Tavčar, Ivan (1851–1923)

Tavčar Ivan, pisatelj in politik, r. 28. avg. 1851 v Poljanah »pri Kosmu« četrtgruntarju Janezu in Neži r. Perko (T-jev rod se ni stoletja premaknil iz Poljan in okolice), u. 19. febr. 1923 v Lj., pokopan v družin. grobnici na Visokem pri Poljanah. Osnovnošol. izobrazbo si je 1858–60 pridobil na trivialki v r. kraju (1858 in 1859 vpisan v zlata knjigo), ob gmotni podpori očetovih bratov duhovnikov Antona in Ignaca, kasneje s pom. inštrukcij obiskoval 1860–3 normalko, 1864 do 1871 gimn. v Lj., vmes 1867–8 (4. in 5. razr.) franč. gimn. v Nov. mestu. Vseskoz. odličnjak, je pa mat. štud. 1871–5 pravo na Dunaju, po drž. izpitu iz pravne zgod. in pravosodja ter prejemu absolutorija jul. 1875 se je vrnil v domovino, sept. postal koncipient pri R. Schreyu (SBL III, 245) v Lj., jan. 1877 pa pri J. Mencingerju (ib. II, 92) v Kranju. Po opravljenih rigorozih febr. in jul. 1876 ter nov. 1877 je bil prom., se sept. 1880 spet preselil v Lj. in delal pri A. Moschetu (ib. II, 155), od okt. 1883 pa pri K. Ahazhizhu; konec 1883 je opravil odvetn. izpit v Trstu, 19. jan. 1884 odprl kot šesti slov. odvetnik svojo pisarno v Lj. in jo vodil do smrti.

Kmalu po definit. prihodu v Lj. je postal 1884 odbornik mestn. občin. sveta, 1909 podžupan, 1911 župan (potrjen in zaprisežen jan. 1912) do 1921 ter tako skoraj 4 desetletja delal v mestn. svetu. V kranj. dež. zboru je sodeloval četrt stoletja: od 1889 dež. poslanec (mestna skupina Kranj—Šk. Loka), 1896 drugič, 1901 tretjič (dolenjska mesta), 1908 četrtič in 1913 zadnjič (Lj.) do razpusta; med 1896–911 je bil dež. odbornik. V drž. zboru je bil poslanec od 1901–7, zastopal mesto Lj. ter lj. trgovsko in obrtno zbornico. — T. gospodarstvenik je v l. 1889 soustanovil Mestno hranilnico lj. in bil njen pravni svetovalec. Najviše se povzpel s soustanovitvijo lj. kreditne banke, 1900 izvoljen v upravni svet, 1915 za podpreds., 1916 za preds. (do smrti). To je T-ja povezovalo z drugimi gospodar. ustanovami doma in drugod: Hrv. trgovin. banko v Zgbu (od 1919), Hrv.-slavon. zemalj. hipotekarno banko v Zgbu (od 1921), Nar. banko v Bgdu, Združenimi papirnicami Vevče-Goričane-Medvode (od 1920), tvornico za kemij. industrijo Zorka, Zgb-Subotica ip. Od 1887 je bil v Nar. tiskarni član nadzora valn. sveta in podpreds., 1888–923 preds. upravnega odbora. Krajši čas je bil v vodstvu odbora Tiskovne zadruge ter Nove založbe (1907). Kot politik, dolgoletni načelnik NNS pa tudi kot osrednji književnik je s funkcijami ali članstvom moralno in gmotno podpiral štev. društva ter ustanove, mdr. bil član: visokošol. društva Radogoj, Sja na Dunaju (1871–2 tajnik), Dramatičnega dr. v Lj. (1880–1 tajnik, 1886–902 preds.), 1877 Nar. čitalnice v Kranju, 1881 v Lj., 1882 lj. Sokola (1895–905 starosta, 1904 predsedoval vsesokol. zletu in utemeljil Slovan. sokol. zvezo), 1885 Slovstv. zabavnega kluba oz. Slov. pisatelj. društva v Lj., 1885 ustanovitelj Pisateljskega podpornega društva in večletni pravni zastopnik, 1887 CMD (od 1910 podpreds.), 1889 soustanovitelj društva Pravnik, 1891 član KD, 1904 ustanovni Društva slov. knjiž. in časnikarjev (1908 preds.) idr. Bil je dolgoletni odbornik in pravni zastopnik SM (1917 preds.). Nekatera od teh so T-a imenovala za častnega člana, mdr.: 1889 Slov. bralno dr. v Kranju, 1899 Zveza slovan. učit. društev, 1901 Sja, 1903 Sokol, 1913 Nar. čitalnica v Kranju, 1922 Jsl akad. dr. Triglav; 1921 je bil izvoljen za častnega meščana Lj., pred tem pa mest: Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Šoštanj. — L. 1921 je prejel red sv. Save II.

T-jevo polit. in jurid. strok. delo obsega hkrati z literarnim razvojem pet 12-letnih dob; vsaki dobi pripadata po dve 6-letni obdobji in ker se T-jevo 60-letno delo prekinja prav na sredini, zajemata prva kakor druga 30-letna polovica po pet obdobij, oz. po dve in pol dobe, medtem ko je začetnih 12 let amorfna predpriprava na ustvarjalnost.

I. doba (1863–75) obsega šolanje in študij, odkar je kot učenec 4. razr. osn. šole prvič nastopil v dij. rkp listu Slavec, pa do zaključka univ., ko se je pred diplomo za stalno povrnil v domovino. Že prvenci, ki jih je obj. tudi že v SG (1864–7, s psevd.), vsebujejo nekaj značilnih lastnosti porekla in r. kraja. Močna priklenjenost na to nekdanje škofjeloško gospostvo je T-ju omogočala samobitnost, svojevrstnost pokrajine in vitalnost ljudstva pa neuklonljivo samozavest. Zavoljo šol. uspehov je bil 1865 sprejet v Alojzijevišče, da postane duhovnik, a ga je moral nasl. leto zapustiti (ponočno vasovanje pri izvoljenki Emiliji Garz, nezak. hčeri in pohčerjenki Fidel. Terpinca, gl. čl., na Fužinah pri Lj.) in se preseliti na gimn. v Novo mesto pod neposredno nadzorstvo strica Antona, takrat župnika na Raki. V tem času je T. sodeloval pri neznanem rkp dij. listu, ki ga (gl. Iz. Cankar, Obiski. 1920, 142) imenuje kot svoje ustvarjalno izhodišče, zamolčal pa je dotedanje pisanje in obj. v SG. Inštrukcije, morda tudi urednikove podpore, so ga gmotno osamosvajale, da se je zadnja 3 gimn. leta spet lahko vrnil v Lj. Še v Nov. mestu ga je poroka Emilije z lj. veletrgovcem Joh. Baumgartnerjem spomladi 1867 težko zadela in neizbrisno odločila o T-jevem nadaljnjem življenju in delu: postala mu je predmet številnih prekritih leposl. tragičnih izpovedi, hkrati v njem prebudila brezupno erotiko, ki je poživljala poetično ustvarjalnost. Čeprav svojcem in javnosti do kraja anonimen, se je poganjal v skrivno tekmo z Emilijinim očetom, takrat najv. lj. bogatašem, dolžeč ga krivde za poroko, dokler ga ni po njeg. smrti vsaj v nekih pogledih gmotno dorasel. — Po prihodu v Lj. se je 1869 razvnel tudi za politiko. Spopad kmečkih fantov s turnarji na Jančah je T-ja spodbodel k zasmehovanju nemštva in nemškutarstva v verzih. Pribl. v istem času je začel spremljati na galeriji deželnozbor. obravnave in se priključevati dopisnikom SN. Najmočnejšo pobudo za mladoslovensko literarno orientacijo je prejel od Stritarjevega Z (1870), ki mu je domala za vse življenje vžgal nasprotovanje do klerikalizma. Dotlej požirajoč literaturo vseh vrst in vrednot, se je zdaj oplajal predvsem ob uporniških romantikih ter Mladi Evropi, v glavnem se pa vzgajal sam. Po prihodu na dunaj. univ. je sprva vneto sodeloval v visokošol. društvu Sja, hkrati pa odslužil 1-letni prostovoljni voj. rok, ki mu je v gmotni stiski omogočil stanovanje v vojašnici; šele zadnje semestre je prejemal Knafljevo štipendijo, sicer pa bil navezan na priložnostne zaslužke. V protislovju z vnanjo agresivnostjo je zapadal v solipsistično morbidnost, ki se je je po absolutoriju, a brez zaključka študij, lahko rešil le s pobegom v domovino k dotlej odtujenim svojcem (zamera zaradi posvetnega poklica).

