozna sebe. Avtorjevi junaki bi hoteli iz takšnega stanja pobegniti, zalet pa se zaradi slabištva praviloma ponesreči in konča v vse večji osamljenosti. Nasledek eksistencialne usojenosti je razvezani etos, kar je predvsem v neobvladani spolnosti. Tavčar pozna zahteve dramaturške gradnje, dejanja pa ne vodi v tragično-heroično smer, marveč v zabavno in vodviljsko različico. Zato gradi na ganljivih prizorih in sentimentalnih temah, ki polnijo dvorane, manj pa so posrečene slovstvene stvaritve...« (Glej Zss 8, Obz, Mrb. 1972, 62). Poskusil se je v več zvrsteh, v drami, farsi, tragediji, groteski in komediji, ali pa celo vse prepletal. - Kot kritik, esejist in publicist pa je T. predvsem posrednik med slov. in it. kulturo; od 1948 do ukinitve (1958) v kult. rubriki dnevnika Il Corriere di Trieste z gled. kritikami in članki o slov. kulturi; obratno pa v PDk, na RAITrstA in drugih slov. časnikih (Delo) in revijah poroča o vidnejših dosežkih sodobne it. liter. 1964 je po R podal v 28 enournih oddajah pregled it. dramatike. Še danes neposredno sledi dogajanju na liter. področju in o tem poroča v slov. časopisju, predvsem v Književnih listih (Delo - Lj.) in po radiu. T. je veliko predaval po raznih slov. društvih in po šolah. Bil je med ustanovitelji liter. zbornika Tokovi (skupno z B. Pahorjem in A. Rebulo, 1957). Njegova je bila zamisel antologije Il teatra sloveno, Benetke-Padova 1975, ki jo je uresničil v sodelovanju s Furiom Bordonom in Jožetom Koruzo.

Prim.: NL 1957, št. 170 s sl.; J. Pogačnik, Rusi most, Lj. 1967 s sl.; Isti, Zss VIII, Mrb. 1972; Isti, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst 1972; Il teatro sloveno; Arhiv OZE pri NŠK Trst in RAITrstA; 20 let Rad. odra, Trst 1966; J. Koruza, SBL IV, 43–44; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst)1968, 96–97; 1977, 110–11; Isti, Slov. liter. v It., RAITrstA febr. 1982 (tri oddaje); Isti, Sodobna slov. liter. v It., monografski tečaj na U v Vidmu (Udine) 1982/83; SGL III, 721–22; Neva Sferza, Socialna problematika v dramskih delih trž. pisatelja Jos. Tavčarja, doktorska disertacija na U v Vidmu 1981–82; sl. v zborniku Slov. gled. v Trstu, Lj. 1986, 48.

Ropet