II. doba (1875–87) zajema pripravništvo in začetke odvetn. dela, ko se je T. zasidral v slov. osredje, postal strasten mladoslov. politik, a polagoma dosegel zrelost klasičn. realizma. T-ja ni motila nemškoliberalna bojevitost predstojnika R. Schreya in koj po prihodu v Lj. se je oklenil slov. društv. in družabn. življenja kot protinem. svobodomiseln pisec in govornik, a mu je prvi zalet že 1876 spodjedla mladoslov. sprava z reakcijo (tedaj že oportunist. Stritarjev Z je oklestil T-jevo satiro, oprezni Jurčičev SN pa zajezil njeg. polit. uvodnike). S preselitvijo k Mencingerju v Kranj je v T-ju polagoma nastopila bistvena sprememba: vključil se je v protinem. in protinemškutar. provincialni boj predstojnikove pisarne, zadel na nemški prostaški odpor, ki se mu je prizadeto umaknil, vendar sta deželnozbor. zmaga Slov. 1877 in tamkajšnja družabnost z Mencingerjem načelu T-ja preokrenila k optimizmu in vedrini ter pomirjenju z dom. stvarnostjo. Njegovo v tem času izredno plodno leposlovno delo je tudi Mencingerja spodbudilo k novemu pisanju (Mešana gospoda, LZ 1881, s šaljivimi reminisc. na T-ja); plod medsebojnega sodelovanja je obujeno življenje v bralnem društvu, kjer je bil T. 1877–81 tajnik, in zamisel družabne »akademije«. Tako se je z vkoreninjanjem v dom. zemljo primaknil k realizmu in ga na pol poti 3. obdobja tudi dosegel. Od 1878 lahko govorimo o klasičnem realizmu, kjer se T-jeva osebna prizadetost uravnoveša s poetično podanim vnanjim svetom. Ko je prevzel mesto koncipienta pri zmernoslov. A. Moschetu, je veljal že za pomembno polit. in pisatelj. osebnost: imel je za seboj doktorat, publicist. izkušnje pri SN (nam. bolnega Jurčiča), priprave na soudeležbo pri snovanju LZ, svojo prvo zbirko novel Zimski večeri (1880, Slovan. knjižnica 8; vsebuje novele oz. črtice: Tat, Med gorami, Antonio Gledjević, Gospod Ciril) in veljavno ime ob polemikah in novelah v časopisju. — Po Jurčičevi smrti (1881) v 4. obdobju ni le prevzel začasn. uredništva SN, marveč tudi misel o Jurčičevem polit. in hkrati leposl. nasledstvu. Odločil pa se je za politiko, čeprav leposlovja še ni zanemarjal. V tem času je bil najplodovitejši in poleg Kersnika osrednji pisatelj LZ, ki ga je 1881–4 tudi predstavljal kot soizdajatelj in sozaložnik. Vendar se je začel zmernoliber. sodelavcem LZ, pristašem oportunist. Winklerjeve vladne stranke, kmalu odtujevati in je sprva zlasti urednika F. Levca (SBL I, 640–5) presunil s svojim nenadnim nagibanjem h katolištvu (s svojo »pobožno okrožnico« naj bi bil iskal zaslombo pri konservativcih ob kandidaturi 1883 v dež. zbor), istočasno pa se proti nacionalni mlačnosti vladnih pripadnikov (tkim. elastikov) zavzel za neoportunist. nacionalizem (tkim. radikalov) in s tem podnetil boj med dvema naprednima frontama. Proti Winklerjevemu bojevniku F. Šukljetu (SBL III, 716–8) in njunima pristašema F. Levcu in J. Kersniku je pristopil k »radikalnemu« Sn Ivana Hribarja (ib. I, 353–4), list kot soizdajatelj 1885–7 in solastnik poleg politike razširil z leposlovjem in končno tudi formalno prevzel uredništvo, lastništvu LZ pa se v Levčevo korist odpovedal. Ta pa je dal tudi v javnosti prednost Kersnikovemu stilu, saj tedanji pristojni liter. zgodovinar in kritik, omejen v vladajoči opisni realizem, intenzivnih čustvenih pretresov (ponesrečena snubitev Winklerjeve hčere 1883, smrt Emilije 1884), ki so krojili tudi T-jevo polit. oscilacijo, ni mogel slutiti. Ranjenemu ponosu odklonjenega snubača in samoočitku zavoljo nezvestobe poetičnemu idealu je dal T. duška v tedanjo osrednjo leposl. izpoved (predelavo Mrtvih src). V tem času se je šibil pod prezaposlenostjo. L. 1882 se je sprl z Moschetom očitno tudi zato, ker je preobremenjenega T-ja izkoriščal za urejanje SP (1881–3), in se preselil v pisarno K. Ahazhizha, pripravljajoč se na odvetniški izpit. Kot pravni strokovnjak se je istočasno trudil, da pri MD ne zamudi dogovorjenih rokov za svojo poljudno knjigo Slovenski pravnik (I—V, 1883–8). Kot občinski odbornik se je 1884 (prvič izvoljen v lj. MO) s tehtnimi predlogi skozi desetletja udeleževal delovnih diskusij. V precejšnji meri so T-ja hkrati prizadevali radikalni rimskokatol. napadi A. Mahniča (SBL II, 7–12) nanj in na vso novejšo naprednejšo slov. književnost. Spričo te nove nevarnosti, ki je bila že v zraku, sta se obe napredni frakciji po večletnem medsebojnem izpodkopavanju na koncu te dobe pomirili, z obojestransko gmotno in moralnopolit. izgubo.

III. doba (1887–99) pomeni s poroko in pridobitvijo Visokega T-jev vrhunski vzpon, s polit. prelomom, s paktom z Nemci in z novostrujarskim spopadom pa začetek rušenja: realizem v njeg. ustvarjanju se prek satire že razkraja v leposl. molk. — Poroka (maja 1887) s 17 let mlajšo nar. zavedno bogato dedinjo Franjo (gl. čl.) je občutno naravnavala njeg. nadaljnjo življ. in delovno pot. Opredelila ga je v uglednega meščana s štev. družabnimi in družb. funkcijami. Kot član in odbornik štev. društev ter ustanov, kot govornik na naprednih domoljubnih prireditvah, kot mecen kulturnih in nar. humanih organizacij pa tudi posameznikov si je pridobil ugled osred. meščanskoliberaln. veljaka. Kot preds. Dramatičn. društva mu je pripadla v času nove zidave pogorelega gledališča odločilna vloga ob prehodu gledal. diletantizma v sodobno poklicno dramatiko; kot preds. Nar. tiskarne (od 1888) si je pridobil vrhovno odločanje pri liberalnem tisku, usmerjal ne le osrednji meščanskoliber. SN, marveč tudi 1892–3 poljudni Rodoljub, ki ga je formalno sam urejal. Po Levčevi prodaji LZ Nar. tiskarni je namesto dejanskega urednika A. Funtka (SBL I, 193–4) formalno prevzel 1891–4 uredništvo, Kersnik pa izdajateljstvo. Tu je imel zdaj možnost, da v ostri satiri proti Mahniču (gl. 4000. Času primerna povest …, 1891, psevd. Nevésekdo) nadaljuje, kar je v polemičnem uvodniku SN že 1890 (št. 110: A. Aškerc) začel: brezobziren boj za osvoboditev slov. kulture izpod klerikaln. tiranstva. Tako se za to jedko satiro, ki jo še izravnotežuje globoko resna okvirna povest V Zali (dokončana 1893) zaključuje prva 30-letna polovica T-jeve ustvarjalnosti.

V tej prvi polovici je s plodnejšim, mestoma celo kvalitetnejšim leposl. pisanjem dosegel višek realizma, hkrati pa že njegovo disonantno, groteskno upadanje. Z nakupom hiše 1887 v Lj. (na Bregu, danes št. 10) in 1893 veleposestva Visoko s kmečkim dvorcem (podobnim graščini) blizu Poljan se je povzpel na podobno družb. raven kakor svojčas Terpine, s tem pa je bila izravnava družb. razlike, ki je pisatelja vseskozi gmotno in ustvarjalno poganjala navzgor, izglajena. — Tako sta T-ju ugled in premoženje omogočila vodstvo meščanskoliberalne NNS, ki se je formalno osamosvojila šele v 6. T-jevem obdobju (1894), potem ko se je na I. katol. shodu (1892) pod vplivom Mahničeve ideologije katol. stranka (kasnejša SLS) odrekla dotedanje vsaj navidezne skupne slov. poti. Ne le Mahnič, tudi T. je s protiudarci pripomogel do te razcepitve, ne da bi slutil, kako bo v nasl. petdesetletju večino Slov. razpolovila na dvoje. Z rimskim fanatizmom je občutil tuj zasek v naš organizem, ki mu je postajal kot globoko religioznemu, a ne konfesionalnemu kult. prizadetemu Slov. vse bolj boleč. Čez leto dni pa je v naš organizem T. sam zabil nov klin: kot dež. poslanec se je v soglasju z drugimi predstavniki NNS po posredovanju J. Kersnika povezal z Nemci, da je preglasoval številčno močnejšo katol. stranko in bil sam izvoljen v dež. odbor. T-jev polit. oproda Miroslav Malovrh (SBL II, 38–9) ga je kasneje zagovarjal, češ da je vsakršno tako dejanje storil le iz nesebičnih razlogov v korist stranke (Hribar I, 425 sl.). Toda nagrada za ta tajni kompromis je bila minimalna: nasl. doba je pokazala, koliko je poprejšnji dosledni »radikalni« protinem. bojevnik z njim zase in za svojo stranko pridobil, koliko pa izgubil. — Brez vidne povezave s tem kompromisnim dejanjem se je T-ju že od začetka odmikala radik. novostrujarska mladina; huje kakor politično ga je prizadela z napadanjem njeg. »zastarelega« stila in z bojkotom njeg. sodelovanja pri LZ, ki je bil dejansko v njegovih rokah. Strahu, da mu polit. boji res že niso osušili poetične sočnosti, je T. z Levčevo pomočjo začel urejati svoje Povesti, da jih kot dotedanjo pripovedno bilanco strnjene predstavi v presojo občinstvu, sam pa je umetniško skoraj umolknil. Dejansko se je ves vrgel v polit. boj za uveljavitev svoje stranke, s tem pa potlačil svojo poetično ustvarjalnost. F. Govekar (SBL I, 236–38) se je zanjo kmalu potrudil s priznanjem, Iv. Cankar pa ga je odklonil.

IV. doba (1899–911) predstavlja T-jevo osrednjo uveljavitev, hkrati pa pomeni že dejansko upadanje. S strankarskim ugledom propada tudi osebni, ki si ga z leposl. delom ne more popraviti, četudi to poskuša s snovanjem večjih stvaritev; precenjevanje vnanjih dobrin mu ruši koncentracijo in organičnost. — T. je v gospodarstvu pričakoval, da si z industrializacijo nem. kapitala opomore tudi revni slov. živelj (vsakršen razvoj je brez dom. kapitala onemogočen), usodno pa se je zmotil pri izbiri zavezništva; bil je prepričan, da preti od Nemcev manjša nevarnost kakor od klerikalcev, a hitri družbenogospodar. in sistemat. polit. organizaciji nasprotnika ni bil kos. Medtem ko se je s svojo stranko opiral na premožnejše meščanstvo in malomeščanstvo, so nasprotniki z vsemi sredstvi osvajali kmečke in delav. množice in si zlasti s krščansko socialnim zadružništvom pridobivali večino. T-jeva jedka satira Izgubljeni Bog (SN 1900, št. 27, 30, 36, 39; ponatis 1900) mu v boju proti temu ni pripomogla do ugleda, še manj pa povezava z nem. industrijo v krščanskosoc. jeseniški stavki 1904; njeg. stranka meščan. nadpovprečja se je po paktu z Nemci prelevila v višjo plast denarne buržoazije, skušajoč se v skladu z Nemci okoriščati z industrializacijo. Redkim slov. liberalnim denarniškim slojem se je v tem času prilagajala tudi T-jeva veletrgov. družba. T. sam je že v začetku prejšnje dobe slov. kapitalu pripomogel do prve lj. hranilnice; 1900 pa je ob iniciativi in sodelovanju I. Hribarja ter Čehov soustanovil prvo slov. banko (Kreditna banka), ki jo je uspel prek najnevarnejših vojnih in povojnih čeri kot načelnik kar najbolje uveljaviti. Čeprav se sam z industrializacijo ni okoriščal in mu je več pomenila idila na lovu, ribolovu in v hribih kakor pa pridobivanje bogastva in čeprav je bil nadpovprečno radodaren, je veljal za mogočnega diktatorskega veljaka in narodnjaškega frazerja, ki prikriva notranjo slabost z bleščečo krinko. Tako ga odkriva in tipizira zlasti Cankar, pa tudi nekat. napredni politiki (mdr. I. Hribar, V. Ravnihar, H. Tuma, zlasti pa mladi »radikali«) se niso hoteli podrediti T-jevemu vodstvu; prestopali so v nasprotni tabor (F. Šuklje) ali snovali razne samostojne grupacije. Ni pa jim uspelo v stranki doseči razkola. Opozicija je postala odločnejša že v 7. T-jevem obdobju, ko je začela javno in načrtno majati njeg. veljavo; mlada generacija duhaj. visokošolcev, izhajajoča iz društva Sja, je pod vodstvom G. Žerjava načelno protestirala proti onemoglemu vodstvu NNS in v lastnem glasilu Omladina razvijala radikalen program. Masarykovskim realistom, npr. Ant. Dermoti (SBL I, 128) se je tudi ta zdel preozek in se je rajši z glasilom NZ vred vključil v soc. dem. stranko; Dermota je delal kot koncipient pri T-ju, ki mu je v šaljivo ironičnem razmerju omogočal vso svobodo. Takrat je soc. demokracijo celo denarno podpiral, saj si je ob povezavi z nem. kapitalizmom dovoljeval medsebojno krepitev v boju proti klerikalizmu. Okoli 1900 v dež. zboru še sam iniciator za bolj demokrat. volilni red, se mu je zdaj začel upirati, prepričan, da bo splošna in enaka volilna pravica koristila le klerikalizmu. Njeg. polna zmaga 1907 je dokazala T-jevo trenutno jasnovidnost, ni pa upravičila njeg. dotedanjega sicer iskrenega, a vse preozkega polit. boja. T. se je bil prisiljen umakniti iz dunaj. parlamenta in se zateči le v opozicijski kót kranj. dež. zbora. Prodor preimenovane katol. SLS v dež. zbor je T-ja razrešil obtežilne sprave z Nemci; s to podrto umetno pregrado bi bila socialno čutečemu psevdokapitalistu T-ju spet omogočena tesnejša povezava z ljudstvom vsaj v tisti smeri, kakršno si je bila začrtala mlada, napredna generacija. Toda »visoški gospod« je imel premalo upogljivo hrbtenico in je prej dosegel spojitev žerjavovcev s svojo psevdodemokrat. meščansko liber. stranko kakor pa nezdružljivo pomiritev z naraščajočo dermotovsko in cankarjevsko soc. dem. opozicijo. — Takšno polit. uveljavljanje se ni dalo uskladiti s T-jevo globoko soc. čutečo naravo; ta je mogla leposlovno le v nekat. bolj ali manj satiričnih značajevkah prodreti na dan (Pavle, SN 1902, št. 132; Iz naših župnišč I—III, ib. 1903, št. 67, 76, 163; Velikonočni čudež, ib. 1904, št. 75; Čarovnica, ib. 1905, št. 11; Lenka, ib. 1908, št. 138–9; idr.). V njih je mogoče dognati pripravo za dve večji deli, od katerih pa se mu je v 8. obdobju do neke mere posrečilo le manj zahtevno, a najobširnejše: Izza kongresa (LZ 1905–8).

V. poslednja doba (1911–23) zajema T-ja kot dolgoletnega lj. župana, njeg. odgovornost med 1. svet. vojno in po njej, njeg. leposl. višek in polemični padec, ki ga je zrušil v neozdravljivo bolezen in smrt. — Dolžnost župana je opravljal pošteno, skrbno in zelo previdno. Odločal se je za čim večjo korist prizadetega uslužbenca in prosilca ne glede na njegovo polit. pripadnost. Na položaju prav v času balkan. in na predvečer 1. svet. vojne, ko je začela protiavstrij. državotvorna jsl ideja vreti tudi v njeg. taboru, med dijaštvom Preporoda, je bil prisiljen (slovanstvu, zlasti južnemu, naklonjen že od visokošol. let, učeč se pri Čehih) kazati preporodovstvu vse prej kakor prijazno lice. Sicer pa je bil kakor večina naših star. politikov vseskozi zvest pripadnik habsbur. monarhije in mu do prevrata ni prišel na misel kakršenkoli prelom z njo. Medvojno drakonsko ravnanje avstrij. oblasti s Slov. ga je izučilo, da se je pravočasno zavaroval z vdanostnimi podvigi kakor npr.: izročitev srebrnega roga dom. polku na soški fronti; povezava z gen. K. Boroevićem, da bi mu lajšal skrb za lačno Lj.; udeležba v dež. deputaciji, ki se je na čelu klerikaln. glavarja Iv. Šušteršiča (SBL III, 731–35) poklonila novemu cesarju Karlu in ces. Ziti. Vse to, pomešano z izmišljotinami, je postalo po prevratu predmet strupene gonje proti T-ju, medtem ko mu pri pravični skrbi za prehrano ni mogel nihče skriviti lasu. Od majniške deklaracije naprej strankarsko pomirjen, je v skupnem naporu stremel za novo državo; ob rojstvu Jsle se zadovoljil s stransko vlogo poverjenika za prehrano v prvi slov. nar. vladi, ni pa bil več — prvoborec stranke — postavljen na njeno čelo, ne na čelo vlade. Na krmilo so se povzpeli mlajši privrženci, ki po čistih rokah in po sposobnostih T-ju niso bili dorasli. L. 1920 izvoljen v konstituando se je bil kmalu pa prihodu v Bgd prisiljen vrniti. V zadnjih letih se je začel kakor onemogel lev zaganjati v boljševištvo in v novo prevratno umetnost, dokler se mu v ostrih, tudi žolčnih protinapadih ni osul zadnji humor. Febr. 1920 je zbolel za rakom, pisal pa še zmeraj in prisotnega duha do zadnjih dni spremljal kulturnopolit. dogajanje na Slov.

Publicist: Rastoč skoraj istočasno vase in navzven se je skušal T. v enaki meri predajati osebni izpovednosti kakor politiki. Bilanca njegove publicistike je zdaleč obsežnejša, kljub žgoči vznemirljivosti pa vezana na čas. Kolikor bolj se odmika od polit. h kulturni problematiki, tem trajneje premošča vez s poetično ustvarjalnostjo.

Med neštetimi polit. govori in članki v SN je velika kvalitetna razlika: eni so klasično izoblikovani, metaforično bogati, iskreči se od duhovitih, humorist. ironičnih domislic, tako da že s svojim stilom koj izdajajo prizadetega, temperamentnega pisca. Drugi so drobno vsakdanji, brez zanosa, bujnega okrasja; to pa ni nikoli izumetničeno, prilepljena; izraža le figurativno razsipnost. — Posebne vrste članki, bolje polit. feljtoni so »podobe«, zlasti portreti iz parlamenta ali pa tudi karakteristike posameznih dom. in tujih polit. osebnosti. Tu se kaže virtuoznost hitrega opazovanja in izražanja sprva ob bežnih vtisih z galerije, kasneje tudi ob iskustvih osebno preverjenega modela. Takšne posrečene oznake resničnih osebnosti so kakor bežno skicirane študije za kasnejša velika, dejansko nikoli dogotovljena platna. Odkrivajo psihol. moč in barvit slikarski talent. — Nekaj drugega so pol. feljtoni, kakršne je pri Slov. pisal tudi Kersnik, a ga T. največkrat ni dosegel po duhovitosti in eleganci, kvečjemu pa ironiji. T. jih deloma imenuje »zmes«, saj so po vzorcu takrat. nem. feljtonistov privlačna, zabavno nametana mešanica aktualnih zanimivosti, osebnih prizadetosti, predvsem pa slika kritično zafrkljivih polit. dogajanj. Dokazuje njeg. smisel za polemiko, oceno, zlasti pa za živo pripovednost. — Nasprotno od »zmesi«, ki naj izraža iskrivo preskakovanje nemirnega sodobnega človeka, je razpravljanje, ki naj se mirno osredotoča v en sam problem. K tej zvrsti se je T. nagibal zlasti v I. dobi, ko je skušal svoje srednješol. in visokošol. znanje, poglobljeno s pos. zanimanjem za zgod. in prirodosl. (H. Th. Buckle, H. Draper, Ch. Darwin idr.) v predavanjih in člankih posredovati občinstvu. Prve preproste strokovne in poljudnovzgojne kompilacije, namenjene B in MD, kažejo voljo po vzgoji ljudstva, nekatere ideološko poglobljene pa že tudi samostojen pogled za širše in globlje probleme izobraženstva. Tako se da sklepati tudi pa naslovih izgubljenih predavanj visokošolcem v okviru Sje. Najpomembnejša razprava te dobe Narava in civilizacija (Vestnik 1873, 17 sl.) potrjuje na podlagi študija pozitivist. zgodovinarjev T-jevo zanimanje za široko kulturnozgod. problematiko z nastavki samost. razmišljanja in kombiniranja. V to smer je mogel v nasl. II. dobi le še s fragmentom črtice o izobraženosti jugozap. Slovanov (Zora 1877, 235–6), ki pa ga je urednik zmaličil. Bolj osebnega značaja je istodobno predavanje Ženstvo v slov. nár. pesni (SN 1876, št. 96–9, ponat. v brošuri Trije javni govori … 1876, 67–100), medtem ko so drugi tedanji in kasnejši T-jevi kulturnoprosv. nastopi (npr. Žena in javnost, SN 1902, št. 45–7) manj študijskega kakor družbenopolit. značaja.

V najv. meri se je uveljavil kot kulturnoprosvetni govornik in zbujal pozornost že v visokošol. Sji, še bolj pa od II. dobe naprej na raznih prireditvah in v društvih, zlasti v lj. Čitalnici. Zablestel je v govorih a Prešernu (SN 1875, št. 273–74), S. Jenku (ib. 1882, št. 66–9), J. Bleiweisu (ib. 1881, št. 287; 1883, št. 277), medtem ko se v III. dobi, ko se slavnostnost umika meščan. veselicam, tudi T-jevi govori spreminjajo v narodnostnovzgojne fraze. Ob odkritju Prešernovega spomenika (1905) je doživel govorniški polom: zgolj domovinski zanos je bil za prebujeno mlado inteligenco moderne preprazen (gl. manifestativno št. NZ 1905, 145–92 v uredn. I. Prijatelja). Zadnjič je T. slavnostno govoril kot preds. društva slov. književnikov in časnikarjev ob kongresu 1908 (položili temeljni kamen za spomenik Trubarju); tedaj se je že tudi ogibal protiklerikalne osti in naglašal zgolj Trubarjev literarni pomen.

Veliko bolj človek dejanja kakor tuhtač, se je kult. publicistično izživljal ne le z literarnimi članki marveč tudi v bolj ali manj satirični polemiki in kritiki. Predvsem so T-ja zanimali slov. osrednji književniki od začetkov do najnov. časa. Večkrat gre za iste osebe v raznih T-jevih ustvarjalnih časih, vendar z razl. prijemi. Star. književniki nastopajo kot modeli tudi v zgod. povesti, najrajši kot nosilci svetovnonazor. bojev. T. kaj aktualistično presaja tudi boje sodobnikov, kolikor z njimi neposredno ne polemizira. Oster in zasmehljiv je naskok na SM zavoljo Koseskega (SN 1880, št. 88, 101), vendar se prizadetemu Bleiweisu kasneje celo pretirano oddolžuje (ib. 1883, št. 277). Še spremenljivejši pa je odnos do Stritarja: sprva navdušen (gl. pismo z dne 8. okt. 1870, ZbD VIII, 171), zavoljo neke domovin. pesmi ogorčen (Bolna ljubezen, Zora 1874), ob domovin. pesmih vsaj navidezno očaran (Boris Miran, SN 1875, št. 283, 286), zaradi »elastikarjevih« obsodb »rodoljubov« skrajno razjarjen (Nekaj o polit. obrekovanju, Sn 1884, 164–5), po trenutni razkačenosti pa spet ves na strani napadenca, da bi proti SM zaščitil izdajo njeg. ZS (Jagovič, Pesnik na občnem zboru »SM«, SN 1886, št. 94); čez dve desetletji mu daje polno zadoščenje s pravičnim priznanjem v enem najtehtnejših člankov (Josip Stritar, SN 1906, št. 115). Nasprotno je ravnal z Gregorčičem: na presilovito obrambo pred Mahničevim napadom (Izjava, SN 1885, št. 26–28) sledi 2 desetletji kasneje (ib. 1904, št. 236) tem dvoreznejša satisfakcija. Fr. Levec, kateremu kljub strankarskim praskam sredi 80-ih let ni bil nenaklonjen, pa ga je s svojimi pismi J. Kersniku, dostopnimi šele v Prijateljevi izdaji (Kersnik II—III), tako prizadel, da je svojo korespondenco, uničil, tisk te knjige skoraj preprečil, a tudi s svojo pomembno oceno Kersnika I (SN 1910, št. 89) ni nadaljeval. Prizadetost zavoljo Jurčičeve žalitve (gl. Iz. Cankar, Obiski. 1920, 143) je udušil z velikodušno pomočjo uredniku SN ter z osmrtnico in nekrologom (SN 1881, št. 101–2). Do pripadnikov svoje ožje in kasnejših generacij ni bil tako popustljiv; proti Mahničevim napadom je našel prvo priložnost za ostri protinapad z obrambo Aškerčevih Balad in romanc (ib. 1890, št. 110), ki spada med prve sprožilce razcepa duhov. V nasl. 6. obdobju sta se zavoljo novostrujarskih bojev z Aškercem, ki je ščitil mlada generacijo, odtujila, s T-jevim nasilnim posegom v Aškerčev LZ (T-jeva ZbD VIII, 213) pa začasno razšla in se ga je T. ljubeznivo spomnil šele ob smrti (Aškerc in Japonec, SN 1912, št. 170). O zadnjem večjem zastopniku svoje generacije F. Maslju Podlimbarskem (SBL II, 66–8) je pisal šele po njegovi smrti (SN 1917, št. 167), kot pravni zastopnik in preds. SM pa se zanj potegoval med 1. svet. vojno v obrambi njegovega romana Gospodin Franjo, ki je bil avtorju povzročil politično preganjanje in pogubo, SM pa zaplembo premoženja. Polit. in leposl. je T-ju ostal med pomembnimi najbližje Kersnik, ki se je z njim zbliževal ali oddaljeval zlasti ob LZ, pisal o njem pa samo ob smrti (SN 1897, št. 172). Mimogrede si je tu privoščil mlado generacijo, ki je bila T-ja in Kersnika 1895 izrinila iz LZ.

S to generacijo »novostrujarjev« se je bil zapletel v polemiko že ob vzniku njenega dijaškega glasila Vesna (SN 1892, št. 66), zlasti pa ob Malovrhovih napadih na naturalizem v SN, ki jim je očitno sam botroval, njihove napade nase pa znal izravnati z uslužbenjem njihovega vodje F. Govekarja pri SN. Nevarnejšega tedanjega Govekarjevega pripadnika Iv. Cankarja si zavoljo osebnih razočaranj ni skušal pridobiti. Njuna medsebojna prizadetost je v bolj ali manj podtalnih polemikah naraščala v družbenopolit. spor in v spor dveh razl. moralno nravstvenih pogledov. T. je skušal razkriti svoje poglede na Cankarjevo delo šele po njegovi smrti v 10. obdobju, ko je bil že s svojim napadom na E. Goncourtov naturalizem (SN 1919, št. 235) ogorčeno odbit; podoben odpor je doživela tudi T-jeva negativna presoja Cankarjeve Krpanove kobile (SN 1920, št. 20, 40), črtice Na otoku (ib., št. 49) in korespondence z bratom Karlom v DS 1920 (ib. št. 99). J. C. Oblak se je ostro zavzel za Cankarja in to polemiko ponatisnil v samostojni brošuri (Krpanova kobila. 1920); T. napovedanih analiz Cankarja ni nadaljeval, lotil pa se je napadanja ekspresionistične umetnosti (Doneski k novomeški razstavi, SN 1920, št. 244) in zasmehovanja Podbevškovega futurizma (»Električna žoga« in drugo, SN 1921, št. 35) ter si z vsem tem spodnesel zadnje simpatije mlade ustvarjalne generacije.

Nagnjenje do dramatike in gledališča si je T. ohranil od prve polovice I. dobe naprej vse življenje. Ob vzniku slov. dramatičnega društva je objavil za svoja leta nadpovprečno zrelo razpravico z nasveti, kakšno bodi to društvo, da zlasti mladim močem omogoči dramatsko ustvarjanje (SG 1867, 104–6). Ne le ljubezen do gledališča, očitno ga je gnala tudi ustvarjalna ambicija k obiskovanju domačih uprizoritev in poročanju v SN o njih. Z vrnitvijo v Lj. se je v II. dobi pridružil tudi organizaciji društva, postal 1876 član odbora, 1880–1 tajnik. Kot tak si je prizadeval tudi za organizacijo slov. poetike, ki naj z njo društvo na slov. zgledih omogoči zanimiv in obširen, prijeten estetski pouk (gl. tajnikovo poročilo za L 1880/1, 1881). Domače uprizoritve je kritično in prizadevno spremljal naprej ter v času zapostavljenosti slov. predstav nekaj časa (1880–2) ostro in bojevito ocenjeval tudi nemške. Od III. dobe se je kot predsednik (1887–92) še vneteje boril za izvirno dramatsko ustvarjalnost, za dober igralski kader, pa tudi za ugodnejše možnosti uprizarjanja, ki jih je pa požaru starega stanovskega lj. gled. zlasti omogočalo novo dež. gledališče, zgrajeno 1892. Eden od nagibov, da bi zdaj že poklicnemu slov. gledališču omogočil večjo dež. finančno podporo, je bil tudi T-jev zloglasni pakt z Nemci 1895. V drugi polovici svojega življ. dela je kot deželni odbornik, podžupan in župan skrbel predvsem za finančno plat gledališča; boril se je za njegov obstoj, zmerno presojal njegovo dotacijo (gl. Po gledališki sezoni, 1909, SN št. 82). — Že v 2. obdobju se je T. preizkusil z žaloigro Erazem iz Jame (nedokončana); dom. zgod. snov iz viteškega življenja je bila na začetku prezapletena, zlasti če se je vzoroval pri shakespearskem grmadenju oseb, mešanju komike s tragiko ter hamletovskem tuhtanju, začinjenem z grabbejevsko patetiko. Močna osebna prizadetost pa prepričljiva poglablja etični spor in omogoča elan pristnega dramatika, ki bi bil tudi tehnično utegnil prav kmalu obvladati oder. V tej in nasl. dobi je prevedel dve enodejanki: veseloigro A. Eltza Nij ljubosumen (upriz. 16. sept. 1871 na lj. odru), ki se ni ohranila; po neznanem nem. avtorju je predelal veseloigro Dva zeta (1879, ST 44 b, popravi Simonič 518), upriz. le na podeželju, verj. v Kranju. Ker z marsičim, zlasti z razvajanjem brezdelnih meščank in zapostavljanjem delovnega intelektualca spominja na ironiziranje v drugem takratnem T-jevem delu, je morebiti avtor te nezahtevne anonimne igre T. sam, le slog je zanj premalo značilen. — V 6. obdobju je po Cankarjevi izjavi bratu Karlu (23. nov. 1896) T. uredniku LZ V. Bežku »ponudil neko dramo ‚Iz Amerike‘, katera naj bi bila na uvodnem mestu«, a o tej drami ni sledu. Šele v zadnjem 6. obdobju, ko se je umaknil iz polit. arene, je začel delati načrte za dramatizacijo Visoške kronike, a že prepozno. — T-jevo razgibano, z vnanjimi efekti in kontrasti močno poudarjeno notranje protislovno pripovedništvo kar kriči po dramatizacijah, ki jih je v tisku, na odru, televiziji, filmu in radiu že veliko: Visoška kronika (M. Vera-Eppich 1934, gl. SN 1934, št. 58; P. Polenec in M. Vera, 1949; D. Šega za film 1950, gI. NS 1950, 117–33; V. Ocvirk za radio Lj.; S. Klemenčič za Šentjakobsko gledal. v Lj. 1961, gl. JiS 1961/2, 216); Cvetje v jeseni (O. Šest 1943; M. Mahnič po O. Šestu 1950/1; Mat. Klopčič za celovečerni film 1976); Otok in Struga (Ign. Borštnik 1888, gl. SN 1888, št. 41–2; isti, ib. 1898, št. 16; 2 anonimna avtorja, gl. ib. 1901, št. 66, 68; O. Šest, ib. 1922, št. 104); Tat (A. Aškerc z naslovom Izmajlov … 1899); Antonio Gledjević (H. Nučič z naslovom Svitanje 1907); Janez Solnce (S. Klemenčič za Šentjakobsko gledališče v Lj., s pesemskimi vložki M. Jarca 1936, gl. J 1936, št. 260a); V Zali (P. Polenec in J. Krek, gl. Loški razgledi 1963, 169–205; A. Hieng z naslovom Amandus za celovečerni film 1966); Erazem iz Jame (prir. N. Kuret 1966); Grajski pisar (B. Trekman za radio Lj. 1967); 4000 (I. Torkar-B. Fakin za radio Lj. 1968); Kuzovci (isti, z nasl. Ravbarski cesar za radio Lj. 1973).

Pesnik. Doslej je bilo v raznem časopisju pod psevd. odkritih okrog 35 pesmi in je s tem ovrženo mnenje, da je bil T. samo priložnostni pesnik. Poleg ljubezenskih in nekaterih, posvečenih domovini in prirodi, je med njimi dobršna mera polit. zbadljivk, ki pretežno niso tako kvalitetne. Verze je T. objavljal od začetka 1. pa do srede 4. obdobja, ko sta izšli dve najpomembnejši Jesenski pesmi (Kres 1884, 452–3), posvečeni isto leto u. Emiliji in novi izvoljenki Franji. Elegično razpoloženje in metaforika spominjata na poznejše Cvetje v jeseni, izraz je zgoščen, brezhibno izklesan in omogoča domnevo, da je utegnila biti dragocena tudi tista ljubezenska lirika, ki jo je T., kakor v samoironiji izjavlja (Rože in trnje, Zora 1875, 89; Prijatelj Radivoj, SN 1877, št. 281), uničil. Njegovo intimno opevanje Emilije pa je ostalo svetu docela prekrito, kakor mu je ostala nedostopna tudi ona sama. Sila, ki ju je vezala, ga je navdihovala do poznih let; v takšnem doživljanju realne, a nikdar dosegljive žene (gl. Gazela, Zora 1872, 131) je izhodišče za razumevanje T-jevega poetičnega realizma (sodobnost ga označuje z izrazom romantika), ki ga je T. prikrival s številnimi očarljivimi podobami, v neposredni lirični izpovednosti pa ni bil, a tudi hotel ni biti preizrazit.

Pripovednik. Svobodoljuben, kakor je bil, kmalu ni mogel verznih vezi prenašati in se je rajši izpovedoval v lirični prozi, ki pa je v začetnem obdobju medlo opazna le v njegovi daktilsko-trohejski ritmiki. Medtem ko kasneje poživlja s takšnim enakomernim ritmom predvsem naglašena, čustveno ali miselno poudarjena mesta, je pri prvih proznih delih Tolovaj (Slavec 1863, št. 5, 7–10) in Poldne na deželi (ib., št. 5) celota prepojena z njim. Ta pubertetniška začetka že nakazujeta dve značilnosti poznejše T-jeve pripovednosti: prvi avanturistično fabulativnost, drugi priklenjenost na domačijstvo (simpatijo do kmeta-garača v nasprotju do uživaške gospode). Prek nekaterih legend in pripovedk, zajetih iz ljudstva, se že v 1. obdobju pripovedništvo usmerja v daljšo povest, ohranjeno le fragmentarno (Primola, Slavjanski jug 1868, št. 3, 4), novelo (Maščevanje, SG 1867, 177 do 181) in črtico (Avrelija, rkp 1867, deloma ohranjen v T-jevih ZS I, 453 kot prva varianta »izvirne novelete« Madama Amalija, Z 1875, 68; Meine Schwester Elisa, LT 1868, št. 113). Prva se z jurčičevsko lagodnostjo (nemir in zaostrena kračina se v T-ja zasekata šele z Emilijino poroko maja 1867) razpreda med veljavnim kmečkim domom in graščino; v drugi se osebno in družbena prizadet zateka v vročekrvno fabulo (fingirano kot poslovenitev »iz češkega«), v tretji pa v elegično lirično domačijstvo.

Črtičar. Nemška črtica Meine Schwester Elisa je izdelana kot naloga za šolo in kaže tudi s podnasl. (Eine ländliche Erinnerung) že marsikatero značilnost slov. del iz nasl. dob. Kakor »fantazija« Nasproti starej palači (Zora 1874, 383–86) ali »obraz« Margareta (SN 1875, št. 239–40) je tudi ta zasnovana kot drobna petdejanska tragedija z uvodnim prologom in zaključnim epilogom. V II. dobi (1875–87) popusti z osebno prizadetostjo tudi liričnost ali vsaj sentimentalnost. V tem 12-letju nastanejo klasične realistične črtice, ki imajo v prvi objavi sicer različne skupne naslove ali podnaslove, zbrane pa izidejo v skupnem ciklu Med gorami kot »slike iz Loškega pogorja« (Zora 1876; Z 1878; Zim. večeri 1880, in v Povestih I. 1896). Po vrednosti jih je T. upravičeno postavil med svoja najboljša dela. Zajete so iz T-jevih krajev, le da ni v ospredju lastna usoda, marveč ob posameznikih sodoživlja celotno usodo svojega ljudstva. Avtor je z njim povezan s pripovedjo v prvi osebi ednine ali množine ali pa tudi le s prisotnostjo ob ljudski pripovedi. Močno je poudarjena ljudska revščina, sprva zlasti bolj kot izraz klenega garaštva in originalne svojevrstnosti kakor z naglasom na izboljšanje. Kasneje jo podčrta v vse hujši disonanci s krutostjo ali licemersko brezbrižnostjo, to pa že ne več brez kritičnega ogorčenja, čeprav ne nasilno tendenčno. Pogled na ves ta mrgoleči svet dobrega in zla je plastičen, prežet z vso ljubeznijo in razumevanjem za takšnega, kot je. Najhujše zlo prihaja od zunaj, večinoma s strani izkoreninjenih pomeščanjencev. Ti zmorejo v svoji brezčutnosti kruto razmesariti srce tenkočutnega, z zemljo zraslega človeka. Tragiko prepleta komika, vendar ne v obliko domačijske idile; vse bolj se stopnjuje napetost dramatičnih nasprotij, najsi so že ta med arhaičnim dom. svetom in tujo civilizacijo, ki grozi oskruniti lepoto prirode in mir dobrih ljudi (Holekova Nežika, Zora 1876, 147 sl.), ali spopad prostaštva s plemenitostjo (Moj sin, Zimski večeri 1880, 37–46), krutosti z nebogljenostjo (Tržačan, LZ 1882, 33–38), diktatorstva s pohlevnostjo (Kako se mi ženimo, ib., 167–72). Zmagalo bo vselej zlo in nasilje močnejšega (dejansko to ni zmaga, marveč nezakonitost uzakonjenega reda, ki z disonantnim zaključkom zbuja odpor). Tudi krutost življenja, ki nikogar neposredno ne obdolžuje (Posavčeva češnja, Sn 1887, 38 do 39; Šarevčeva sliva, ib. 100–2), izziva odpor s svojo brezobzirno usodnostjo, ker pa si stojita nasproti človek in odločujoča priroda, zadolženost dejansko odgovorne družbe za obe pretresljivi tragediji ni tako vidna. Tem rezkejši pa je apel proti skrotovičeni morali družbe (Gričarjev Blaže, LZ 1888, 500 sl.), kjer groteskni zaključek prav tako podira harmonijo klasičnega realizma kakor tudi moralo meščanske urejenosti. Ta slika pa spada že v III. dobo (1887–99), ko se je tudi pri T-ju klasični realizem začel razkrajati. V tej dobi je nastala še slika Cigan (SN 1892, št. 167–8), ki je T. v ta ciklus povesti ni sprejel, čeprav bi po tematiki spadala vanj. V vsej svoji drugi ustvarjalni polovici T. ni obj. črtice, ki bi se dala uvrstiti v ciklus Med gorami. Namesto LZ je z njimi pod psevd. precejkrat polnil podlistek v SN; zadnjo lirično črtico Pomlad, ki je izjemoma objavljena drugod (Spomen cviječe iz hrv. i slov. dubrava. Zgb 1900, 95–9), je posvetil nadškofu J. J. Strossmayerju; v tej poetični impresiji ni več ljudske tematike ne stila »kmetskih slik«. Edina izjema so trije podlistki iz poljan. okolja: Krojaček Petruc (podnasl. »Iz njeg. življenja«, SN 1904, št. 75), Lenka (ib. 1908, št. 138–9) in Žigonova Anči (ib. 1912, št. 300), ki z dovoljšnjo težo in s humorjem, četudi manj prizadeto, izražajo svojevrstnost Poljancev. Pozna se jim čas, ko je bil T. ljudstvu precej bolj odtujen, kar je bila posledica tragične zmote — politične poti. — Tutam pa je uspel s humorjem (spominske črtice, značajevke), deloma tudi v satirah, ki so mu postale od III.—V. dobe (1891–1920) najbolj priljubljeno bojna sredstvo; »žrtve« so bili sprva klerikalci, po 1918 tudi socialisti, ki pa jim z učinkovitim humorjem včasih ni bil več kos. V vrsti podlistkov je izhajala najobsežnejša satira Izgubljeni Bog (SN 1900, št. 27–39, ponatis v brošuri), kjer rezko zasmehovanje klerikalnega konzumarstva absurdno disonira s poetičnim religioznim zaključkom.

Novelist. Po Maščevanju (SG 1867, 177 do 181) se je T. bujno razmahnil. S pomočjo razkošne fabulistike pa je laže prekril svojo osebno prizadetost, čeprav je bila ta sprožilka vsega dogajanja. Ljubezensko se je približal trikotniški resničnosti le v »historični podobici« Dona Klara (SN 1871, št. 151; 1872, št. 22), deloma pa tudi v povesti Antonio Gledjević (Zimski večeri 1880, 67–114; 1. varianta v Zori 1873 št. 1–4), kjer je osebno bolečino lažje prekril z zgodov. patino. Prav v »noveleti«« Mlada leta (Zora 1875, 100 sl.) prodre v boju meščanskega junaka z aristokracijo nasilno, deloma tudi izumetničeno in neprepričljivo T-jeva družbena prizadetost, v tem času ne le s prvim meščanskodemokrat. zagonom, marveč podprta hkrati tudi še z osebno zagrenjenostjo. Ta zagrenjenost v »noveleti v pismih« Bolna ljubezen (Zora 1874, 4 sl.) že tako naraste, da junakova odklonitev bogate izvoljenke ni več prepričljivo utemeljena. Vse novele te dobe so namreč podobno zgrajene kakor že omenjene črtice, pretežno ne le s 5-dejansko fabulo (tudi ta, razpotegnjena na več poglavij, se da skrčiti na 5 dejanj), marveč predvsem s tragičnim zaključkom. Neutemeljena katastrofa je ponekod podčrtana z »romantičnimi« sredstvi, ki so za ta čas kar preveč preprosta, dajo pa se opravičiti z impulzivnim mladim talentom, ki ima manj izkušenj v ustvarjanju kakor v tragičnem doživljanju. Le-to prav v univ. letih T-ja gmotno in moralno utesnjuje v tolikšno osamljenost, da ga solipsizem sili v samozavest, ki že ni naravna. Od tod patetika, izumetničenost, pretiravanje, ki je bogati fabuli v kvar. Najmanj je takšne afektacije še v okvirni zgodbi Povest v kleti (Zora 1872, 307 sl.) in v »noveleti« Gospa Amalija (ib. 1875, 68 sl.), ki sta zajeti iz dom. krajev. V poslednji je Amalija (= Emilija) najverjetneje podana po resničnosti, kar ne pogojuje kvalitete, pač pa razkriva T-jevo nagnjenost do graščin in do visokih grajskih prebivalcev.

II. doba (1875–87) je količinski višek in uvršča T-ja med najpomemb. slov. noveliste. Z meščansko in aristokrat. ljubezensko tematiko, kjer igra plebejski intelektualec »Emil Leon« odločilno vlogo, je elegantno pridobival za slov. branje naše neosveščeno meščanstvo, zlasti nem. beroče meščanke. Četudi se je v tem času Emiliji že nasilno odpovedal, se le počasi trga iz osebno prizadetih spon. »Noveleta« Valovi življenja (Z 1877, 136 sl.) se po tematiki (kraljeva potomka upropasti slovitega dvornega pevca), problemu in zgradbi še nagiba k prejšnji dobi, je pa kvalitetno na višku. Kakor vsebina je razkošno izklesan tudi stil. Z nasl. novelami se T. odmakne od tujih svetovljanskih višin v dom. okolje; »noveleta v pismih« In vendar! (Z 1878, 122 sl.) je na sredini prve T-jeve ustvarjalne polovice prvo večje klasičnorealist. delo. Z vedro obravnavo plemenite meščan. družine na fingirani avtorjevi poljanski domačiji razvija dogodke k srečnemu zaključku, kar pomeni preobrat od dotedanjega pesimističnega pisanja. Idila je z enakim podnaslovom in enako zgradbo očitno nameren protipol tragediji iz 2. obdobja Bolna ljubezen in vodi k neizgovorjenemu zaključku: kar tuje velemesto upropašča, to dom in priroda ozdravljata. Čeprav T-ja zdaj priložnostno poživlja nova, vedra ljubezen, nosi še zmeraj v srcu Emilijo (gl. Gazela, B 1878, 56) kot tragično idealizacijo vsega lepega in plemenitega; »noveleta« Soror Pia (Z 1879, 88 sl.) je soočenje takšne dvopolnosti, »novelica« Čez osem let (ib. 1880, 75 sl.) moralni obračun z novo ljubeznijo, »novelica« Gospod Ciril (Zimski večeri. 1880, 115–52) problemski pretres vladajoče morale, »podoba« Tat (ib., 7–35) odtujitev novi ljubezni, »noveleta« V Karlovcu (LMS 1880, 302–25) problem statike in dinamike v uzakonjenem družb. redu, ki se zaključuje z disonanco. Vse naštete novele tega časa upodabljajo nadčasovne probleme družbe, morale, etike, religije, erotike, v povezavi in z obračunom pisateljevega čustvenega življenja. Tehnika je pri večini sorodna: delna samoizpoved, uokvirjena v prolog z nastavkom problema in v epilog s poskusom rešitve problema, vmes bolj ali manj petdejanska rast v dramatični spopad do katastrofe.

V 4. obdobju se je T. lotil 3 zgodov. novel z navidez povsem objekt. snovjo. Tiberius Pannonicus (LZ 1882, 404 sl.) obravnava razvratne Neronove čase in pobeg njeg. vojščaka z izvoljeno kristjanko v čistejše življenje pod Blegašem. »Slika iz naroda« Kuzovci (ib. 676 sl.) idealizira vodjo poljan. rokovnjačev kot neoporečno žrtev v tem delu nepojasnjene preteklosti in ga poveže s predstavnico kmečke morale, zdravja in nadpovprečne moči v skupni tragični boj s tedanjo oblastjo. Vita vitae meae (ib. 1883, 173 sl.) pa je prva iz triptiha »zgod. podob«, ki obravnavajo verske boje in katol. protireformacijo v T-jevem r. kraju in okolju. Z novelama iz nasl. 5. obdobja »zgod. podobo« Grajski pisar (ib. 1889, 450 sl.) in z zgodbo o kanoniku Amandu, ki je vrinjena v okvirno povest V Zali (ib. 1894, št. 1–12), prikazuje tri stadije tega boja. Protestantski živelj ljudstva je sicer skoz v defenzivi, vendar se z enakim fanatizmom in žilavo vztrajnostjo bori proti napadajoči katol. škofjeloški oblasti za svoj prav. Sile se v napetem boju s protisilami v prvi noveli (iz dokaj slogaškega 4. obdobja) sicer etično nagibajo h katolicizmu, v nasl. dveh novelah (pod vplivom srboritega 5. obdobja) pa že bolj v nasprotno smer, čeprav so plastično upodobljene in je le iz podtalja moč zaključiti globljo modrost: nesmiselnost boja, kakršen se v sodobnosti med klerikalizmom in liberalizmom s podobno fanatičnostjo spet začenja. Sodobna strankarska zagrizenost pa je to T-jevo modrost preglušila, tako da je po klasični okvirni povesti V Zali (ki združuje še 3 klene sodobne kmečke zgodbe s skupno temo »ljubezen nam je vsem v pogubo«) usodno obmolknil (izvzeto je Cvetje v jeseni in dvoje povprečnejših novelic) ter popolnoma prenehal z novelistiko.

Romanopisec. V drugi ustvarjalni polovici se je osredotočil na večja dela, da z njimi odtehta neprimerno obsežnejšo produkcijo prejšnje ustvarjalne polovice. Kakor se je uveljavil med prvimi črtičarji in novelisti, tako je stremel po prvenstvu tudi v romanu. To pa se mu je le deloma posrečilo. — Že takrat je napisal pet daljših del, a je med njimi samo neuspelo prvo redakcijo Mrtvih src (ohranjeno le fragm.) po vsej verjetnosti imenoval roman. Z vso pravico pa bi bil lahko tako imenoval drugo, močno dopolnjeno redakcijo (LZ 1884, 2 sl.), čeprav mu je tudi v tej dokončni obliki (»povest«) ni uspelo zliti v organsko celoto, saj je nastajala skozi 3 ustvarjalna obdobja in preživljala vse dotedanje stilne in vsebinske premike. Že naslov pove, da gre za ubito notranje bogastvo — ljubezen. Končno je T. spoznal, da notranja votlost ne zadeva le posameznika, marveč celoto; človeštvo se z materializacijo upropašča. Vendar je roman ostal na sodobnih realnih tleh, tezo skuša prikazati le na dom. podeželski in mestni gospodi. Junak-rezoner teze, ki se z neuničljivim idealizmom upira pridobitništvu in prostaštvu, postane tragična žrtev; njegov alter ego se kot realist povprečnež upira, a le toliko, kolikor to zadeva njega samega. Tudi on je sposoben brezbrižno ubiti predano srce, ne doseže pa ga pri tujem pobeljenem plemenitaštvu. Ukrivil se je, se zapravil, zdaj nima kam kot v tujino. S podobno pesimističnim pogledom na življenje in človeštvo je ta roman za tisti čas edinstveno luciden, enako tudi z zaključno odprto kompozicijo. S podobno pesimist. pogledom je skoraj istočasno v 2. in 3. obdobju napisal še dve drugi daljši, pa strukturi sorodni deli: Ivan Slavelj (Z 1876, 25 sl.) in »noveleto« Otok in Struga (LZ 1881, 38 sl.), le da se mu obe — neprepričljivo — srečno zaključita. V vseh 3 delih se analit. podana kruta preteklost prepleta s sintetično upodobljena realno sodobnostjo; žrtev erotične krivde pa je sodobno nasledstvo. Ta romant. kliše je pri Iv. Slavlju nekoliko bolj preprost; že na pogled je razvidna tudi preprosteje stilizirana kompozicija. Stilizacija pa je v drugi, bolj realistični redakciji Mrtvih src že zabrisana, ni pa zabrisana primitivna drastična satira, ki si z njo v prejšnjem obdobju T. privošči ne le meščanstvo, marveč tudi aristokracijo in domačo poljansko vas. V primerjavi s togim orisom meščanstva in aristokracije je v Iv. Slavlju vaška kulturna zaostalost še posrečeno izvirno karikirana, spričo klerik. napada pa jo je urednik J. Stritar obstrigel in s tem občutno ohromil. Aktualist. tendenčnost je v nasl. obdobju finejša, tudi ne zadeva več klerikalizma, marveč nemštvo, glede šegavosti in ironije pa se ni spremenila.

Prišla je do veljave tudi v »zgod. noveli« (bolje povesti) Janez Solnce (Sn 1885–6), ki predstavlja v novem obdobju lahkotnejši in vedrejši zalet. Odražajoč svojo meščanskodem. miselnost, poživlja T. XVII. stol. z boji med meščanstvom in aristokracijo (plemstvo je ogorčeno zavoljo poroke viteza z lepotico nizkega stanu, ki si jo poželi in ugrabi plemenitaški bastard s Turjaka). Delo opisuje pompozni cesarjev prihod v Lj., razne posrečene »ludorije« ter kulturnozgod. zanimivosti, ne poglablja pa se v erotičnopsihol. ali družbenosocialno problematiko. — Popolnoma drugačna je slika Lj. v »času primerni povesti«, kakor jo je v 5. obdobju v satiri 4000 (LZ 1891) po vzorih dr. Ničmaha napisal … dr. Nevésekdo, kjer T. jedko zasmehuje ideologijo, kakršna bi ustrezala prihodnosti, če zmagajo nazori Mahničeve stranke; komika je žgoča, fantastika tutam groteskna, brez prodornejše problemske teže pa se začenja pogrezati v karikaturo, šele svečani zaključek jo zresni in poveže z uvodom v globlje duhovne plasti. — Medtem ko se tu Lj. reži v pošastni maski prihodnosti, jo T. v 2. polovici svojega dela postavi na realna tla preteklosti, in to oprijemljiveje kakor z Janezom Solncem, čeprav na pogled še svečaneje. V prvi polovici 8. obdobja obj. T. svoje najobsežn. leposl. besedilo Izza kongresa (LZ 1905–8), sprva z oznako »roman«, od poletja 1906 brez podnaslova. Zamisel, da zgod. snov iz l. 1821, ko je v Lj. kot reakcija proti revolucionarn. meščanskodem. vrenju v duhu »svete alianse« pod Metternichovim vodstvom bil kongres s srečanjem 3 kronanih glav (avstr. cesar, ruski car, it. kralj), štev. diplomatov, aristokratov, denarnih mogotcev in vis. klera, tj. od odločujočih diplomatov do najbednejšega ljudstva, je zelo posrečena, četudi deloma ohlapno izvedena; pomanjkljive idejno-problemske poglobitve in kompozicij. strnjenosti pa ni kriva sama T-jeva časovna stiska (pisal celo med sejami v dunaj. parlamentu), marveč se je tudi v njem samem takrat trl notranji nered. Groba naturalističnost in polit. tendenčnost nekat. prizorov se bije s prefinjeno poetično rahločutnostjo v drugih, skala raznih stanov., polit. in osebnih strasti išče tudi v stilu adekvatni izraz. V tem mešanju kričečih kontrastov med družb. najpretresljivejšim in rafinirano blaziranim, ljubezensko najnežnejšim in brutalno poltenim, tiransko nadutim in brezmočnim je zgoščena dramat. plastičnost živo razgibanega življenja, vrtiljak tragedije in komedije brez zaključka. Takšen mozaik značajev in usod sicer še ni nikakršen kolektivni roman, saj ga ne veže množična ideja in skupno hotenje, marveč le vnanji dogodek — kongres.

Grozote vojne, kruta medsebojna trenja z mlado generacijo in težke notranje krize so T-ja pretresle in prečistile v bogato novo ustvarjalnost, ki se je izlila v dve dognani mojstrovini: Cvetje v jeseni (LZ 1917) in Visoško kroniko (ib. 1919). Obe sta obračun s skoraj povsem amorfnim časom, ko se je brezplodno razdajal meščan. strank. politiki. Čeprav je med izidoma obeh presledek le 2 leti, spada Cvetje še v 9., Visoška kronika pa že v zadnje, 10. obdobje smrtnih slutenj; motiv za obe je zasidran že v II. dobi, tako da vsebujeta izrazne in vsebinske elemente vseh prejšnjih ustvarjalnih obdobij, ki so tu mojstrsko strnjeni v organsko celoto. T-jeva utemeljevanje tega presenetljivega vzpona (reakcija na polit, in starostno izrivanje, gl. Iz. Cankar, Obiski. 1920, 148–50) le deloma prepriča; globlje si ga lahko pojasnimo kot dokončno rešitev vprašanj, ki si jih je bil vsaj za Cvetje v jeseni zastavil že pred 3 desetletji; takrat je tičal sredi najhujših polit. in srčnih zmed, ki mu niso sprostile urejene in umetniško dognane rešitve. Kar se mu ni posrečilo v takratnem najznačilnejšem in najobsežnejšem romanu Mrtva srca, je zgostil v pesem Prepozno (Kres 1884, 452), ki kot 1. jesenska pesem napoveduje problematiko Cvetja v jeseni; saj se je že 33-leten čutil spričo nove, 16-letne izvoljenke Franje starega, z zdavnaj mrtvim srcem. Kakor mu je »zasmeh sveta« umoril prvo ljubezen, da se je usula kot pomladno cvetje, tako se mu na trudno glavo zdaj po minulem poletju prepozno usipa jesensko cvetje, da zvene kakor sladke sanje brez sadu. Ta elegični epitaf ob grobu Emilije in ob prvem srečanju s Franjo (1884) se je s simboliko jesenskega cvetja po 3 desetletjih oplodil v 66-letnem ustvarjalcu. V očarljivi povesti, ki poveličuje čistost ljubezni kmečkega dekleta na pristni slov. zemlji, izjavlja sam: »Moja duša je v pogorju, Meta zame ni umrla! Pred mano živi še vedno v podobi mladosti in devištva. Da sem jo vzel, potrl bi jo bil zakon, potrlo bi jo bilo delo. Vse to bi bilo streslo cvet z njenega telesa, medtem ko mi živi dandanes še vedno v tisti cvetlični nežnosti, ki pri ženski tako rada in tako hitro usahne! …« Tako je v tem predzadnjem obdobju pri T-ju spet zaživela čista duševna ljubezen, ki jo je izgubil z nedoseženo Emilijo, vendar ne v pesimist. obliki, kakršno mu je narekoval nekdanji solipsist. obup, marveč v neprimerno globljem objekt. optimizmu, ki s plemenitim — tragičnim — doživetjem bogati sebe in ves vnanji svet. Od tod kontrastna primerjava žlahtnega kmetstva z dokaj suhoparnim meščan. okvirom, v katerega je ta povest postavljena kakor biser v neplemenito kovino. Po osvestitvi v zadnji dobi zanika T. pomen in pridobitnost tistega sloja, ki se mu je v poprejšnji dobi s polno polit. in pisateljsko silo dajal: meščanstva. Meščanka ni sposobna najplemenitejšega čustva — ljubezni, njen zakon je samo izraz pridobitne špekulacije. Iz strahotnega vojnega klanja pa se more naš narodek rešiti samo z notranjo etično silo — s to ga more oplemenititi le prirodno samobitno kmečko jedro.

Zadnje obdobje pa je T-ja premaknilo v spoznanje, da tudi kmet ni samo »kralj« in da njeg. kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh in neosveščenost. Visoška kronika je zadnji, dokončno prečiščeni obračun s svetom in s samim seboj. Pisal ga je do konca življenja kot trilogijo prebivalcev Visokega, dokončal pa lahko samo 1. del; ta obsega življenje prvih posestnikov iz rodu Kalanov, ki so si po zgodovin. podatkih pridobili Visoko sredi XVI. stol., po T-jevi fantaziji pa s pomočjo vojne blagajne in uboja vojnega tovariša, kar je zagrešil ob 30-letni vojni prvi gospodar Polikarp. Zločin in etično psihol. posledice opisuje njegov sin Izidor v fingirani obliki kronike rodu, nastale 1707. Struktura je navidez preprostejša kot v prejšnjih večjih delih. Prvih 7 poglavij temelji na analitično prikazanem Polikarpovem zločinu in njegovih posledicah: mrkem tiranstvu in končni spokoritvi; nosilec naslednjih 7 poglavij je dedič visoškega imetja in neizbrisne očetove krivde, ki ju v pasivni protireformacijski dogmatičnosti prevzema nase navidez odgovorno, dejansko pa zaslepljeno, zaverovano v ugled gmotnih dobrin, dokler ga usodna preizkušnja na čarovniškem procesu 1695 ne izčisti v samobitnega človeka z dvojno žrtvijo (odpove se Visokemu in določeni nevesti). Po načinu prvih dveh dob se zgodba konča z epilogom, nakazujoč tu usodo naslednjih Kalanov, ki naj bi v več generacijah v nadaljnjih delih doživeli rast in padec. Letnica 1695 na čelu 1. dela mdr. prikrito opozarja na simbolizirano T-jevo samo izpoved: točno po 2 stoletjih (1895) kakor Izidor tudi T. sam ni zdržal usodne preizkušnje; zaslepljen je zapostavil vnanjemu gmotnemu ugledu notranje dobrine in s tem za dolga leta ohromil svojo samobitno ustvarjalno rast. To delo potemtakem predstavlja njegovo samoizpoved in samoočiščenje. Tako je v tem klasičnem zaključku dosegel tudi polno stilno ubranost dotedanjih stilnih premikov, ki so tu združeni; T-jev stil je in ni romantičen, realističen, mestoma naturalističen, z globoko simboliko ter slikovito metaforiko pa hkrati izrazito moderen. Z obvladovanjem stilnih premikov je T. v tej poslednji dobi nadvladal tudi notranja protislovja, ki so ga trgala vse življenje v pasivne idealistične zanesenjake Tekstorjevega kova in realistične povprečneže Kosmove oz. Lesovejeve nravi. Le da se ta alter ego v tedanjem kaosu življenja in časa tudi dokončno (1884) ne more povzpeti iz razkrajajoče nemoči sovraštva v ustvarjalno moč ljubezni. Zato ostajajo Mrtva srca kot osrednja izpoved 1. tridesetletja pesimistično disonantna, oblikovno neizdelana, medtem ko doseže Visoška kronika kot osrednja izpoved 2. tridesetletja vrhunec T-jeve ustvarjalnosti: optimistično blagoglasje v problematiki in v klenem, plastičnem izrazu. V njej zmaguje moderna ideja: srečno je lahko le tisto življenje, ki se, prepojeno z domačo zemljo, odpoveduje vsemu gmotnemu, saj zasužnjeno v gmotni veljavi ne doživi najglobljega — čiste ljubezni. —Psevd. mdr.: -a-; Dr. I. T.; Dr. Ivan Nevesekdo; Emil Leon (Emil po Emiliji, Leon po silovitosti leva); Filodemus; Iv. T.; Ivan Breščan; Ivan Brežán; Ivan Podplegaški; -r.; -r-.; -r.- (stalno za pomembne polit. članke); T. (stalno za večino črtic v SN po 1900).

Prim.: r. matice in status animarum župnije Poljane; rodovnik in T-jeva zapuščina (NUK); zapuščina in gradivo (Muzej, Šk. Loka); arhiv društva Sja (NUK); zapisniki odb. sej (arhiv SM Lj.); rkp zapuščine v NUK, zlasti: A. Dermote, F. Govekarja, I. Prijatelja, Fr. Levca (obj.: Pisma F. Levca I—III. 1967 do 73, ur. F. Bernik); stenogr. zapisniki drž. in dež. zbora; prezidialni arhiv (oboje DAS); lj. župani, zapisniki sej občin. sveta Lj. (MALj); katalogi višje gimn. v Lj. in kapuc. gimn. v Nov. mestu (prepisi, MALj); rkp spomini v zasebni lasti: Vl. Ravnihar, I. Šušteršič idr.; I. T. v češkem tisku (rkp O. Berkopca pri M. Boršnik); izv. lj. normalke 1860–4, gimn. v Lj. 1864–6, 1869–71 in Nov. mestu 1867–8. — M. Boršnik, I. T., I, 1863–93. Mrb 1973 (s seznamom arhiv. gradiva in bibl.); B. Berčič, Mladost I. T-ja. Dis. 1964 (v knjigi 1971); M. Kramberger, Visoška kronika. 1964. — Povesti I—V. 1896–902 (ur. F. Levec); ZS I—VI. 1921–32 (ur. in op. I. Prijatelj); ZbD I—VIII. 1951–9 (ur. in op. M. Boršnik; dopol. ponatis I., III. in IV. 1966); ID I—III. 1968 (ur. F. Bohanec). — Koment. izdaje posam. del, mdr.: Med gorami. 1947 (M. Boršnik); Visoška kronika. 1948, 1957 (M. Jamar); Cvetje v jeseni. 1950 (M. Boršnik); Dvoje povesti (V Zali, Kuzovci). 1951 (A. Gspan); Visoška kronika. Mrb 1968 (M. Kramberger); V Zali, Cvetje v jeseni. 1975 (M. Kmecl); Visočka kronika. N. Sad 1977 (M. Boršnik, bibl. F. Dobrovoljc).

T-ja obravnavajo vse domače in tuje zgod. slov. slovstva in večina ZbD slov. pesnikov in pisateljev, zlasti A. Aškerca, I. Cankarja, J. Jurčiča, J. Kersnika, J. Mencingerja, J. Stritarja. — Izbor druge važnejše lit.: NE IV; EJ VIII; Erjavec; Gabršček I—II; Hribar, Moji spomini; Lončar; Pfeifer; Prijatelj, KPZS; isti, SKSZ; isti, Kersnik (gl. Verstovškovo kazalo. 1955); isti, RDHV 1926, 175 do 253; isti, ib. 1930, 120–176; isti, Izbrani eseji in razprave I—II. 1952–3; Šuklje, Sodobniki; isti, Spomini I—III; Tuma; Vencajz; I. Hribar, Kazenska pravda dr. I. T-ja … 1887; 1888 (v nem.); A. Trstenjak, Pisatelj. podporno društvo v Lj. 1885–910. 1911; SN 1921, št. 192 (jub. št. ob 70-letnici); N. Županič, LZ 1925, 663–5; L. Perko, LZ 1933, 317–8; I. Kocmur, Sja 1935, št. 1–15; M. Boršnik, Aškerčeva bibl. 1936; ista, Anton Aškerc. 1939; ista, SR 1959/60, 263–5; ista, Študije in fragmenti. 1962; ista, SR 1967, 174–217; ista, Seminar slov. jezika, liter. in kulture III. 1967; ista, SR 1969, 53–73; ista, JiS 1973/4, 10–8; ista, Prijateljev zbornik. 1975, 187–216; ista, Sd 1976, 450–62; ista, SR 1976, 289–92; ista, Simpozij o I. Cankarju. 1977, 213–25; ista, V areni življenja. 1977, 289–316; F. Skaberne, Slov. advokati in javni notarji v književnosti … 1936; A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. 1938; A. Vratuša, Levec in LZ. 1941; J. Jagodic, Nadškof Jeglič. Clc 1952; A. Ocvirk, Slov. moderna in evrop. simbolizem, NSd 1955, 193–214; J. Šorn, Razvoj papirnice Vevče. 1956; E. Kardelj, Razvoj slov. nar. vprašanja. 1957; B. Paternu, Slov. proza do moderne. 1957, 1965²; F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja. 1957; P. Blaznik, GV 1960, 27–31; D. Moravec, Meščani v slov. drami. 1960; isti, Slov. gledališče Cankarjeve dobe. 1974; F. Planina, Poljanska in Selška dolina. 1962; J. Rotar, Radovi (Zadar) 1964, 177–200; A. Filipič (= J. Mohorič), Zbornik Svobodne Slovenije (B. Aires) 1964, 149–70; M. Mikuž, Oris zgod. Slov. v stari Jsli 1917 do 1941. 1965; D. Kermavner, Slov. polit. v l. 1879–95. 1966; isti, Cankar in slov. polit. l. 1918. 1968; isti, Polit. boji na Gorenjskem … I—III. 1974–5; L. Udè, Sloveni in jsl ideja v l. 1903–14, v: Jsl narodi pred 1. svetski rat. Bgd 1967, 887–941; D. Stepišnik, Oris zgod. tel. kulture na Slov. 1968; J. Gregorič, Nova pot 1968, 367–86; P. Perko, ib. 1970, 239–44; M. Kmecl, JiS 1973/4, 73–9; T. Kermauner, ib. 79–87; F. Zadravec, SR 1974, 1–30; S. Suhadolnik, ib. 31–40; F. Bernik, ib. 41–53; M. Mušič, Novomeška pomlad. 1974; F. Jakopin, JiS 1974/5, 167–8; F. Novak, ib. 202–7. — Preostalo lit. gl. v ČJKZ 1924, 200; 1926, 178; Bibl JZL; SBibl 1945–; Bibl. prevodov: Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4; F. Dobrovoljc, Bibl. zbirke Naša beseda. 1977. — Slike: mdr. portreti: J. Šubic, olje pl. 1885 (v NarG); Iv. Vavpotič, olje pl. 1922 (Muzej Šk. Loka); J. Savinšek, kip v parku na Visokem (1957); I. Pavlovec, olje pl. (po fotogr., ok. 1964 v SM). Bk.